Rezultati, ki prihajajo iz gospodarstva, so trenutno res spodbudni. Za nami je že sedem zaporednih četrtletij rasti. Pričakujemo, da bo letos gospodarska rast okoli 2,5-odstotna, prihodnje leto pa 2-odstotna. Podatki že kažejo, da se razmere na trgu dela izboljšujejo. Zaposlenost se zvišuje, hkrati pa pada brezposelnost. Je pa to šele začetek obrata in počakati bo treba še nekaj časa, preden se vrnemo k številkam, ki smo jih beležili v stabilnih časih pred krizo. Pri tem imam v mislih leta 2004, 2005 in 2006 in ne toliko leta tik pred krizo, ko smo imeli res visoko gospodarsko rast, ki so jo poganjali enkratni dejavniki. Takšnih številk v srednjeročnih projekcijah še ne zaznavamo. Brezposelnost v tem času ne bo padla na tako nizko raven, kot je bila leta 2007.
Kdaj lahko pričakujemo rast plač?Okrevanje že spremlja tudi zvišanje plač v zasebnem sektorju. Plače so letos višje v kar nekaj dejavnostih. Na trgu dela imamo sicer zanimive razmere. Podjetja so na splošno ob šibkem okrevanju še vedno zelo previdna, kar se kaže v najemanju delavcev preko agencij. Zato je težko povedati, katere dejavnosti največ zaposlujejo. Na podlagi drugih statistik pa lahko z veliko verjetnostjo rečem, da so se rezultati močno izboljšali v industriji, gradbeništvu in storitvenih dejavnostih.
Pa za mlade? Zakaj je v Sloveniji in na splošno na jugu Evrope tako visoka brezposelnost med mladimi in zakaj takšna dihotomija med starejšimi zaposlenimi v varnih oblikah zaposlitve in mladimi, ki so praviloma v nestalnih oblikah zaposlitve?Za slabo strukturo na trgu dela v Sloveniji je kar nekaj kompleksnih razlogov. Že pred krizo smo imeli institucionalno neprilagojen trg dela. Na primer študentsko delo, ki je po eni strani zelo fleksibilno, vendar hkrati izrinja redne zaposlitve. V Evropski uniji imajo prav mladi v Sloveniji zagotovljenih najmanj zaposlitev za nedoločen čas.
Gledate na neke vrste ukinjanje študentskega dela z dodatnimi davčnimi obremenitvami, ki smo mu priča, pozitivno?Ne bi rekel, da gre za ukinjanje študentskega dela, ampak bolj za ukrepe, ki ga bodo vrnili v razumen okvir in ne bo več zlorab, za katere vsi vemo, da se dogajajo. Menim pa, da bodo ti ukrepi pripomogli k izboljšanju strukture na trgu dela.
Kateri so še drugi razlogi za fenomen visoke brezposelnosti med mladimi v južni Evropi?Kot kaže, so bili v gospodarski krizi zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju nadpovprečno na udaru mladi. Drugi odločilni dejavnik pa je razkorak med potrebami gospodarstva in izobraževalnimi programi. Slovenija je po anketah med delodajalci, v katerih ocenjujejo zadovoljstvo z veščinami diplomantov, na zadnjem mestu med državami EU. Smo med tistimi državami, kjer se kaže tudi največje neskladje med izobrazbo in potrebami gospodarstva.
Če greva še nekoliko bolj globalno, Evropa je praktično edini ekonomski prostor, ki se še ni izvil iz krize. Je Evropa, še posebej njena socialna država, na udaru kitajskega modela?Menim, da socialna država ni ključni problem. Konec koncev gre za širšo družbeno odločitev, v kakšnem sistemu želimo živeti in kakšno socialno varnost zagotavljati ljudem, ko se upokojijo ali ko so brezposelni. Razlogi za vztrajanje krize tičijo v nezadostnih prilagoditvah nekaterih evropskih držav, tudi Slovenije, predvsem demografskim spremembam, ki so se nam zgodile v zadnjih desetletjih. Obstoječe socialne sisteme smo uvedli v povsem drugačnih demografskih razmerah. Ob nižji pričakovani življenjski dobi so delavci v pokoju v primerjavi z danes preživeli relativno krajši čas. Celotna demografska slika je bila bolj dinamična, bilo je več mladih v primerjavi s starejšimi. Zdaj se družba stara. Pričakovali bi, da se bodo prilagodili tudi sistemi financiranja socialne države, kar pa se ni zgodilo, in to povzroča težave.
Vendar določeni pritiski na socialno državo vseeno obstajajo.Seveda. Države, ki nimajo razvitih sistemov socialne zaščite, imajo kratkoročno ekonomsko prednost. Vendar pričakujem, da bodo te države, ko bodo dosegle večjo gospodarsko razvitost, namenjale več časa najprej razpravi o socialni državi, nato pa tudi več denarja. Gre za naraven evolucijski proces.
Torej pričakujete, da se bo ekvilibrij oblikoval bliže evropskemu modelu socialne države kot pa kitajskemu?Upam, da se bo ravnotežje nagnilo k nam. Do takrat pa moramo preživeti čas prilagajanja.
December je čas, ko posamezniki delamo obračun iztekajočega se leta. Če bi takšen obračun delala država, pri čemer imam v mislih predvsem ekonomske politike, kakšen je bil izplen minulega leta?(premislek) Potem ko se je država ob začetku krize zelo neodločno odzvala in so si vlade precej časa zatiskale oči pred njeno globino, sta bili leti 2013 in 2014 s tega vidika zagotovo bolj uspešni. Prišlo smo do spoznanja, da moramo ukrepati resneje, ker kriza ne bo minila sama od sebe. Mislim, da so začetki reforme, predvsem sanacija bančnega sistema, proces konsolidacije javnih financ, pokojninska reforma, reforma trga dela, spodbudni znaki. Obrat v gospodarski aktivnosti in na trgu dela bi ocenil kot pozitiven. Vendar opozarjam, da se še vedno preveč vrtimo v ozkem okviru. Manjka nam odločnosti, poguma, da bi bili bolj radikalni. Na številnih področjih imamo globoke probleme, poznamo pa tudi dobre rešitve iz drugih držav, vendar si jih tudi v širšem družbenem kontekstu ne upamo uvesti.
Čemu pripisujete to neodločnost? Pred skoraj petimi leti, ko se je že vedelo, da bo kriza Slovenijo močno prizadela, ste v pogovoru za Dnevnik med drugim dejali, da je kriza primeren čas za sprejemanje težjih odločitev. Zdaj je krize uradno konec, Slovenija pa je sprejela le parcialne reforme. Pokojninski sistem še ni dolgoročno vzdržen, na trgu dela imamo še vedno dihotomijo.Razlog deloma vidim v našem nacionalnem karakterju. Po odločitvi, da se osamosvojimo, da spremenimo gospodarski model, so se spremembe večinoma odvijale zelo počasi. Pred leti smo pisali o gradualizmu. Vsako stvar želimo neštetokrat premisliti, vključujemo nove in nove deležnike in zato spremembe zvodenijo. K temu prispeva tudi institucionalni okvir, ki onemogoča hitre spremembe. Že politični sistem je zasnovan tako, da imamo koalicijske vlade, kjer je že znotraj vlade težko najti soglasje. Ko k temu dodamo še široko zasnovano socialno dogovarjanje, procesi v veliki meri zvodenijo. Donedavna pa smo imeli še referendumsko ureditev takšno, da je relativno majhna skupina ljudi lahko spremenila tok, ki je vplival na življenje vseh državljanov. Takšna ureditev je lahko dobra za okolje in čas, ko se spremembe odvijajo počasi. Ko pa pride do drastičnih sprememb v širšem okolju, je nujno, da se lahko kot država hitro odzovemo.
Jemljete nesprejem teh reform tudi kot svoj neuspeh? Res je, da je Umar vladna služba, pa vendar, zakaj ob nekaterih dolgoročno izrazito slabih odločitvah niste bolj kritični do vsakokratne vlade?Ves čas se trudimo, da naše analize na ustrezen način predstavimo tako strokovni kot širši javnosti. Vendar vedno pridemo do institucionalnega okvira, ki nam postavlja meje. Naj omenim nizozemsko ureditev, kjer imajo inštitut, podoben Umarju. V družbi je uveljavljen običaj, da vse politične stranke že pred volitvami v pripravi programov sodelujejo s tem inštitutom, ki oceni izvedljivost ekonomskega dela programa, po volitvah pa sodeluje tudi pri koalicijskih pogajanjih. Tako zagotovijo, da je ekonomski racio del sestavljanja vlade že od vsega začetka. Umar je strokovno neodvisen, vendar nimamo mehanizmov ali kulture, ki bi politiko zavezali k upoštevanju naših analiz.
Bodiva konkretna. Borut Pahor je kot predsednik vlade sredi najgloblje krize govoril o Sloveniji, ki bo iz krize izšla močnejša in konkurenčnejša, hkrati pa je močno dvignil minimalno plačo in s tem povzročil izgubo nekaj tisoč delovnih mest. Ste mu povedali, da dela napako?O tem vprašanju smo razpravljali tako z vlado Boruta Pahorja kot z vsemi naslednjimi vladami. Naše stališče je bilo ves čas enako. Spreminjanje plače samo enemu segmentu ljudi ima širše posledice na celotno plačno politiko. Sploh tako velik dvig minimalne plače, ki je spremenil razmerja med plačami in poslabšal konkurenčnost. Vendar niso upoštevali naših opozoril.
Vas torej predsedniki vlad ne poslušajo?Odvisno od primera do primera, v primeru minimalne plače nas zagotovo niso.
Vas posluša sedanji predsednik vlade Miro Cerar?Glede na to, da se je vlada oblikovala pred kratkim, je bilo število mojih srečanj s premierjem omejeno. Bil sem na vladi in predstavil gospodarska gibanja, sedaj smo pripravili nove napovedi, ki sem jih prav tako predstavil na vladi. Vlada jih bo upoštevala v rebalansu proračuna, ki ga trenutno pripravlja.
Vas je vlada upoštevala pri pogajanjih z javnim sektorjem? Finančni rezultat je bil zelo skromen.Umar je član vladne pogajalske skupine, zadolžen predvsem za oceno učinkov predlogov, o katerih tečejo pogajanja. Predstavili smo simulacije in izračune, vendar se moramo zavedati, da ta pogajanja niso bila postavljena v kontekst plačne politike v prihodnjih letih, ampak v kontekst zapiranja proračuna. Prevladal je interes, pri katerem ima glavno besedo ministrstvo za finance.
V kakšni fazi je priprava nove strategije razvoja Slovenije?Zadnja strategija je bila sprejeta leta 2005 za obdobje do leta 2013. Že leta 2012 smo začeli pripravljati novo, komunicirali smo z dosedanjimi vladami, vendar, ker so se vlade hitro menjavale, ni bilo možnosti, da bi se o tem konkretno pogovorili. Z novo vlado je ta proces znova stekel. Za zdaj se dogovarjamo o tem, kako pristopiti k pripravi strategije.
Pred izbruhom krize se je zdelo, da bo Slovenija z lahkoto ujela povprečno razvitost EU. Danes smo od tega cilja oddaljeni več desetletij. So k temu več prispevali napačni temelji rasti pred krizo ali napačne ekonomsko-politične odločitve med krizo?(premislek) Padec, ki smo ga doživeli v Sloveniji, je posledica dejstva, da smo v krizo vstopili nepripravljeni. Imeli smo relativno visoko rast, ki pa ni temeljila na pravih temeljih. K temu je precej prispeval naš gradualistični pristop pri vodenju ekonomskih politik. Nazadnje pa seveda tudi zapozneli odziv na krizo. Oboje nas je pripeljalo v večanje razvojnega zaostanka. Če smo pred krizo zaostajali za deset odstotnih točk za povprečnim BDP na prebivalca v EU, je ta zaostanek danes bliže 20 odstotnim točkam.
Katera napaka nas je stala največ?Vlada je stavila na napačno predpostavko, da bo kriza relativno blaga in da moramo le potrpeti nekaj mesecev, nato pa bo vse po starem. Ne gre zgolj za en ukrep, ampak za miselni odnos do sprememb. Seveda je danes za nazaj lažje govoriti. Vendar pa je jasno, da je bila ta predpostavka popolnoma napačna. Rast, ki jo beležimo, je relativno šibka, okolje se je spremenilo do te mere, da se čakanje enostavno ne obrestuje več.
Koliko je gospodarska rast, ki jo beležimo, trdna in zdrava?S teoretičnega vidika lahko za malo, odprto gospodarstvo pričakujemo, da bo rast poganjal izvoz. S tega vidika je trenutna rast relativno zdrava in smo lahko zadovoljni. Slovenija krepi svojo prisotnost na večini trgov, ki so za nas pomembni. Če smo v začetku krize močno izgubljali tržne deleže, jih zdaj ponovno pridobivamo. Če gledamo trge Evropske unije, smo praktično nadoknadili že vse, kar smo med krizo izgubili. Če pogledamo po posameznih proizvodih, vidimo, da so rezultati boljši kot lani skoraj v vseh panogah. Torej gre za precejšnjo razpršenost proizvodov in trgov. Je pa res, da smo v zadnjem času imeli tudi enkratne dogodke. Na primer vstop Hrvaške v EU, vendar se bodo ti rezultati poznali tudi v prihodnje. Revoz pa je na primer začel proizvajati in izvažati nova modela avtomobilov.
Krepijo se tudi investicije. K temu je odločilno prispevalo dejstvo, da je Slovenija v zadnjem letu močno okrepila črpanje evropskih sredstev, kar je okrepilo javne investicije, vendar zaznavamo tudi prve znake okrevanja vlaganj v opremo in stroje v zasebnem sektorju. Izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti se povečuje. Podjetja del prihodkov namenjajo za investicije, kar kaže na trdnost okrevanja. Rastejo tudi plače. Verjetno se lahko strinjava, da ko podjetja enkrat začnejo povečevati plače, imajo v ozadju zdravo rast.
Moram pa dodati opozorilo, da je rast še vedno zelo krhka in negotova. V veliki meri temelji na naših izvoznih trgih. Napovedi za leto 2015 so v EU boljše kot v letu 2014, vendar mednarodne inštitucije, ki pripravljajo napovedi, te za EU konstantno znižujejo. Opraviti imamo z veliko negotovostjo. Še vedno ne moremo avtomatično pričakovati, da bo rast tolikšna kot letos in da se bo povečevala.
V prej omenjenem pogovoru pred petimi leti ste dejali, da je eden največjih mlinskih kamnov okoli vratu Slovenije nizka tehnološka razvitost gospodarstva. Je gospodarstvo že naredilo kakšen korak naprej?Naredili smo premik. Številke so boljše kot pred krizo. Vendar nas skrbijo razlogi, ki so pripeljali do boljše statistike. Namreč, tehnološka zahtevnost našega izvoza se je v veliki meri popravila, ker so propadla mnoga tehnološko šibkejša podjetja. Žal do rezultata nismo prišli tako, da bi večje število srednje tehnološko zahtevnih podjetij prešlo v višje tehnološko zahtevna, da bi torej imeli več izdelkov, ki bi si jih države uvoznice želele. Temeljni kazalniki, izdatki za raziskave in razvoj, število doktorjev, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, število patentov, ki jih prijavi industrija, so še vedno pod povprečjem Evropske unije.
Čemu to pripisujete? Je problem v preobremenjenosti gospodarstva z davki, obremenitvi plač, kot poudarja Samo Hribar Milič z Gospodarske zbornice Slovenije?Gre za celo paleto razlogov. Začneva lahko pri izobraževalnem sistemu. V Sloveniji smo močno povečali delež populacije, ki se vpiše v terciarno izobraževanje, nato pa ugotovili, da diplomanti nimajo primernih veščin. Ko sprašujemo industrijo, česa si želijo, ugotovimo, da so to še vedno tehnični poklici. Mi pa imamo na trgu ogromno družboslovno izobraženih ljudi. Manko primernega znanja je pomemben negativni dejavnik. Tudi univerze so z industrijo slabo povezane pri prenosu znanja. Naslednji dejavnik je nespodbudno poslovno okolje, pri čemer gre tudi za vprašanje, kako preprosto je ustanoviti podjetje.
Ampak v Sloveniji je podjetje mogoče ustanoviti praktično v enem dnevu, če niso potrebna kakšna posebna okoljska dovoljenja.Podatke črpamo iz institucij, ki imajo podatke na globalni ravni. Ko analiziramo te podatke, je Slovenija pod povprečjem po enostavnosti poslovanja podjetja. Še vedno imamo preveč administrativnih postopkov. Naredili smo nekaj premikov, vendar so v državah, s katerimi se radi primerjamo, uspešnejši. Nato davčna ureditev. Če primerjamo obremenjenost glede na izobrazbeno strukturo, vidimo, da je obremenjenost pri nižjih poklicih relativno ugodna. Ko gremo po izobrazbeni lestvici navzgor, pa ugotavljamo, da je ta obremenitev precej večja kot v državah, s katerimi tekmujemo. Ko investitor išče državo, kamor bo vložil svoj kapital ali idejo, se ne odloči za Slovenijo. Ne gre toliko za odločilen negativni vpliv enega samega dejavnika, ampak za skupen negativni vpliv več dejavnikov. Ko jih povežemo, vidimo, da Slovenija nima prijaznega poslovnega okolja.
Ena večjih davčnih sprememb v Sloveniji v zadnjih letih je bila znižanje stopnje davka od dohodkov pravnih oseb. Nižjo obdavčitev podjetniških dobičkov ima v Evropski uniji le še Irska. Je bilo znižanje davka na dohodke podjetij prava odločitev ali pa bi bilo morda bolje, če bi z vidika tega, kar ste povedali, znižali obremenitev plač?Glede na to, koliko dejavnikov v Sloveniji omejuje konkurenčnost gospodarstva, menim, da bi morali ukrepati na več področjih. Zgolj znižati en davek ni dovolj. Upoštevati moramo celotno sliko.
Efektivna obdavčitev dohodkov podjetij je danes tolikšna kot na Irskem, ki nizke davke na dobičke brutalno izkorišča za privabljanje tujih investicij. Bo znižanje obdavčitve podjetij v Slovenijo pritegnilo nove vlagatelje?Zagotovo. V anketi med tujimi investitorji, pri kateri sodelujemo, je previsoka obdavčitev v prvi skupini dejavnikov, ki investitorjem otežujejo poslovanje v Sloveniji. To je bil zagotovo eden od pomembnih ukrepov, vendar pa se moramo zavedati, da opozarjajo na visoko obremenitev dela. Moram pa ob tem poudariti, da je problem tujih investicij pri nas tudi naša izjemno negativna nastrojenost do tujega kapitala.
Si lahko obetamo takšen priliv tujih investitorjev kot Irska?Vprašanje je, kakšen razvojni model si v Sloveniji lahko privoščimo. Menim, da irski sistem ni v celoti primeren za Slovenijo. Izkazalo se je namreč, da lahko ima visoka volatilnost gibanja kapitala izjemno negativne posledice. Ne vidim pa posebnih razlogov, da ukrepi, ki delujejo v drugih državah, ne bi delovali tudi v Sloveniji, če bi jih tako temeljito izvajali. Kljub vsemu pa je pri tem potreben širši razmislek, in sam tako enostranskih ukrepov ne podpiram.
Torej davčnega konkuriranja oziroma davčne tekme proti dnu, ki smo ji priča v zadnjih letih, celo desetletjih, ne podpirate?Ne.
Imamo v Sloveniji tudi težave z razumevanjem podjetništva? Tu imam v mislih predvsem razumevanje podjetij kot plena za lastniško konsolidiranje. Recimo, Pivovarna Laško se je šele v zadnjem obdobju začela ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo – pivom. Je zgodba pivovarne neke vrste prispodoba za celotno slovensko gospodarstvo?Absolutno se strinjam. Sistem, v katerem smo živeli, ni spodbujal podjetništva. Imeli smo izobraževalni sistem, ki je privzgajal drugačne vrednote. To se kaže v neprimernem odnosu do podjetništva, navsezadnje tudi v nerazumevanju tveganj, ki jih prinaša. To se je dobro videlo tudi pri številnih menedžerjih, ki so v zadnjem obdobju zasedali vodilna mesta v podjetjih in se niso najbolj izkazali.
Je kriza dokončno očistila to mentaliteto ali pa se z vrnitvijo gospodarske rasti vračajo napačne prakse?Menim, da še ni odločeno, v katero stran se bomo nagnili. Gospodarska kriza je bila za večino prebivalstva dovolj velika streznitev, da smo spoznali, da ne bomo le rasli iz leta v leto, ampak se lahko razmere v Sloveniji tudi drastično poslabšajo. Doživeli smo enega najglobljih padcev BDP v Evropski uniji, brezposelnost se je močno povečala, dohodki so nam padli za več kot deset odstotkov. Na drugi strani pa je danes znova aktualno vprašanje privatizacije in znova se kaže veliko nasprotovanje večji odprtosti slovenskega gospodarstva, ki kaže, da pa morda vendarle nismo dojeli, da ni nacionalnost tisto merilo uspešnosti, ampak bi se morali spraševati o učinkovitosti, o sposobnostih financiranja, o prenosu novih tehnologij. Ni še jasno, v katero smer se bomo obrnili.
Katere so tri ključne novoletne zaveze, ki bi si jih morala zastaviti Cerarjeva vlada za prihodnje leto?Ključna prioriteta bi bila okrepiti zavedanje o neprimernosti nadaljnjega sprejemanja omejenih kratkoročnih ukrepov. Ekonomsko politiko bi morali začeti voditi z mislimi na daljše časovno obdobje. Vključiti bi morali dolgoročnejše gospodarske cilje. Če sem konkreten: več pozornosti bi morali nameniti konkurenčnosti gospodarstva na tujih trgih. Drugo področje so demografske prilagoditve. Ne bi govoril o pokojninski reformi, ki je nekoliko neroden izraz, saj se ob njeni omembi najbolj prizadeti čutijo tisti, ki so že upokojeni in jih pravzaprav ne prizadane. Urediti je treba razmerje med tem, koliko časa delamo, in časom, ki ga bomo preživeli v pokoju. Razjasniti si moramo tudi, kakšne prejemke pričakuje generacija, ki je zdaj zaposlena, in ali se nam zdijo sprejemljivi. Demografska slika ima tako velik vpliv na naša življenja, da jo moramo urediti sistemsko. Naslednje področje so javne finance, pri čemer nimam v mislih zgolj konsolidacije prihodnjega proračuna, ampak soočenje z dejstvom, da Slovenija že dvajset let beleži strukturni primanjkljaj. To pomeni, da smo zadnjih dvajset let ne glede na to, kakšna je bila gospodarska rast, porabili več, kot smo ustvarili.
Je slovenski javni sektor prevelik, kot pravijo na Gospodarski zbornici Slovenije? Mislim predvsem finančno. Ga lahko, takšnega kot je, dolgoročno stabilno financiramo?Največja težava je, da želimo vse storitve financirati z javnimi sredstvi, za kar pa ni nobene potrebe. Po vsebinskem obsegu potrebujemo javni sektor, kot ga imamo danes. Glede na to, da se družba stara, se bodo potrebe še povečale. Enako velja za izobraževanje. Vendar pa bi lahko del teh storitev financirali tudi zasebni viri. Rešitev je ne toliko v umetnem krčenju sistema zdravstva ali izobraževanja, kar poskušamo sedaj, ampak da del teh storitev damo na trg. Tudi v Sloveniji je del populacije, ki bi to lahko sam financiral. Menim, da je izhod v takšnem ukrepu. Varčevanje je smiselno leto ali dve v krizi, ne more pa to biti modus operandi.
Če se vrneva k makroekonomskim napovedim za Slovenijo. Ob izbruhu krize ste bili tarča ostrih kritik, da vaše napovedi niso zanesljive, ker, reciva, niste pravočasno ali pa točno napovedali, kako globoka bo recesija v Sloveniji. Ste zaradi krize kakorkoli spremenili, izboljšali modele napovedovanja gospodarske rasti?Največja sprememba, ki se je zgodila po izbruhu krize, ne samo na Umarju, ampak v večini sorodnih institucij, je, da več pozornosti namenjamo dogajanju na finančnih trgih, pogojem zadolževanja tako države kot bančnega sektorja in posledično podjetij. Pred izbruhom krize so bili to relativno stabilni parametri, ki niso bili problematični. Ko se je Slovenija pred krizo zadolževala na mednarodnih trgih, mediji o tem skoraj niste poročali, razen z majhno novičko. Nato so se obrestne mere začele približevati sedmim odstotkom, ostali smo brez možnosti zadolževanja na evrskem trgu in govorilo se je o mednarodni finančni pomoči. Zdaj ob pripravi napovedi precej več pozornosti namenjamo vprašanjem finančnih trgov, cene denarja, dostopnosti virov, mehanizmom, kako se pretaka denar in kako se tveganja prenašajo med akterji. Problem financiranja je ključna stvar, ki danes v Evropi omejuje hitrejše gospodarsko okrevanje.
Drži, da so najboljši napovedovalci gospodarskih gibanj gospodarstveniki, ki jih sprašujete o razpoloženju v gospodarstvu? So najbolj enostavni prijemi pri napovedovanju še vedno najbolj natančni?Na Umarju gospodarstvenikov ne kličemo in sprašujemo po razpoloženju v gospodarstvu. Mi se napovedi lotevamo na drugačen način. Izhajamo iz preteklih gibanj, ki jih sistematično zbira statistični urad, potem dobimo informacije iz finančnega sistema, upoštevamo pa seveda tudi neodvisne podjetniške ankete, ki beležijo razpoloženje v gospodarstvu. Mislim, da najenostavnejši pristopi niso najbolj natančni. Upoštevati skušamo čim več informacij in usmeritev ekonomskih politik. Običajno vemo, kakšne politike načrtuje država, imamo tudi napovedi ECB glede usmeritev denarne politike.
Modeli, ki jih uporabljate za napovedovanje gibanj, so nujno poenostavitve ekonomije. Ali menite, da bo nekoč tehnologija omogočala oblikovanje modelov, ki bodo zajemali vse akterje?Ne. Ti sistemi bodo postajali bolj kompleksni, vendar bo na koncu še vedno razmislek tisti, ki bo ključen pri napovedovanju. Prihodnosti ne bo mogoče napovedovati zgolj s pomočjo računalnikov.
Napovedovalce gospodarskih gibanj pogosto primerjajo z napovedovalci vremena. Se najdete v tej primerjavi?Oboji poskušamo predvideti dogodke, ki se bodo zgodili v prihodnosti. Delujemo po principu, da skušamo zbrati največje možno število informacij in nato oceniti najverjetnejši potek dogodkov v prihodnjem obdobju. Tu pa se podobnosti tudi končajo.
Ste zadovoljni z natančnostjo vaših napovedi?Vsako leto pripravljamo analizo natančnostih naših napovedi v primerjavi z mednarodnimi in domačimi institucijami. Ugotavljamo, da so razlike med napovedmi v zadnjih letih zelo majhne. Mi smo nekoliko bolj natančni pri napovedovanju gibanja BDP, Banka Slovenije pri napovedovanju inflacije. A, poudarjam, gre za zelo majhne razlike.
Si kot profesionalni napovedovalec prihodnosti drznete napovedati, kje bo Slovenija čez pet ali deset let?V tem trenutku je to v rokah tistih, ki odločajo o naši ekonomski politiki. Slab scenarij bi bil, če bomo v prihodnjih letih zgolj nadaljevali politike, ki smo jih vodili doslej, in se ne bomo resno lotili nobenega od problemov, ki sem jih prej naštel. V tem primeru težko pričakujemo, da se bodo razmere izboljšale. Najverjetneje bomo stagnirali ali rasli po relativno nizkih stopnjah. Razkorak med nami in uspešnejšimi državami se bo poglobil. Če pa se bomo relativno hitro začeli ukvarjati s problemi, ki sem jih naštel, ne vidim resnejših omejitev za pospešitev gospodarske rasti in za dohitevanje uspešnejših držav.
Na kateri od teh dveh poti je vlada predsednika Mira Cerarja?Za zdaj je vlada nakazala resne namere, da pospeši nekatere strukturne reforme. Vendar, ker je v funkciji relativno kratko obdobje, težko ocenim njeno uspešnost.
Res je, da vodite vladno službo, pa vendar, najbrž ste si tudi v tem razmeroma kratkem času ustvarili neko mnenje.Za zdaj jih poslušamo in to, kar je na agendi, so prave stvari: konsolidacija javnih financ, demografija, upravljanje podjetij. Je pa še negotovo reči, katere ukrepe bo vlada dejansko izpeljala.
