Za študente to pomeni, da so vzpostavljeni pogoji za razvoj univerzitetnega študija zdravstvene nege, ki je v veliki večini držav EU in OECD sprejeta norma za vstop v ta poklic, v Sloveniji pa moramo narediti šele začetne korake. S preoblikovanjem imamo tudi pogoje, da v mreži kakovostnih šol pristopimo k razvoju doktorskega študija v zdravstveni negi ali širše v zdravstvenih vedah, kjer ravno tako zaostajamo za naprednimi državami EU in OECD. S tem je šola dosegla enega od strateških ciljev – vstop v fakultetni prostor, ki študentom odpira nove razvojne perspektive.
Imamo že štiri fakultete za zdravstveno nego. Je to v primerjavi z drugimi državami veliko? Končno imamo le dve medicinski fakulteti…Res je, mi smo peta fakulteta. Težko rečem, ali je šol veliko ali malo. Glede na raziskavo Analiza preskrbljenosti z medicinskimi sestrami ter ovrednotenje stopenjskih ukrepov in projekcij do leta 2033 je šol preveč. Vendar je ta raziskava stara deset let, danes imamo nove podatke o demografskih trendih, porastu kroničnih bolezni in podatke o uspešni praksi razvitih držav na področju samostojnega delovanja diplomiranih medicinskih sester s podiplomskim znanjem v zdravstveni obravnavi. Prav tako ne smemo spregledati našega načina izobraževanja na dveh ravneh, srednješolskem in visokošolskem. Dejstvo je, da imamo v klinični praksi pomembno več srednješolsko izobraženega kadra kot visokošolsko. Po podatkih OECD iz leta 2010 je glede na število diplomiranih medicinskih sester na tisoč prebivalcev Slovenija na 28. mestu, za nami sta le Turčija in Romunija. Naše skupno število kadra v zdravstveni negi je na ravni povprečja EU, vendar je njegova notranja struktura daleč od povprečja. Takšni podatki morajo biti osnova za kratkoročno in dolgoročno načrtovanje izobraževanja v zdravstveni negi.
Tudi če ugotovimo, da potrebujemo več izobraževanja, mora biti prvi kriterij odločanja o tem kakovost izobraževanja in varnost bolnikov. Izobraževanja ne sme biti več, kot ga dejansko lahko izvedemo v skladu z evropsko direktivo za ta poklic. Nekaj dobrega z vidika kakovosti izvedbe študijskih programov si obetamo tudi od novega zakona o visokem šolstvu. V mislih imam predvsem obvezno zaposlovanje visokošolskih učiteljev in nepedagoškega osebja. Težko je namreč razviti kakovosten študij, raziskovalno delo in mednarodno vključenost, če učitelj ni zaposlen. Gostujoči učitelj opravi le pedagoški del (predavanja in izpiti), ne pa tudi razvojnega, ki bi ga moral prispevati k razvoju šole. Pomembno je tudi, da se uredi izvajanje izrednega študija, ki zdaj poteka na osmih šolah.
V zadnjih letih se je po vsej državi pojavilo kar nekaj visokih šol za zdravstveno nego, kar posledično pomeni več diplomiranih medicinskih sester. Vi spremljate svoje diplomantke. Je med njimi veliko brezposelnih?Vseh brezposelnih diplomiranih medicinskih sester je v Sloveniji okoli 150, precej manj kot zdravnikov, v gorenjski regiji brezposelnosti praktično ni. Diplomanti naše šole dobijo prvo zaposlitev v 95 odstotkih v prvih šestih mesecih po diplomi, na kar smo izjemno ponosni. Prepoznani so po dobrem znanju, klinični usposobljenosti in izoblikovanih profesionalnih vrednotah ter odgovornosti za delo. Takšen je odziv kliničnih okolij, s katerimi sodelujemo. Naš odnos z učnimi bazami (imamo jih 19) je partnerski, imamo 520 kliničnih mentorjev, ki jih kontinuirano brezplačno izobražujemo, saj denar za to izobraževanje pridobimo na razpisih. S tem se krepi znanje kliničnih mentorjev v učnih bazah, kar ima vpliv na kakovost pedagoškega procesa, prav tako imajo novopridobljena znanja velik pomen za klinično delo z bolniki v zdravstvenih zavodih. Učne baze imamo v gorenjski in osrednjeslovenski regiji.
Znani so podatki, ki potrjujejo, da je uspešnost zdravstvene oskrbe povezana s stopnjo izobraženosti medicinskih sester…Raziskav, ki govorijo v prid nujnosti povečanja stopnje izobrazbe v zdravstveni negi, je veliko. Zadnja raziskava Aiken in sodelavcev (2014), ki so jo naredili v devetih evropskih državah, jasno pokaže, da je smrtnost bolnikov nižja za tretjino, če je v timu 60 odstotkov univerzitetnih diplomiranih medicinskih sester, ki skrbijo v povprečju za šest bolnikov, v primerjavi s tistimi timi, kjer je tako univerzitetno izobraženih medicinskih sester pol manj in v povprečju skrbijo za osem bolnikov. Van den Heede je leta 2009 v raziskavi, v katero je na kardioloških oddelkih vključil tisoč bolnikov, pokazal 4,9-odstotno nižjo smrtnost pri tistih bolnikih, ki so jih obravnavale medicinske sestre z univerzitetno izobrazbo. Na splošno raziskave kažejo, da ima visokošolsko izobraževanje medicinskih sester pomembne pozitivne učinke na izide obravnave in skrajšanje ležalnih dni. Državo bi torej moralo zanimati, kakšen je učinek stopnje izobrazbe v zdravstveni negi na izide zdravstvene obravnave. Ko bomo učinke merili in primerjali z državami EU in OECD, bomo stopnjo izobrazbe in s tem povezane stroške dojeli kot investicijo in ne kot strošek. Zdaj odgovorni vidijo le dvig plačnega razreda.
Medicinske sestre so vse bolj izobražene, pa vendar smo bili nedolgo tega priče burni razpravi ob poskusu prenosa kompetenc na diplomirane medicinske sestre v anesteziologiji. Zakaj zdravniki tako nasprotujejo takšnim pobudam?To je zgodovinsko in kulturno pogojeno. V EU poznamo dva koncepta dojemanja dela v zdravstvenem timu, ki izhajata iz izobraževanja zdravnikov in medicinskih sester; razlikujeta se v dojemanju vloge zdravstvene nege in izobraženosti medicinskih sester. Gre za anglosaksonsko-skandinavski in germanski model. Germanski temelji na triletnem poklicnem izobraževanju po splošnem izobraževanju. To pomeni, da mora biti dijak star najmanj 17 let, ko vstopi v izobraževanje. Postane lahko zdravstveni asistent, če se izobražuje eno leto. Triletno izobraževanje pa zadostuje za diplomirano medicinsko sestro. Medicinske sestre v Nemčiji imajo manj kompetenc, podrejenost medicini je izrazita, prispevek k razvoju akademskega znanja je nizek. V Nemčiji imajo v zdravstvenem timu še zdravnikovega pomočnika, ki izvaja določene intervencije, ki jih pri nas opravlja diplomirana medicinska sestra. V zadnjih petih letih se študij zdravstvene nege tudi v Nemčiji seli na univerzitetne programe na univerze, na šestih imajo že tudi doktorski študij zdravstvene nege. Tak sistem izobraževanja je imela do leta 2004 tudi Švica, preden je vse izobraževanje za medicinske sestre dvignila na univerzitetno raven.
Pri nas imamo tako imenovani anglosaksonski model, ki izobražuje medicinske sestre za samostojno in sodelovalno delovanje v zdravstvenem timu. Značilen je za anglosaksonske in skandinavske države, prevzele so ga Portugalska, Španija, Češka, Slovaška, Madžarska, Švica, Italija idr. Večina akademskega znanja v zdravstveni negi izhaja iz angleško govorečih držav, ki so začetnice tega izobraževanja. Medicinska sestra se visokošolsko izobražuje na treh ravneh. Vstop v poklic je danes univerzitetno izobraževanje, ki se nadgrajuje s specialističnim izobraževanjem, strokovnim magisterijem in doktoratom znanosti. Za vse ravni je Mednarodni svet medicinskih sester (ICN) izdelal kompetence: medicinske sestre s strokovnimi magisteriji delujejo samostojno na zahtevnejših delih na področju promocije zdravja, preventive bolezni, zdravljenja akutnih in kroničnih bolezni in uspešno sodelujejo z zdravniki ter so danes pomemben steber aktivnosti na področju krepitve in ohranjanja zdravja v družbi ter obvladovanja kroničnih bolezni. Poleg tega je tudi izobraževanje za zdravnike in diplomirane medicinske sestre v nekaterih delih skupno, skupne so izbirne vsebine in predmeti, kjer je poudarjen pomen sodelovanja, kot so delovanje zdravstvenega sistema, komunikacija, paliativna oskrba, bolnišnične okužbe, kakovost, varnost idr. Razlika med obema sistemoma izobraževanja medicinskih sester in poznejšega delovanja v poklicu je, da je slednji partnerski, usmerjen v bolnika, izide obravnave ter spremljanje in izboljševanje lastnega dela.
Anglosaksonsko-skandinavski model izobraževanja torej prevzema večina držav EU, počasi tudi Nemčija. Je uspešnejši od germanskega?Anglosaksonsko-skandinavski model je ustrezen odziv na demografske trende in porast kroničnih bolezni, zaradi česar mu dajejo prednost tudi v Nemčiji. Prepričana sem, da je tudi pri nas treba omogočiti nadaljnji razvoj stroke zdravstvene nege po vzoru anglosaksonsko-skandinavskih držav. Kot sem že omenila, ogromno raziskav kaže, kako pomembno je znanje medicinskih sester za izide zdravstvene obravnave, in zakaj ne bi temu verjeli v Sloveniji?
