Naš učni načrt je prilagojen stopnji razvoja otroka. Ne razvijamo le intelekta, ampak tudi druge kompetence. V današnjem času, ko smo vajeni delati več stvari hkrati in biti na več krajih v zelo kratkem času, je bistvenega pomena razvijanje volje. Ljudem manjka volje. Sodobni način življenja omogoča, da se nalogi, ki nam ne leži, z enim klikom ognemo in nadaljujemo drugje.
Kako otroke urite v vztrajnosti?To lahko ponazorim s šolo v naravi. V osmem razredu sledimo izvirom Ljubljanice od Prezida na Hrvaškem do Ljubljane. Spimo v šotorih, veslamo, hodimo, tudi po 20 kilometrov na dan. Seveda imamo tudi spremljajoče dejavnosti, a osredotočimo se na eno. Pet dni veslanja v dvanajstsedežnem kanuju je posebno doživetje in preizkušnja ne le volje, ampak tudi pomena timskega dela.
Tudi pouk pri vas poteka drugače, kot smo vajeni v osnovni šoli.Imamo glavne ure in pouk v epohah. Glavne predmete, to so na primer matematika, slovenščina, geografija... izvajamo v glavni uri od osmih do desetih dopoldne. Glavne predmete se učenci učijo strnjeno v epohi štirih tednov, vselej v glavni uri. Takrat se lahko najbolj osredotočajo na pouk. Učenci se tako lahko bolj povežejo z vsakim predmetom posebej, kot če bi vsak teden imeli na urniku vse predmete.
Ampak ob koncu leta so predmeti enako obsežni in osvojena snov enaka tisti v istem razredu osnovne šole?Seveda. Standardi veljajo tudi za nas. Le da mi širše gledamo na razvoj otroka. Zato imamo tudi veliko umetniških in praktičnih vsebin, delamo z lesom, s kamnom, glino, pletemo. Tudi športna vzgoja je drugačna. Ne učimo otrok le športnih prvin in panog ter taktičnih variant, pač pa izhajamo iz zavedanja sebe in drugih v prostoru. Velik poudarek dajemo sociali in razvijanju empatije, saj je razred za nas svet v malem.
Pa je res razred svet v malem? Je reprezentativen?Nismo elitna šola, če to pomeni, da nas obiskujejo le učenci iz družin z visokim ekonomskim standardom. Učence sprejemamo ne glede na socialni položaj, tudi takšne s posebnimi potrebami, in smo pri tem pozorni na ohranjanje raznolikosti razreda.
Vendar je treba za obiskovanje waldorfske šole plačevati šolnino.Za to imamo socialno lestvico, glede na prihodke na družinskega člana. Če kdo šolnine ne zmore plačati, lahko prosi za znižanje, o čemer odloča finančna komisija. Brez prehrane starši plačujejo od 48 do 165 evrov na mesec, a jim ni treba kupovati šolskih potrebščin.
Kako v razredih zagotavljate raznolikost?Pred vpisom delamo intervjuje z vsako družino otroka posebej in razrednik ima odločilno besedo pri tem, koga bi lahko sprejeli v razred. Čutiti moramo, da si starši otroka resnično želijo vključiti v našo šolo. Če je eden za, drugi pa proti ali okleva, vključitev ni smiselna, saj bi povzročala prepir v družini. Pri vpisih v višje razrede pa smo pozorni, kako bi vključitev otroka vplivala na razred kot celoto in koliko izkušenj ima razrednik. Nismo pa privrženci zelo majhnih razredov, saj je v njih težko vzdrževati različnost. V osnovni šoli imamo v razredu od 22 do 27 učencev, v gimnaziji okoli 30. Tako laže razvijamo socialo.
Kaj za vas pomeni razvijanje sociale?Ne želimo imeti zmagovalcev in poražencev. Življenje je pestro. Čisto vsak ima močne kvalitete in lahko razredu in kasneje družbi prinese veliko. Otroci si sicer morajo pridobiti svoj osebni prostor, vendar v vsakem poskušamo najti čim več dobrega in to ceniti. Tekmovalnosti pa ne spodbujamo.
Ali učencev ne spodbujate, naj se udeležujejo tekmovanj v znanju iz posameznih predmetov ali področij, naj se v znanju in sposobnostih pomerijo s svojimi vrstniki iz drugih šol?Seveda se udeležujejo tekmovanj. Proti temu nimamo nič, dokler je to povezano z navdušenjem in interesom. Narobe je, če to postane frustracija.
Kako potem gledate na olimpijske dosežke naših športnikov, na katere smo v zadnjih tednih še posebej ponosni? Vendarle gre za golo tekmovalnost običajno že od rane mladosti, za odrekanje, za napore, za strogo disciplino, ki vodi v takšne uspehe...To lahko ponazorim s primerom iz športa, ki mi ga je pred leti predstavil kolega iz Norveške. Tam so naredili test. Dve skupini tekačev na smučeh so trenirali na dva različna načina. Prva skupina je bila skrajno tekmovalna, v drugi pa so vzdrževali tudi socialo. Čeprav v drugi skupini niso bili sami izvrstni tekači, so cenili tudi člana, ki je igral kitaro, in tistega, ki jih je ves čas zabaval s šalami. Po nekaj letih je bilo v obeh skupinah približno enako število šampionov z vidika rezultatov. Le da je v prvi skupini, ki je bila izrazito selektivna, ostalo zgolj nekaj članov, v drugi pa jih je, ravno obratno, le nekaj odnehalo. Pomembna je ekipa.
Zagotovo, vendar pa se ekipno ne da vpisati na želeno fakulteto...Res je, so pa naši učenci navajeni sodelovati med sabo.
Ne glede na to, da jim bo to pomagalo v življenju, jim dodatnih točk, ko bodo želeli na oblegano fakulteto, ne bo prineslo.Naše izkušnje kažejo, da se dijaki večinoma vpišejo ravno na tisto fakulteto, na katero si želijo.
Ali obstajajo kakšne skupne značilnosti družin, ki želijo otroka vpisati k vam?Niti ne. Predvsem imajo vsi prijatelje ali znance z dobro izkušnjo iz naše šole. Zanimanje za vpis pa raste. Za prvi razred imamo trenutno 84 prijav, sprejeli bomo največ 52 otrok.
Kaj učenca, ki je prišel iz običajne osnovne šole, pri vas najbolj preseneti?Poudarjamo predvsem doživljanje. Zdaj je moderno otrokom vse razlagati, v resnici pa mora otrok predvsem čim več doživeti. Spodbujamo zanimanje za svet.
Je mogoče zbuditi zanimanje za vse predmete, ki se jih je v šoli treba naučiti?To seveda ni mogoče, ampak govorim o pristopu. Zaključek srednje šole zato pri nas ni samo matura. Pomemben je zaključni projekt. Vsak dijak si izbere temo, ki se je še ni lotil, in se ji posveča vse leto – teoretično, praktično, na zaključnem nastopu pa jo še predstavi. Tako nastajajo obsežna dela, primerljiva z diplomskimi nalogami. Ena od mojih hčera je tako za zaključni projekt izdelala violino – od začetka do nastopa z njo. Šli smo v Trnovski gozd, izbrali drevo, hči je les ob pomoči mojstra obdelovala nekaj mesecev, projekt pa je zaključila z zaključnim nastopom. Druga hčerka je za zaključni projekt prehodila slovensko mejo. Drugi dijaki so na primer predstavili delo z azilanti, delo v Hospicu, eden je izdelal jadrnico... Poleg tega imamo praktikume – socialnega, delo na kmetiji, geodetska merjenja... V drugem in četrtem letniku pa ves razred nastopi z gledališko igro, v kateri sodelujejo čisto vsi dijaki. Statistične podatke lahko obračamo sebi v prid. Še posebej so podatki lahko varljivi na majhnem vzorcu, kakršnega imamo pri nas, ko maturo opravlja le en oddelek. Čeprav naši dijaki po nekaterih kriterijih niso najuspešnejši, smo imeli po drugi strani lani med njimi kar 15 odstotkov zlatih maturantov. Matura je torej samo ena od stvari, za dokaz zrelosti šteje precej več.
Bi lahko trdili, da je matura v vaši šoli postranskega pomena?Ne. V slovenskem prostoru je pač nujna.
Je nujno zlo?Zame osebno je. Jaz bi se stvari lotil drugače. Upošteval bi tudi projekte, več poudarka bi dal samostojnemu delu in kreativnosti. Matura preveč poudarja pravilnost enega samega odgovora. Podobno deluje tudi naš šolski sistem s »šolo za pridne punčke« in motečo »fantovsko energijo«. Fantje zato, ker jih šola ne usmerja v kreativnost, velikokrat povzročajo težave in lahko celo postanejo delinkventi. V naši šoli se temu skušamo izogniti.
Ali imate zato manj disciplinskih težav?Morda. A bolj kot njihova pojavnost je pomembno, kaj z njimi storimo. Pred sabo imamo otroke v razvoju in da kaj ušpičijo, je normalno. Manjka jim pozornosti, zato je v njih treba vzbuditi zanimanja in preusmeriti njihovo energijo.
Kljub vsemu bodo učenci in dijaki, ko bodo zapustili vašo šolo, odšli v svet, ki jim ni toliko prilagojen. Se bodo v njem znašli, bodo kos vsem zahtevam?Otrok ne »zavijamo v vato«, jim pa v okviru meja, ki jih postavlja razrednik kot ljubeča avtoriteta, dajemo varnost. Pri nas se dobro počutijo. Zjutraj jih na vratih ne pričaka varnostnik, ki bi jih pretipal, ali imajo morda s seboj nož. Pričaka jih razrednik, ki jim v jutranji pozdrav poda roko. Otroci zato že od vsega začetka vedo, da so dobrodošli kot osebnosti in da niso samo številke.
Ali obstajajo otroci, ki jim takšen način dela ne leži?Seveda, nekateri se iz naše šole tudi izpišejo, so na primer izjemno tekmovalni ali se osebnostno ne ujamejo z učiteljem, ki jih spremlja vseh devet let. Dobro pa je, da imamo tako tiste, ki odidejo, kot tiste, ki prihajajo. Podobno kot jezero, ki ima pritok in odtok. A za zdaj je tistih, ki si želijo k nam, veliko več.