Ivo Svetina

Čas strank in njenih veljakov se počasi izteka, pravi Svetina. Za izhod iz krize predlaga več izbir: odstop vlade, predčasne volitve, nova tehnična vlada ali vlada narodne enotnosti. Če kot država zares želimo varčevati, lahko za začetek izstopimo iz zveze Nato. Mnogotere zahteve protestnega gibanja se torej počasi artikulirajo. Izoblikovanju celovitejše podobe prihodnosti in jasnih stališč bodo namenjeni redni četrtkovi debatni večeri v DSP. Prvi, 10. januarja, bo posvečen ustavi. Ne pozabimo, da je kultura v slovenski ustavi omenjena na več mestih. Prvič že v 5. členu, ki poudarja skrb za kulturno dediščino in ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. »Če je slovenska zgodovina dolga pol tisočletja, smo v tem času previharili viharje in tudi s pomočjo kulture prišli do samostojne države. Po dveh desetletjih smo upravičeno besni, ker so nam stranke ukradle državo in državljane vzele za talce,« Svetina ne skriva ogorčenja.

Mislim, da smo priča svojevrstnemu pojavu. Vseslovenski protesti govorijo o tem, da Slovenci nismo pasivni narod, kot bi nekateri radi verjeli. To smo nenazadnje dokazali v narodnoosvobodilnem boju. Tokrat se ne upiramo tujemu gospodarju, temveč domačim vzvišenim strankarskim elitam, ki bi mu želele služiti. Politična situacija v Sloveniji me spominja na staro Jugoslavijo pred drugo svetovno vojno, ko so se ljudje stežka odločali med klerikalno in liberalno opcijo, saj nobena ni obetala nič bistvenega. Odgovor je bil revolucija. Vemo, da te ponavadi požrejo svoje otroke. Ko danes govorim o revoluciji, mislim na socialno revolucijo. Tudi takrat so ljudje opozarjali, da so brezpraven proletariat, obubožan in izkoriščan. Zahtevali so pravice, ki izhajajo iz njihovega dela. Morda bo 21. stoletje, kot pravi francoski avtor Philippe Sollers, podobno 18. stoletju, torej stoletju francoske revolucije. Ta je vzpostavila laično državo in v ospredje postavila vrednote bratstva, svobode in enakosti. A za napovedi je še prezgodaj.

Rekel bi, da je ta danes celo dobrodošel. Prvič zato, da se stvari poimenujejo s pravimi imeni. Desnica želi revidirati zgodovino, se polastiti kapitala. V začetku 21. stoletja je nedopustno, da formalna ločitev med državo in cerkvijo v praksi ni do konca izpeljana. Od tod tudi recidivi v klerofašizem in nezmožnost priznanja vloge, ki jo je klerofašizem odigral v drugi svetovi vojni. Od tod nenehno koketiranje z Vatikanom. Od politikov dan za dnem poslušamo prazna gesla, ki sporočajo, da moramo pohoditi skupno dobro. Jasno je treba povedati, da je današnja oblast slaba kopija partijske oblasti iz 70. let. Le da je bila takrat moralna integriteta oblastnikov višja, kot je danes. Moramo priznati, da je ta vlada združenje amaterskih in ljubiteljskih politikov brez pravega načrta za prihodnost. Če bi imeli nekaj pameti, bi privolili v dialog. Ne bi udrihali po najšibkejših, otrocih, upokojencih, tudi samozaposlenih kulturnikih. Zastrahovanje kaže, da je sama oblast prestrašena. Ni tako mogočna, kot bi rada delovala.

Zgodovina se, kot je znano, ponavlja kot farsa. Vendar je danes to tragična farsa. Osemdeseta leta so bila leta upanja, svitalo se je novo jutro Evrope, berlinski zid se je že majal, nato je padel. Takrat smo se pisatelji zelo angažirali. Bili smo avtorji tako imenovane pisateljske ustave. V upanju, da smo se enkrat za vselej znebili ošabnih oblastnikov. Zato smo protestirali, imeli protestne večere v Društvu za izpustitev četverice. In kaj se je nato zgodilo: Janez Janša, tedanji junak, je postal nesposobni, samozaverovani, arogantni vodja, ki bi bil rad Veliki vodja! To mu, žal, ni dano! Ne bom govoril o njegovi partijski preteklosti, razmišljam o njegovi prihodnosti, ki bo zagotovo zelo tragična. Kajti izdal je vsakogar od tistih, ki smo na Roški protestirali in vzklikali njegovo ime, in imena njegovih zaprtih tovarišev. Danes je stvar veliko resnejša: pogreznjeni smo v globalno krizo, žrtve pogoltnih bankirjev in preračunljivih kanclerjev in kanclerk. Ki so vsi bili izvoljeni na demokratičnih volitvah. Tako kot je bil tudi Hitler! Hudi časi so, zato se moramo temu diktatu upreti: diktatu kapitala in neumnosti!

V resnici je dilema oblastnikov enostavna. Ali sprejmejo ta klic po dialogu in določene kompromise, torej odstopijo od zabetoniranih stališč, ali priznajo, da tega ne zmorejo in odstopijo s položaja. Če ljudstvo kot sogovornika vzameš resno, mu moraš prisluhniti. Ne pa že kar tekmovati v tem, kdo bo bolj brezsramno razglasil protestnike za orodje v rokah nekoga iz ozadja. Ali enačil nasilneže z mirno večino.

Problema nizke volilne udeležbe ne moremo obiti. Zadnje volitve so že potekale v času ljudskega vrenja, vendar je treba priznati, da je nizka udeležba splošna tendenca. Malce patetično rečeno, prebujenje naroda bi se v primeru predčasnih volitev moralo izraziti v višji volilni udeležbi. Če se to ne bo zgodilo in bo udeležba še vedno majhna, bi to potrdilo slutnjo, da volilci (iz)voljenim predstavnikom preprosto ne zaupajo več. Moramo razumeti: če človek z delom ne more preživeti sebe ali svoje družine, je zelo razočaran nad politiko. Upravičeno protestira. In koga naj volim, se sprašuje. Kdo ne bo le govoril (neumnosti), ampak tudi nekaj dejansko storil.

Društvo ima več kot 300 članov, od tega je vselej le del dejavnih. Tu se zastavlja vprašanje, o katerem smo govorili že večkrat na občnih zborih. Novi mlajši člani in članice z vstopom v društvo verjetno niso pričakovali materialnih ugodnosti, temveč so se zavezali etičnim načelom, na podlagi katerih društvo deluje že 140 let. Sam sem malo razočaran nad pasivno večino članstva. Iz mlajših vrst prihajajo ugovori, da pasivnost izhaja iz dejstva, da v društvu vladamo vedno isti obrazi, ki si bolj ali manj med seboj delimo »denar« in »privilegije«, kar je seveda sprto z dejstvi.

Predvsem vse člane pozivam, naj se aktivirajo v društvu. Ena stvar je, da v ustvarjalni samoti pišejo in potem objavljajo svoja dela, druga stvar pa je, da se kot člani zavežejo delovanju v društvu: udeležbi na občih zborih in diskusijah. Nimamo sicer znamenitih pisateljskih izkaznic iz romana Bulgakova Mojster in Margareta, ki so v Moskvi nekoč odpirale vrata. Glede ideološke razdeljenosti moram povedati, da nismo partijska organizacija, ki razmišlja z eno glavo. Naša različnost je naša vrednost. V družbeno-političnih situaciji, kot smo ji priča danes, pogrešam jasno stališče nekaterih naših članov, ki ne skrivajo simpatij do določenih političnih strank. Ne vem, zakaj molčijo. Radi bi slišali njihov glas!

Z vsem spoštovanjem tu mislim na Draga Jančarja. Od tako uglednega pisatelja z mednarodnim slovesom bi pričakoval, da bi kljub svojim simpatijam do SDS, njenega šefa in vlade jasno in glasno povedal javnosti, kaj si misli. Če molči, v resnici pravi, da poteze Janeza Janše podpira. Želel bi si slišati njegov kritičen glas. Poznam ga 40 let. Vedno se je oglašal, ni se izogibal socialnemu angažmaju. Pred skoraj dvema desetletjema je za Delo zapisal: »Politika ni ljubljanski mestni transport, ki nas prevaža tja in nazaj kot živino. Če ni kulturna in ustvarjalna, ni vredna počenega groša«. In še: »Politika je tukaj zato, da služi, ne pa da vtiskuje v zavest slehernega posameznika svojo posestniško naturo.« Tako je zapisal Jančar. Morda bi njegova beseda danes zalegla za vrsto drugih.