Dr. Aleš Črnič

Kip svobode. Kristus iz Ria. Tito. Tri figure, ki v pisarni dr. Aleša Črniča na ljubljanski fakulteti za družbene vede zrejo s slike velenjskega umetnika. Doktor religiologije je bil rojen v premogovniškem mestu v delavski družini. Za štiri stopnje je presegel izobrazbo svojih staršev. To je bila pot, ki je bila v njegovi mladosti široko odprta, pravi.

Danes se boji, da je pot, ki jo je sam prehodil, vse bolj redka in ogrožena. To ga posebej skrbi, saj sodobni čas terja široko vedenje in kritično razumevanje družbe, če želimo v humanistični tradiciji poiskati rešitve globalnim in lokalnim izzivom. Poneumljajoči populizem protiintelektualizma lahko vodi le v kruto in izključujočo družbo.

Tudi zato je bil dr. Aleš Črnič eden od pobudnikov lanskoletne državljanske pobude Za prostore svobode. Pred dobrim tednom je protestno stal na Roški, kamor so se vrnili tudi nekateri člani Odbora za človekove pravice iz leta 1988. Je med podpisniki manifesta Odbora za pravično in solidarno družbo. Kajti prostorov svobode, ki so jih želeli zaščititi in odpirati pred letom dni, je danes manj in manj. Zato je med ljudmi, ki zavzemajo ulice in trge. Prepričan pa je, da politični programi in novi koncepti na ulici ne morejo nastati.

Vsekakor. V zadnjih letih sem bil že marsikaj. Bil sem trenirkar, homoseksualec, Rom, danes sem zombi... Nujno je, da opozorimo na politiko načrtnega projiciranja strahov in negativnih čustev na skupine prebivalcev, ki so družbeno deprivilegirane. Nujno je, da se borimo proti politiki, ki išče grešnega kozla. Mehanizem je znan in jutri je lahko v to skupino vključen kdorkoli.

Kaj je mislil predsednik vlade s svojim čivkanjem, ne vem. Sklepal bi, da ni dobro premislil, preden je tvit poslal v javnost. Izraz je uporabil kot žaljivko, kar v javnih nastopih vladajoče stranke ni več izjema. Kako to razumeti, pa je v zadnjih dneh morda najbolje artikuliral filozof Boris Vezjak: zombiji so model državljana, ki si ga predsednik vlade želi. Zombi je nekdo, ki ne razmišlja, ki ne čuti, ampak se le dela, da čuti. Državljani bi tako bili množica ne zares živih ljudi, ki jih brutalni neoliberalni ukrepi naše vlade ne prizadenejo, ampak se le delajo, da jih.

Žal je evropska pa tudi svetovna tradicija s takšnimi primeri zelo bogata; prav zato je to tako zelo nevarno. Pred dobrim letom, ko smo ustanovili državljansko tribuno Za prostore svobode, smo želeli delovati prav proti tovrstnim praksam. S shodom na Kongresnem trgu smo uspeli samo delno. Nekateri so nam govorili, da smo prezgodnji, da nam še ne gre dovolj slabo, da bi ljudje prišli na cesto. Leto dni kasneje nam gre občutno slabše. Ljudje so na ulici. Sam se sprašujem, ali smo s tem kaj bliže rešitvam, ki bi naši družbi pomagale iz globoke, večplastne, nikakor ne le ekonomske krize.

Ulica zagotovo ni prostor globokega razmisleka in racionalne debate. Kot družboslovec ne bi hotel staviti na to, da našo družbo krmarimo po poteh, ki jih določi ulica. A se tudi sam udeležujem protestov, ker je očitno, da je pritisk ljudstva na ulici nujen. Le tako se bodo odprli prostori debate. Prostori, ki bi tradicionalno morali služiti temu, so se zaprli. Aktivno jih je zaprla sedanja vladajoča politika.

Politika jih ne more spregledati. Reagira živčno in v napačne smeri. A njeni odzivi in potenciranje žaljivih izjav so dokazi, da se signala z ulic zaveda. Morda se delajo, da ničesar ne opazijo, a zelo jasno je, da vlada postaja živčna. Upravičeno.

Vse te možnosti so odprte. Vlada igra na karto, da bo čas prinesel svoje: ulica bo zamrla, ljudje se bodo še bolj umaknili v zasebnost in družbeno apatijo. A v zgodovini je veliko drugačnih primerov in dvomim, da bodo naraščajoči pritiski to dogajanje, bes, ki se je sprožil, nezadovoljstvo in nemoč, ki se kažeta na zelo različne načine, prekinili. Konkretnih idej, kaj šele predlogov, ki bi nas lahko peljali iz krize, v strankarski politiki ni. Ni jih v Sloveniji in tudi v Evropi jih je zelo malo. Zato bodo pritiski na ljudi rasli. Brez temeljitih in jasnih sprememb v delu vlade se nezadovoljstvo ljudi ne bo zmanjšalo. Tudi če dogajanje na ulici potihne, bo to le za nekaj časa. Pritajilo se bo in naslednjič še siloviteje izbruhnilo. Ko smo lani apelirali k prekinitvi določenih političnih praks, k odpiranju prostora za javne debate na različnih nivojih, so bile glave še bolj hladne in prostora za debate je bilo več. Brez teh debat ni demokracije. Brez njih ne bomo našli izhoda iz krize. V zadnjem letu pa smo priča ravno nasprotnemu. Vlada je sistematično zapirala prostore debat, skrajno cinično in arogantno je razpisovala javne razprave o pomembnih zakonih v roku nekaj dni, čez vikende in praznike.

Drži. Za resnično razumevanje teh procesov moramo preseči strankarsko delitev, saj gre za širše, globlje trende. A je vendarle mogoče opaziti pomembno razliko: slovenske konservativne vlade so mnogo bolj problematične kot levosredinske vlade, ki pomen javnih razprav razumejo drugače. Sedaj imamo drugi mandat konservativne vlade. Od leta 2004 do 2008 je bilo sprejetih mnogo problematičnih ukrepov. Prvo leto vladanja druge Janševe vlade je porazno. Tudi zato, ker poteka v zaostrenih razmerah družbene krize, ki ni le naša. Gre za krizo Evrope, za krizo zahodnega sveta in s tem celotnega planeta. Če ne razumemo tega, ne moremo razumeti, kar se nam dogaja. Situacija je le začinjena z nekaterimi lokalnimi posebnostmi in zato se kriza poglablja.

Protesti so zelo heterogeni. Na ulice se zgrinja na tisoče ljudi in njihove zahteve so skupne le v nekaj točkah. Ljudje imajo različne poglede na to, kaj se dogaja in kaj bi bilo treba narediti, da bi se stvari spremenile na bolje. Zelo očitna pa je protipolitičnost protestov: politika je problem, vsi politiki so enaki, vse je treba nagnati. Ta protipolitična dimenzija je zelo nevarna. Ulica ne zmore oblikovati konstruktivnih politik. Vsi politiki niso enaki. Politika sama po sebi ni problem. Globokega razočaranja nad prevladujočim stanjem v slovenski politiki, nad njenim modusom operandi, ne smemo posplošiti na zahtevo, da je treba politiko ali celo državo ukiniti. Država je lahko in je v zadnjih letih marsikje v Evropi s svojim delovanjem problematična, a dokler nimamo zelo jasne alternative, ne moremo razmišljati, da bi jo ukinili.

Obstajajo teorije in dobri zgledi, kaj sta demokracija in država. Če jih primerjamo z današnjim stanjem pri nas, zelo jasno vidimo, da to, kar imamo, nikakor ni edina možnost. Soočeni smo z globokimi anomalijami, ki jih moramo odpraviti. Razmisliti in razumeti moramo, kaj bi država morala biti in kaj je lahko. Že z boljšim razumevanjem in doslednejšim upoštevanjem konceptualnih virov demokracije lahko pridemo do bolje delujočega sistema. Apriorna protipolitična drža je slaba, kajti stanje totalnega razpada sistema lahko praviloma izkoristijo totalitarne sile.

Nekateri pravijo, da je že vsako uničenje ustvarjanje nečesa novega. Da so revolucije razburljive, da si je treba upati skočiti s padalom, tudi če ne vemo, ali se bo to sploh odprlo. To zveni zelo romantično in pred dvajsetimi leti bi se mi morda zdelo malce bolj privlačno in simpatično. Danes v to ne verjamem. Ne vidim druge poti, kot da spet in spet obnavljamo sistem, ki ga imamo, in poskušamo odpravljati napake in okvare. Ta pot je mukotrpna in veliko zahtevnejša od revolucije. Zahteva globoko razumevanje in veliko družbenih debat, ki so v Sloveniji izginile.

Ne popolnoma. A tovrstnih refleksij v njihovi celovitosti verjetno ne zmore nobena družba. To pa še ne pomeni, da si ni treba za to prizadevati. Gre za ideal, ki nam mora kazati smer. Je pa bilo prostora za tovrstne refleksije v devetdesetih letih več, kot ga je danes. To nazadovanje boli. Ne le, da cepetamo na mestu, slovenska družba gre v mnogih pogledih z velikimi koraki nazaj.

Intelektualci se nikoli nismo strinjali, in to je dobro. V družbi, v kateri se intelektualci strinjajo, mora biti nekaj hudo narobe.

S tem se globoko strinjam. A nam drugega kot prepoznavanje in razločevanje javnih diskurzov ne preostane. To zahteva znanje in vztrajnost. Ukiniti intelektualce, ker tako ali tako vsi služijo politiki, ali ukiniti kar politiko kot tako so morda privlačne rešitve, a ne delujejo. Kot družba moramo pripoznavati in razpoznavati delovanje intelektualcev. Ni vsaka beseda, izrečena v javnosti, enako legitimna. Ne moremo pristajati na postmoderno idejo, da je več enakovrednih resnic, da lahko vsak reče po svoje in ima vsak prav. Obstajajo mehanizmi presoje, ki smo jih v Sloveniji v veliki meri izgubili. Naša specifika je v tem, da imamo zelo jasno, globoko zgodovino delitve, ki sega v devetnajsto in se je vlekla skozi celotno dvajseto stoletje. Gre za delitev duhov, kulturni boj, ki je bil vselej bolj generiran na konservativni strani kot na levici. S tem se družbo načrtno cepi. V osemdesetih je to precej poniknilo in v začetku devetdesetih procesi razdvajanja niso bili tako očitni kot danes. Ob osamosvojitvi smo naredili tudi nekaj obredov sprave, kar je danes popolnoma nepredstavljivo.

Ker se nadaljuje kulturni boj, ki je ponovno prišel na plan sredi devetdesetih let. Z ustanavljanjem vzporednih institucij se vse bolj materializira. Na vseh področjih, zelo očitno je pri medijih, kjer tiči pomemben generator navidezne zmede v slovenskem javnem prostoru. Današnja polarizacija je rezultat dvajsetletnih načrtnih procesov, skozi katere se konservativna stran nenehno trudi vzpostaviti paralelni svet, da bi zagotovila »ravnotežje«. O tem uravnoteženju družbe smo v zadnjih letih veliko poslušali. Danes ga boleče čutimo.

Družbeno življenje poteka v ciklih. Liberalni intelektualci imamo težavo, da pogosto verjamemo v iluzijo, da so nekatere razsvetljenske pridobitve za vselej priborjene. A zgodovina ni enosmeren proces. To je zmotna ideja, ki izhaja tudi iz naše judovsko-krščanske tradicije, utemeljene na linearnem pojmovanju časa. V resnici se boji nikoli ne končajo. Tudi sam sem bil prepričan, da se nam o nekaterih stvareh ne bo več treba pogovarjati, sploh ne o nečem tako temeljnem, kot je svoboda govora, kot je splav, ločitev cerkve od države. A moramo o tem danes ne samo debatirati, ampak se za te temeljne razsvetljenske pridobitve boriti.

Zadnja stoletja smo živeli v obdobju, ko je svetu dominiral zahod. Ta veliki cikel se očitno izteka. Sedaj se krepijo azijske sile, kar je tudi posledica načrtne selitve proizvodnje, s čimer smo zniževali ceno dela. To se nam vrača kot bumerang. Zelo pomemben je krajši cikel neoliberalizma, ki se v svoj vrh požene od začetka osemdesetih dalje in je danes glavna ideologija. Kot je značilno za ideologije, zahteva nekritičnost, šlo naj bi za naravno stanje. V tem res morda spominja na religijo. A obstajajo še druge ekonomske šole, ki ponujajo drugačne poti izhoda iz krize. Ker je neoliberalni val še vedno tako močan, ne pridejo do izraza. S finančno krizo leta 2008 se je zdelo, da se ta val končuje in da smo priča koncu neoliberalizma.

Štiri leta kasneje boleče ugotavljamo, da ne. Namesto da bi odgovornim za krizo izstavili račun, so neverjetno učinkovito oni izstavili račun za svoje hazarde in vrtoglave dobičke družbam. Imamo ekonomsko ideologijo, ki prek politike, ki je nesposobna kakršnekoli refleksije, vsiljuje družbi svoje ukrepe. Tako z javnimi sredstvi mašijo luknje, ki so jih povzročili s svojim neodgovornim ravnanjem. Družbe danes plačujejo za finančno krizo. Ko EU namenja pakete finančne pomoči Grčiji, ti ne končajo pri pomoči še kako potrebnih prebivalcih, temveč v žepih lastnikov finančnega kapitala. V Sloveniji tudi potem, ko celo Mednarodni denarni sklad, glavni promotor varčevanja, svari pred njegovimi posledicami, v varčevanju še vedno vidimo edino rešitev iz krize. Imamo politiko, ki slepo vztraja pri svoji dogmi, ideološki mantri. Noben racionalen argument ne deluje. Podobno kot pri religiji. Vera je odporna na racionalne argumente. A to ni vse. Imamo svežo odločbo ustavnega sodišča, ki na nivo nevprašljive resnice – in to, kot že opozarjajo nekateri pravniki, brez ustavnopravnih argumentov – privzdigne prav to ideološkost. Ustavno sodišče je odločilo, da referendumi niso dopustni, ker bi nam lahko zaradi njih finančni trgi znižali ocene! To je grozljivo. Najvišja slovenska pravna instanca je v pravni red uvedla neoliberalno ideologijo in močno odstopila od svoje dosedanje sodne prakse. Referendumi, ki bi kakorkoli ogrožali ekonomsko in politično neoliberalno ideologijo, niso več mogoči. Hkrati pa je na referendumu dovoljeno odločati o človekovih pravicah, kot se je odločilo ob družinskem zakoniku. Ideologija je popolnoma pretehtala nad strokovnimi argumenti. Srčno upam, da bo ta vratolomni obrat ustrezno ovrednotila predvsem sama pravna stroka, ki je bila doslej tudi ob hujših anomalijah prepogosto pragmatično tiho.

Znotraj vzhodne Evrope to ni posebnost. Na Poljskem, na Slovaškem in v vseh pravoslavnih deželah, kjer je močna tradicija izenačevanja religijske in nacionalne identitete, je sakralna govorica vsakodnevno prisotna. Tudi v ZDA je ta govorica zelo močna. Po 11. septembru 2001 je bil vanjo pahnjen ves svet. To je Georgeu Bushu mlajšemu zelo dobro uspelo. Gre za manihejsko razumevanje sveta, ki je v osnovi religijsko. Dobro in zlo. Kdor ni z nami, je proti nam. Z zmago Baracka Obame leta 2008 se je to omililo, a ni izginilo.

Žrtvovanje delno izhaja iz krščanstva, a ne gre pozabiti, da iz krščanstva izhajata tudi solidarnost in ljubezen do bližnjega. Začetki socialne ideje na Slovenskem so povezani tudi s krščanstvom. A priče smo strašljivemu premiku celotnega političnega prostora v desno. Ideje, ki so jih zagovarjali krščanski intelektualci od Janeza Evangelista Kreka do Aleša Ušeničnika pred sto leti, danes v polju konservativnega mišljenja nimajo prostora. Še več, danes bi te ljudi označili za skrajne levičarje. Podobno je v ZDA, kjer bi, kot so pred letošnjimi predsedniškimi volitvami opozarjali nekateri tamkajšnji analitiki, celo Ronalda Reagana, očeta neoliberalne revolucije, republikanci danes, če bi nastopil s politiko, ki jo je vodil v osemdesetih, ozmerjali s »socialistom«.

V Sloveniji smo brali, da naj bi bil Danilo Türk, ki je v svojem delovanju prototip sredinskega politika, skrajni levičar. Nekaj, kar je bilo pred tremi, štirimi desetletji sredina, je danes skrajna levica.

Socialdemokratsko stranko imamo, problem pa je njeno delovanje. A takšno stanje v Evropi žal ni izjema. Resnično legitimnost neoliberalni revoluciji je v praksi dala prav tretja pot, torej Tony Blair in Gerhard Schröder. Ko je prišla levica končno spet na oblast, ni spremenila neoliberalne ideologije, temveč jo je ponotranjila in izvedla nekatere kozmetične popravke. S tem ji je dala videz naravnosti. Čeprav se je tako v Veliki Britaniji kot v Nemčiji tretja pot že izpela, pri nas tega preloma očitno še nismo naredili. Tako se novoizvoljeni predsednik države Borut Pahor še vedno eksplicitno sklicuje na Blaira. Ugotovitev Vlada Miheljaka, da niso leve stranke ostale brez volilcev, temveč so volilci levice ostali brez svojih strank, še kako drži. Iskrica upanja, ki se je pojavila, ko je Igor Lukšič zamenjal Boruta Pahorja, je hitro ugasnila. Upam, da ne za zmeraj. A je to, da si SD prizadeva predvsem za prevzem oblasti, premalo. Za dosego tega cilja bo stranka prej morala izvesti tudi kako globljo, bolj konceptualno razpravo.

Stara paradigma se je izpela in treba bo iskati nove družbeno-ekonomske modele. Silovita razslojenost družbe, ki smo ji priča danes, je nevzdržna. Iz zgodovine vemo, da so močno razslojene družbe manj uspešne in bolj ogrožene. Eden naših glavnih problemov je pomanjkanje dela. Veliko dela, ki ga opravljamo, je nekoristnega ali – še zlasti z vidika okolja – celo škodljivega. Živimo v izobilju stvari, ki jih ne potrebujemo, in vedno znova izumljamo nove potrebe in želje. Ideologija večne rasti je globoko vtkana v samo bistvo naših družb in napredka. Večna rast, ki se meri z BDP, se v razmerah omejenih naravnih virov preprosto ne izide. Morali bomo iznajti ekonomije z ničelno stopnjo rasti, kjer razporejanje bogastva ne bo temeljilo zgolj na delu. To so bistveni problemi, ki jih ne znamo razrešiti, a se jih bomo prej ali slej morali lotiti.

Kaj pa je nova levica? Je to tista levica, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela z nekimi novimi koncepti in političnimi procesi, iz katerih je na primer izšel tudi Joschka Fischer? Ali je nova levica že izpeta in dokazano neučinkovita tretja pot?

Kdo pa so strici iz ozadja? Edini, ki jih poznam, so trije dobrohotni bradati možje, ki se nam prikazujejo v tem prazničnem mesecu.

Mislim, da je čas več kot zrel za novo stranko. Bi bilo pa lažje, če bi se premiki začeli dogajati znotraj obstoječih strank. Imamo stranko, ki se je rodila pred kratkim, to je stranka TRS. Njen program morda res še ni zelo izčiščen, a smer je dobra. To je edina stranka, ki poskuša v polje strankarske politike uvajati nove, alternativne koncepte, vendar ostaja skoraj spregledana. Deloma zaradi svoje nerodnosti, a ne izključno.

Ravno v tednu, ko je državljanska tribuna Za prostore svobode na Kongresnem trgu priredila shod, sta nastali Jankovičeva Pozitivna Slovenija in Državljanska lista Gregorja Viranta. V ta dva »odrešenika« so bili investirani veliki upi, a sta se oba izkazala za zgrešeni investiciji. Odrešenika ne bomo našli, tudi zgolj zamenjava z novimi obrazi ne bo dovolj, če zadaj ne bo novih konceptov.

Tudi tu bo treba iskati modele, ki bodo odpravljali očitne slabosti. Se pa tako znotraj politologije kot sociologije in komunikologije marsikaj dogaja. Problem je, da to dogajanje iz akademskih in tudi alternativnoakademskih krogov ne pride v širšo javnost in polje strankarske politike. Politike to dogajanje ne zanima, še več, od njega se sistematično zagrajuje, saj ocenjuje, da jo te ideje ogrožajo. Prav tako politiki niso sposobni dojeti konceptualnih razmislekov, ki se dogajajo na polju intelektualnega. Zidovi med porajanjem idej in praktičnim življenjem postajajo neprehodni. Živimo v družbi, v kateri del politike ustvarja zelo močno antiintelektualno vzdušje. Pojavljajo se vedno nove diskreditacije intelektualcev in celotnega intelektualnega polja. Zato je prišlo v zadnjem času do sistematičnega upora univerzitetne in raziskovalne sfere. Rektorska konferenca, vse javne univerze, znanstveni inštituti, študentske organizacije skupaj sporočajo vladi, da je to, kar počne, zelo problematično. A jih ne posluša. Iz javnega prostora želi izriniti vse, kar bi omogočalo globlje razmisleke. S tem ogroža demokracijo. Parlament naj bi bil prostor soočanja različnih konceptov in posledične izbire najboljših rešitev za družbo. Z informiranjem javnosti naj bi tu izdatno sodelovali mediji, a je v njih zelo malo prostora za resne razprave. Vse se spreminja v šov; tudi politične predstavnike v vedno večji meri izbiramo po pravilih resničnostnih šovov. Iz celotne družbe tako nastaja nekoliko večja kmetija.

Bojim se, da velik del ljudi vidi to kot eno in isto. Boriti se moramo za reforme političnega sistema, politike pa nam v Sloveniji manjka. Družbe ne upravljamo po političnih, ampak po ideoloških kriterijih. To nas je pripeljalo do tega, da se o družbenih vprašanjih odloča glede na pričakovane odzive finančnih bonitetnih hiš. Vlado vodijo ozko strankarski in osebni interesi, jahajo val neoliberalne ideologije, ki spominja na religijo. Kje je tu politika? Nimamo je. Politika zahteva nekaj drugega. Parlament o odločitvah vlade ne razmišlja niti ne razpravlja več. Zato so demonstracije na ulicah dobrodošle, v svojem antipolitičnem sentimentu pa vendarle nevarne. Ustvariti moramo prostor, da bodo ljudje, ki imajo znanje in so za skupno dobro pripravljeni investirati svoj čas in vedenje, vstopili v polje strankarske politike, ki se ga je že zelo dolgo nazaj zaprlo.

Ljudje s svojimi karierami v tem trenutku v strankarsko politiko zelo težko vstopajo, saj gre za nehvaležno nalogo, za boj proti gromozanskemu zmaju, ki se je razrasel v vse pore naše družbe. Ta boj je toliko težji, ker v pretežnem delu javnosti veljajo vsi politiki za enake. Če hočemo strankarsko politiko spet odpreti za sposobne ljudi z visokimi etičnimi načeli, se moramo kot družba naučiti razlikovati med dobrim in slabšim politikom. Dobri politiki nujno potrebujejo podporo aktivnih državljanov. Dosledno moramo začeti zahtevati uresničevanje koncepta politične odgovornosti. To je nekaj, kar je v naši družbi skoraj izginilo. V politiko pa trenutno ne vstopim tudi iz osebnih razlogov: rad bi se soočil še z nekaterimi akademskimi izzivi, predvsem pa imam dva majhna otroka, ki potrebujeta prisotnega očeta. Morda se bom za to odločil kdaj kasneje. Kot aktiven državljan ta klic čutim.

Ker je tako po dolgem sprenevedanju zahtevala stranka. Nepojmljivo se mi zdi, da politik, ki mu je sodišče na dveh stopnjah dokazalo goljufije pri pridobivanju izobrazbe, še vedno govori, da je v ozadju zarota levice in medijev, on pa je zadevo preveril pri volilcih, ki ga še vedno podpirajo. Zahtevati moramo dosledno odgovornost strank in vsakega posameznika. Izbris, ki ga je zakrivila slovenska država, sta kot veliko krivico in madež potrdili najvišji sodni telesi tako v Sloveniji kot v Evropi. A politik, ki je bil v času izbrisa predsednik vlade, še zmeraj javno poudarja, da ne čuti nobene odgovornosti. Tudi če mu kdo verjame, da ni vedel, kaj se je dogajalo, je objektivno odgovoren in bi moral zapustiti politiko. To moramo dosledno zahtevati volilci, saj so vsi politični mandati utemeljeni v naši volji.

Ja. Poleg tega mu je bilo dokazanih več laži, pa se niti za eno od njih ni pokesal in opravičil. Aktualni predsednik vlade je bržkone najbolj zgovoren kazalec izginjanja koncepta politične odgovornosti.

Sedanja vlada bi morala nemudoma občutno spremeniti način vladanja in smer, v katero pelje to družbo.

Ne. In če tega ne more, noče ali ne zna narediti, mora nemudoma odstopiti. Kot družboslovec sem prepričan, da nas sedanji način vodenja pelje v katastrofo. Smo na vlaku, ki pelje v napačno smer. Najprej ga moramo zaustaviti. Naslednje vprašanje je, kdo bo peljal ta vlak naprej in kam naj gre. Tu potrebujemo prostor, ki bo omogočal širšo razpravo, sodelovanje različnih družbenih sfer. Sedanja vlada take razprave ne dopušča. Ne posluša nikogar. Ve vse. V Sloveniji imamo politiko, ki uničuje vse, kar je javno. Brez kvalitetnega javnega sektorja pa si dobrega družbenega življenja ne moremo zamisliti.

Na ta odgovor bo treba še počakati. Tudi univerza je žrtev neoliberalne politike in tudi znotraj nje so točke, ki to politiko podpirajo in jo aktivno širijo. Zato se tudi znotraj univerze prostori svobode krčijo. Zares hudi pritiski so pripeljali slovenske javne univerze na rob obstoja. To ni metafora, danes imamo fakultete, ki ne morejo več izplačati plač. Številne se bodo v kratkem znašle v tem položaju. Začeti bomo morali ukinjati programe, odpuščati, uvajati šolnine. Drugače se računica ne bo izšla. A upor znotraj univerze se zelo očitno krepi. Zato mehurčki svobodnih prostorov rastejo. Po drugi strani pa varčevanje sili univerze v še večji pragmatizem, v nezdravo zapiranje posameznih delov vase in borbo za cente, ki so še ostali.

Prav za to gre. Nevzdržne posledice ukrepov te nerazumne politike v praksi padajo na ramena vodstev institucij, ki morajo nekako delovati ne glede na okoliščine. Politika je univerze potisnila v bolonjsko reformo, prva Janševa vlada je z izenačitvijo stare diplome z novim magisterijem študij de facto podaljšala za eno leto, a za to ni namenila dodatnega denarja. Celo nasprotno, sredstva za univerze je bistveno skrčila. Da z manj sredstvi ni mogoče izvajati za četrtino več dejavnosti, je verjetno jasno tudi tistim, ki nimajo diplome iz finančne matematike. Cinizem sedanjega ministra Žige Turka, da smo na univerzah pametni ljudje in se bomo že znašli, nima meja. Nosilci sedanje vladne politike pa so aktivno povezani z novimi zasebnimi visokošolskimi zavodi. Njihovega ravnanja si ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za načrtni razkroj javnega z namenom, da se naredi prostor zasebnemu. Najbolj zgovoren dokaz za to so zapisi Boruta Rončevića, najvišjega uradnika za visokošolsko področje. V svojih kolumnah prostodušno razlaga, da mora desnica vzpostaviti svoje institucije in to družbo predrugačiti. Po njegovem ni dovolj le uvesti nova pravila druge republike, ampak jih je treba ponotranjiti, intimno čutiti ter na vse nivoje družbe postaviti prave kadre. To so zelo avtoritarne ideje in mehanizmi.

V nekaterih točkah spominjajo na leninistično različico komunizma. Naša sedanja oblast se vzpostavlja z nenehnim bojem proti domnevnim ostankom totalitarnega komunističnega režima. A mehanizmi, ki izhajajo iz tistih časov, zares živijo le še v največji vladni stranki. Dogaja se nam nekaj podobnega kot na Madžarskem, kjer so doživeli ustavno revolucijo. A tam ima koalicija ustavno večino, o čemer je sanjala tudi naša desnica, ki pa na volitvah ni dobila niti največjega deleža glasov. Kljub temu na vse pretege poskuša realizirati svoje revolucionarne ambicije.

Da. Večkrat bi morali vzeti v roke ustavo, biblijo slovenske države. Prvi trije členi določajo, da je naša država demokratična, socialna in pravna, oblast pa izvaja ljudstvo ne le posredno, z volitvami, temveč tudi neposredno. Zato resnično ne razumem, kako bi lahko bili sedanji protesti kakorkoli sporni, kaj šele grožnja demokraciji, kot trdi Zbor za republiko. Vsaj njegov voditelj bi kot ustavni pravnik to moral razumeti. Z brutalnim neoliberalnim spreminjanjem družbe vlada ukinja Slovenijo kot socialno državo. Z nenehnimi napadi na sodstvo, s političnim prisvajanjem tožilstva in z doslednim ignoriranjem sodne veje oblasti ter neupoštevanjem sodnih odločb pa vlada načrtno maje tudi pravni temelj družbe. Gre za radikalno protiustavno spreminjanje družbe. Imamo smolo, da ustavno sodišče tega ne le ne prepozna in ne prepreči, ampak zdaj pri tem celo aktivno sodeluje.

Mislim, da smo se počasi začeli prebujati iz trdnega spanca. Gre za začetek angažiranega državljanstva. A smo šele na začetku. Da se zares zbudimo in začnemo tudi delovati, bo še dolga pot.

Ulica lahko prebudi zavest, da moramo tudi običajni ljudje ukrepati, če želimo, da bo naš družbeno-politični sistem drugačen od tega, kar imamo sedaj. A ulica, če se ne bodo zgodili še drugi premiki, ki bodo bolj vodeni in strukturirani, lahko pripelje le do revolucije. Politični programi se na ulici ne bodo napisali. Tam ne bodo nastali novi koncepti. A premiki v prostorih, ki niso le ulica, se že dogajajo. Različne skupine se organizirajo. Videli bomo, kam nas bo to pripeljalo.