Pogovor s trojico umetnikov je že kar sam po sebi performance, saj tako različnih ljudi skupaj ne najdemo zlepa in zanesljivo je v tem skrivnost njihovega odličnega sodelovanja: tiha umetnica, umerjeni oblikovalec in strastni atraktor - slednji je v zadnjem delu pogovora o novi umetnosti kar sam prevzel vlogo izpraševalca! Nova oblika torej, tudi v novinarstvu.

Kakšna je bila pot od Obredov poslavljanja, petdesetletnega projekta Noordung 1995-2045, do objekta v Vitanju?

Živadinov: Impresivno hitra in polna umetniške nuklearnosti. Prvo obdobje lahko povežemo z obredi poslavljanj. Ti imajo svoj ritem nihanja, njihova pogostost je odvisna od zunanjih nujnosti. Od leta 1995 do leta 2000 smo jih proizvajali vsako leto, potem so postali bolj redki. Letos se pripravljamo na obred poslavljanja od naše lani prve preminule igralke petdesetletne gledališke predstave, Milene Grm. Milena je bila v moji gledališki izkušnji zelo zelo pomembna. Poleg vseh odličnosti, ki jih je odigrala, naj samo spomnim na njene vloge v Maši v a-molu Ljubiše Ristića in v Šeherezadi Tomaža Pandurja, je v našo petdesetletno predstavo vnesla poleg svoje fizičnosti in talenta še posebno strukturo - ljubavno pesem iz Rezije. Ta se je nenehoma pojavljala v vseh oblikah manifestacij petdesetletne gledališke predstave Noordung, tudi v informansih, tudi v tem zadnjem, s katerim smo pravkar gostovali v Moskvi.

Kaj bo ob naslednjem Obredu poslavljanja zamenjalo Mileno Grm?

Zupančič: Zamenjal jo bo umbot, njen bodoči umetniški satelit, tehnološki substitut igralca, tako kot smo to napovedali. V odrskem prostoru bo to njen znak, ki bo daljinsko voden, opravljal bo gledališke naloge, tako kot jih je opravljala Milena.

Turšič: Ta računalniško voden substitut bo vseboval vse, kar je počela v svojem profesionalnem življenju, vse vloge, ki jih je igrala. Njen abstrakt bo nadaljeval njeno igro. Umbot, bodoči umetniški satelit, bo vseboval tudi njen genski zapis ter trikotni zapis njenega obraza.

Živadinov: Do leta 2045 bo Milenina zamenjava odrski abstrakt, takrat ga bom z vesoljskim plovilom odpeljal v orbito. Tam bo postal umetniški satelit, vseboval bo program syntapiens, sintetični homo sapiens. Satelit bo informacije o Mileni pošiljal v globino vesolja in na Zemljo.

Če se vrnemo za korak nazaj…

Živadinov: Leta 2003 se je v najinem umetniškem okolju z Dunjo pojavil čudež z imenom Miha Turšič. Z njim se je začelo drugo obdobje. Leta 2005 smo skupaj z Zavodom Atol realizirali prvo ponovitev petdesetletnega projekta Noordung v kozmonavtskem središču Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu v bližini Moskve. S tem se je za nas začela velika sprememba, novo tisočletje z velikimi pospeški. Formativno sta jih proizvajala Dunja in Miha. Ker so obredi poslavljanja vedno metodološki pogled nazaj, so vedno tudi melanholija in so vedno emotivnost, tisto, kar ohranja vse človeško in tudi zavira razvoj. Obredi poslavljanj so se zato od leta 2005 umaknili postgravitacijski umetnosti, ki se posveča prihodnjemu razvoju. Tako je postala postgravitacijska umetnost sredica vsega našega delovanja in tako bo vse do leta 2045. Istočasno pa je s postavitvijo spominske sobe Hermanu Potočniku Noordungu leta 2006 v Vitanju začelo nastajati Kulturno središče evropskih vesoljnih tehnologij, KSEVT.

Kakšno je razmerje med KSEVT-om in postgravitacijsko umetnostjo?

Živadinov: To sta popolnoma ločeni entiteti, četudi imata nekaj skupnih koordinat.

Mogoče bi zato tudi ta intervju potreboval dve ločeni smeri gibanja. Mogoče celo intervju v intervjuju. Poglejte: na eni strani je to vprašanje vertikalizacije postgravitacijske umetnosti, ki se bo leta 2045 končala v ekvatorialni orbiti. Morfološko oziroma oblikoslovno ga materializira Dunja. Na drugi strani, ki jo z Miho natančno poznava in je povezana z vsemi vprašanji KSEVT-a, pa gre za oscilacije.

Kaj je kulturalizacija vesolja, ki ji je KSEVT posvečen?

Turšič: Kulturalizacija vesolja je nova paralela, ki smo jo dodali trem, ki potekajo že desetletja: civilni/znanstveni, vojaški in komercialni logiki, ki za zdaj obvladujejo vesoljske raziskave. Mi pa v realno, bližnje vesolje vnašamo ozaveščeno kulturno razsežnost.

Živadinov: Ko smo pred dnevi v Moskvi sedeli z direktorjem Orbital Technologies, Sergejem Kostenkom, smo skupaj formulirali, da je to, kar delamo, terminal za tisto, kar bo v najbližji prihodnosti zgrajeno v realnem vesolju. Gradimo prostor za razvojno umetnost. Ne moremo si namreč predstavljati, da bi obstajale le omenjene tri paralele, ne da bi se kdo vprašal, kakšen je kulturni kontekst dogajanja v vesolju: kakšna bo umetnost v novih pogojih ter kaj je z združevanjem znanosti in umetnosti?

Turšič: In to je naloga KSEVT-a, saj doslej še ni bilo inštitucije, ki bi to načrtno premišljevala. Seveda gre za projekt za naslednjih sto let, to niso programi, ki bi bili izvedljivi v petih letih.

Vaša postgravitacijska umetnost torej anticipira to, kar se bo potem nadaljevalo v vesolju?

Zupančič: Postgravitacijska umetnost je tista, ki je ne določa več teraformativnost, se pravi oblikovanje, kot ga določa zemeljska gravitacija, in je zato povsem drugačna. Mora biti nov jezik. In tega je treba izumiti in ozavestiti, treba je razmisliti o morfologiji v povsem drugačnih pogojih, o morfologiji, ki je ni v naravi, ampak le v našem mišljenju, in ki bo ontološko postavila povsem drugačno umetnost. Umetnost in znanost se bosta vsekakor morali združiti v novo znanje.

Spet, tako kot sta izvorno bili?

Zupančič: Da.

Hočete reči, da se upirate temu, da bi v vesolje zgolj prenašali zemeljske vzorce, tudi najslabše? Radi bi ga kulturalizirali iz novih izhodišč?

Živadinov: Da. Za večino vesoljskih projektov, ne za vse, za večino pa vsekakor velja, da prenašajo v vesolje znane vzorce. Imamo pa tudi fantastične mislece, takšne, kakor je bil Herman Potočnik Noordung, ki mislijo to novo. V resnici nihče še ne ve, kako se bo razvijal otrok, ki se bo rodil in živel v pogojih breztežnosti, nihče ne poskuša sistematizirati postgravitacijske strukture, vsi skušajo človeku v vesolju pomagati s protezami, kot da je še vedno na Zemlji. Seveda je to v tej fazi razvoja razumljivo. Nas zanima "čezčlovek". Čez dobro in zlo.

Turšič: Nova paradigma je zaenkrat vidna le v vesoljskem tehnološkem aparatu, a ta je zunaj človeka, zunaj človekove izkušnje vesolja, zato se za zdaj zdi, kot da gre za bitko proti vesolju, ne pa, da bi se človek tej izkušnji prepustil.

Živadinov: In zato potrebujemo vesoljski kulturni program!

Poleg fizičnih prilagajanj bo torej tudi človekova duhovna struktura morala doživeti popoln preobrat. Verjamete, da bo človek zares rešen vprašanja dobrega in zla, da bo torej izgubil to temeljno determinanto?

Živadinov: Že v manifestu Rdečega pilota leta 1987 sem zapisal, da bo Noordungov geostacionarni satelitski prototip idealen za opazovanje tisočih novih dramskih situacij, ki bodo izhajale iz tehnološkega in metafizičnega. Seveda bodo te drame drugačne od Shakespearjevih in Cankarjevih. Čezčlovek je zame tranzit od amebe do nečesa, kar predvsem ne bo imelo spola in ne bo več tematiziralo dobrega in zla.

In odgovore na ta vprašanja ste našli tudi pri Hermanu Potočniku Noordungu.

Turšič: Leta 2004 smo se odpravili na potovanje po referenčnih koordinatah Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju, München-Berlin-Feucht v povezavi z nemškim raketnim inženirjem Hermanom Oberthom, Moskva-Kaluga v povezavi z ruskim raketnim znanstvenikom Konstantinom Ciolkowskim, obiskali smo vse kraje vesoljskih pionirjev. Šele takrat smo dojeli veličino Potočnikovega dela. Če je bil do takrat v naših projektih del umetnine, se je zdaj pokazala potreba, nuja in priložnost, da se pokaže veličina njegovega dela. Izven umetnosti, v kulturi, v evropskem prostoru. Po svoji srednjeevropski biografiji - rojen v Pulju slovenskim staršem, šolan v Mariboru, vojak na soški fronti, študiral na Dunaju - je prototip evropskega pionirja.

Živadinov: Mi trije imamo tri različne poglede, za Miho je Potočnik pomemben kulturološko, za Dunjo predvsem morfološko, za Dunjo je abstrakcija nad naracijo. Zame je Potočnikov kulturni vidik popolnoma nepomemben, zanima me njegov pomen in fenomen za umetnost. Bil je prvi arhitekt, ki je zavestno gradil za vesolje. Naj vas spomnim, če stilna formacija ne proizvede izdelka v arhitekturi, ni stilna formacija. Potočnik je zgradil obliko, ki naj človeku omogoča življenje v pogojih breztežnosti. Meni kot bojevniku za abstraktno gledališče pomeni Potočnik temeljni vzvod bitke za novo.

V spominski sobi v Vitanju je razstavljen le en predmet, ki je po Hermanu Potočniku ostal, in to je izvod prve nemške izdaje njegove knjige Problem vožnje po vesolju: Raketni motor, za katere slovensko izdajo ste poskrbeli ponovno pred dvema letoma. Skušnjave, da bi obiskovalcu v spominski sobi ponudili na ogled njegove vsakdanje predmete ali rokopise, kot v tradicionalnih muzejih, ni bilo. Kako ste se lotili te naloge?

Turšič: Po Hermanu Potočniku ni ostalo nič, čisto nič, še grob ne. Izključno samo knjiga. Živel je povprečno življenje vojaka v avstro-ogrski monarhiji, šele proti koncu življenja, zadnjih sedem let, danes bi rekli po podiplomskem študiju od leta 1922 pa do smrti leta 1929, se je usmeril v študij raketnih tehnologij in začel razmišljati o novih prostranstvih. Vse ključno v zvezi z njim se je zgodilo šele po njegovi smrti. Njegova knjiga je v svetu kozmonavtike povzročila pravi bum, to je bila prva knjiga, ki je popularizirala vesoljske tehnologije, morali so jo večkrat ponatisniti, niso je brali le strokovnjaki, bila je prva tovrstna knjiga, ki je bila didaktična in ilustrirana z barvnimi ilustracijami ter tako razumljiva širši javnosti. Spominska soba torej ne kaže Potočnika, celo njegovega portreta ni v njej. Vidimo lahko le monumentalen vpliv njegovega dela na druge raziskovalce. Na ruski strani je bila to prva raketna brigada Koroljova in Tihonaravova, ki je izdelala prve raketne sisteme in raketna letala za visoke polete; ti ljudje so se učili tudi iz ruskega prevoda Potočnikove knjige. Na angleško-ameriški strani je bil to znanstvenik Arthur C. Clarke, ki se je neposredno referiral na Potočnikov izračun geostacionarne orbite in njene rabe; Clarke je dejal, da se ta orbita ne bi smela imenovati po njem, ampak po Potočniku. Potem je tu Wernher von Braun, ki je napisal prvi doktorat iz vesoljskih znanosti. Potočnik mu je bil pomembna referenca. Braun je svoje znanje o vesoljski postaji po drugi vojni odnesel v ZDA, tam pa so vesoljske programe utemeljili tudi na Potočniku in na njegovi vesoljski arhitekturi.

Kaj je povzročilo, da je Potočnik tako potonil v pozabo, da ste ga morali izkopati šele vi?

Živadinov: Druga svetovna vojna! Čeprav je treba povedati, da je bil med strokovnjaki ves čas prisoten. Ob izidu knjige leta 1928 je bil star 35 let, leto kasneje je umrl. Že pred smrtjo je imel v raketarski skupnosti skozi revijo Die Rakete visoko duhovno avtoriteto. Sicer pa je bil zadržan, nedostopen človek, in ko je pisal knjigo, je bil že hudo bolan. Da pa po njem ni prav nobene zapuščine, je povzročila vojna. Pred dvema letoma sem v Berlinu iskal sledi njegove založbe Richard Carl Schmitt & Co., ki mu je izdala knjigo in je prejela originalen material za njen tisk. Seveda je nisem našel, na njenem naslovu je danes zgradba iz petdesetih let, v njej pa trgovina z zelenjavo. Berlin je bil bombardiran, tako da so bili dokumenti in rokopisi verjetno popolnoma uničeni. Zagotovo pa vemo, neposredno od Aca Pasternjaka, da so po drugi svetovni vojni, se pravi sedemnajst let po Potočnikovi smrti, v njegovo stanovanje na Dunaju, v katerem je živel njegov brat s soprogo, prišli predstavniki ameriške obveščevalne službe, ki je po vojni iskala nemške znanstvenike in znanstveno gradivo, ki bi bilo uporabno za razvoj ameriške znanosti. Odnesli so vse, kar je bilo povezano z njegovim delom. Koliko tega se je do takrat sploh ohranilo, seveda ne vemo.

Vaše zanimanje za Potočnika pa se je vendarle začelo še dovolj zgodaj, da ste ujeli nekaj ljudi, ki so ga še posredno ali neposredno poznali?

Živadinov: Res je, toda bodimo natančni, predvsem njegove sodobnike in tiste, ki so ga posredno poznali. Pripoved o Potočniku je pripoved z začetka 20. stoletja in njegovega konca. Večkrat me vprašajo, zakaj petdesetletna gledališka predstava. Zato, ker je petdeset let že čas, v katerem ena generacija izgine. Potočnik se je rodil v začetku stoletja, izginil v drugi tretjini, potem pa se znova pojavil na koncu stoletja. To je čas, ko je mogoče najti še zadnje pričevalce, Friderick Ordwey II. je na primer še živ, Clarka sem pred njegovo smrtjo tudi še srečal na Šrilanki, Oberth je umrl v osemdesetih letih, a sva se z Miho srečala z njegovo hčerko.

Zakaj je KSEVT prav v Vitanju?

Živadinov: Izbirali smo med Puljem, kjer se je rodil, Vitanjem, od koder je njegova mati, Slovenj Gradcem, od koder je bil oče, ki mu je umrl, ko je imel komaj dve leti, Mariborom, kar bi bilo najbolj prirodno, ker se je tam šolal, in Dunajem, kjer je živel in tudi umrl. Torej, zaradi matere!

Mama! In zakaj torej ne Maribor, ki se zdi vsaj na prvi pogled kot večje mesto bolj ustrezno za "vesoljce"?

Živadinov: Maribora to ni zanimalo. Sicer so na našo pobudo Potočniku postavili doprsno obeležje pred univerzo, z dr. Ludvikom Toplakom in centrom za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina smo leta 1999 organizirali prvi simpozij, posvečen Potočnikovemu delu, to pa je bilo tudi vse. V Vitanju je bilo povsem drugače.

Turšič: Mogoče ta mali kraj na obrobju pohorskega hribovja res pozna malo ljudi, a to je kraj z več kot dvatisočletno zgodovino, tu je potekala pomembna trgovska pot, trške pravice pa so dobili že pred več kot sedemsto leti, izdelovali so steklo za dunajski dvor. Tudi materina družina Kokošinkov je prišla v Vitanje v 17. stoletju iz Češke ravno zaradi glažutarstva, steklarstva. To, kar pomeni Vrba s Prešernom za slovensko umetnost in humanistično kulturo, bi si želeli, da bi postalo Vitanje s Potočnikom za znanost in tehnično kulturo.

Vseeno je osupljivo, da so prebivalci podprli tak "lunatičen" projekt!

Turšič: Od otvoritve spominske sobe leta 2006 so v Vitanje redno prihajali kozmonavti, astronavti, umetniki, znanstveniki, ki so Potočnika prepoznavali v svojih kontekstih. Moram povedati, da je bil vsak obisk svojevrstno slavje, lepo in preprosto. Sledile so razstave o kozmonavtiki in krajani so postopoma prepoznali priložnost, ki je bila mogoče večja, kot se je sprva zdelo. Zagotovo je bila zelo pomembna naša razstava, predvsem pa Dunjina razstava Umbot Noordung v Bruslju, kjer so bili udeleženi tudi predstavniki Vitanja. Tam se je tudi začela pobuda za idejo o kulturalizaciji vesolja skozi evropskega pionirja vesoljskih znanosti. Pomembna sta bila tudi simpozij in razstava v Washingtonu, ki sta potekala v povezavi s Smithsonian Air and Space Museum, eno največjih svetovnih institucij za astronavtiko. V Vitanju so tedaj že načrtovali prenovo kulturnega doma, ki je razpadal, in tako so se naši motivi prepletli in uskladili. Župan Slavko Vetrih, mag. Srečko Fijavž ter prebivalci so pokazali neverjetno pripravljenost, da znova odprejo svoj zgodovinski potencial.

KSEVT je narisal cvetober slovenskih arhitekturnih birojev. Kaj so naredili?

Živadinov: Izhodiščni motiv za arhitekte, Dekleva-Gregorič, Ofis arhitekti, Sadar-Vuga, Bevk-Perovič, je bila Noordungova geostacionarna postaja. Nabor odličnikov slovenske arhitekture je oblikoval supramodernistično arhitekturo, novo kulturno središče Vitanja na prostoru, kjer so bili prej industrijski objekti in bivši sockulturni dom.

Turšič: Moram pa poudariti, da nikakor ne gre za urbanizacijo kraja. To je ruralno okolje in zato se ukvarjamo s sožitjem lokalnega in planetarnega, ne pa urbanega in planetarnega. KSEVT bo dnevna soba Vitanja, vsi spodnji prostori v zgradbi bodo še naprej namenjeni aktivnostim društev, aktivu kmečkih žena, pevskim zborom, ansamblom in splošni knjižnici.

Bo torej simpatično otroško nogometno igrišče ob KSEVT-u ostalo?

Živadinov: Seveda in nujno! Kraj bo hkrati živel svoje življenje in imel anteno, usmerjeno v globino vesolja!

Projekt je stal 2,6 milijona evrov, nastaja pa v času, ko investicij v kulturno ni. Kako vam je uspelo dobiti 85 odstotkov evropskih sredstev?

Živadinov: Prijave na evropske razpise so zelo zahtevne, a če imaš zamisel, jo moraš nujno predlagati. Brez mag. Srečka Fijavža in podpore občine pa bi bila to le še ena od zgolj umetniških vizij.

Kaj se bo torej v njem dogajalo?

Turšič: Dva osrednja fenomena: kulturalizacija vesolja in združevanje umetnosti in znanosti v nekaj, kar še nima imena. Toda bodimo bolj konkretni. V Vitanje bodo prihajali postdoktorandi, stari od 25 do 35 let, s svojimi projekti s področja znanosti in umetnosti, ki bodo tam opravljali specializacije. Gre za povezave med umetnostjo in znanostjo, raziskovali bodo skupne teme, svoj program pa bodo potem nadaljevali na inštitucijah z vesoljskimi programi in se po določenem obdobju spet vrnili v Vitanje, kjer bodo predstavili svoje delo: razstave, študije, knjige ali medmrežne manifestacije. Poleg tega bo prostor odprt za javnost, imamo pripravljen šestletni program stalnih in začasnih razstav. Naj posebej poudarim otvoritveno razstavo z naslovom Sto monumentalnih vplivov Hermana Potočnika Noordunga.

Kako boste opravili izbor kandidatov?

Živadinov: Za supervizijo bodo skrbele tri slovenske inštitucije, ZRC SAZU, Slovenska matica in Slovenska znanstvena fundacija. Prav Slovenska matica naj bi bila posebej pozorna na vse tisto, kar so doslej slovenski znanstveniki naredili v vesoljskih programih; teh znanstvenikov ni malo, več kot deset. Na drugi strani bodo kandidate izbirali preko evropskih univerz skupaj z evropskimi inštitucijami, predvsem z Evropsko vesoljsko agencijo, ki ima svojo univerzo v Strasbourgu. Sodelovali bomo tudi z rusko vesoljsko agencijo Roskozmos in ameriško NASA.

Kako boste financirali programe, kako zaposlene, obratovanje?

Turšič: Za financiranje programov bomo kandidirali na vseh ravneh, seveda predvsem na evropskih razpisih. Ker nismo javni zavod, ampak zavod zasebnega prava, ki pripravlja programe, že kandidiramo na različnih razpisih.

Živadinov: Miha Turšič bo KSEVT vodil, sam pa se bom kmalu umaknil iz delovanja KSEVT-a. Bralce naj opozorim in še enkrat opozorim, da to ni galerija za našo umetnost. Umaknil se bom v postgravitacijsko umetnost, da prepoznam, kaj je novega v novem. Najkasneje do leta 2016. Z Dunjo in postgravitacijsko umetnostjo v metafiziko! (smeh)

Pred dvema tednoma, ko ste v Moskvi izvedli informans, smo lahko videli fotografije plesalke Mateje Rebolj, Prešernove nagrajenke, v vesoljski obleki. Za kaj je šlo, je informans povezan s KSEVT-om?

Turšič: Informans je del postgravitacijske umetnosti, to so informacijske akcije, ki potekajo med ponovitvami petdesetletne predstave. S tem projektom smo najprej gostovali na festivalu Performa 09 v New Yorku, potem ob obletnici ponovitve petdesetletnega projekta v Kinu Šiška in letos na festivalu Platforma v Moskvi.

Živadinov: Naj ponazorim: kako sta se v Ljubljani v 20. stoletju zlila dva umetniška veletokova? Eden je potekal skozi New York, drugi skozi Moskvo. V New Yorku so dobili iz Francije Marcela Duchampa in njegov ready made, ki je revolucioniral zahodno umetnost. Povzročil pa je problem inflacije: ko je Duchamp razglasil pisoar za umetniško delo, je postalo mogoče za umetniško delo razglasiti prav vse. Duchamp se je natančno zavedal te nevarnosti in je sam sebe tudi omejil. Po drugi svetovni vojni se pojavi fenomen procesualnosti, umetnina potrebuje konceptualizacijo. V procesualnosti in konceptualizaciji postane umetniško delo vse, česar se umetnik dotakne v procesu. V osemdesetih letih nastopi postmodernistična metoda, pri kateri se umetniškega dela sploh ne smeš dotakniti. In na koncu stoletja je vse že potencialno digitalno. In to stanje živimo tudi v 21. stoletju.

V Moskvi pa na začetku 20. stoletja nastopi nova umetnost z Malevičevim suprematizmom, ki se je, ravno tako kot Duchamp, navdihoval pri milanskem futurizmu. Takoj zatem sledi avtentični izum moskovskega bazena, konstruktivizem. Leta 1929 stalinizem sesuje oboje, po drugi svetovni vojni sledi neokonstruktivizem, ki skuša z obupnim naporom obnoviti avtentične vzgibe etičnega imperativa konstruktivizma. Leta 1980, po koncu konstrukcije socializma, nastopi dekonstrukcija produkcionističnega. Temu sledi v devetdesetih letih digitalni konstruktivizem. To je zadnji poskus konstruiranja novega sveta, ki ga živimo vsak dan z digitalnim fotoaparatom. V Ljubljani nenehoma prepletamo oboje. New York in Moskvo.

Kar je sicer naporno, a je lahko zelo plodno?

Živadinov: Točno, ravno to nam omogoča, da lahko zgradimo nekaj takega, kot je KSEVT.

Če se torej vrnemo k plesalki Mateji Rebolj…

Turšič: Mateja Rebolj je bila predlani predlagana za polet na mednarodno vesoljsko postajo, prek memoranduma, ki ga je predsednik dr. Danilo Türk predal ruskemu premierju Dimitriju Medvedjevu. Matejo smo predlagali najprej kot prvega poklicnega umetnika, ki bi kot kozmonavt poletel na mednarodno vesoljsko postajo, saj do današnjega dne v vesolju še ni bilo poklicnega umetnika z umetniško misijo. Drugič pa kot žensko. Odnos med moškimi in ženskami, ki so bili v vesolju, gre v veliko korist moških. Zato ženska! In tretjič kot Slovenko. Do sedaj še ni bilo Slovencev v vesolju. No, to ni čisto res, bila je ameriška astronavtka Sunita Williams, potomka Slovenke in Indijca.

Kdaj bo Mateja Rebolj odšla na vesoljsko postajo? Kako bo to zdaj potekalo?

Turšič: Doslej je šlo v vesolje že več kot petsto ljudi, od tega sedem komercialno, se pravi, da so si sami plačali ta izlet, ki danes stane 52 milijonov dolarjev; eden je šel celo dvakrat. Vsi drugi so šli v okviru nacionalnih programov, in v okviru takšnega programa, sodelovanja med Rusijo in Slovenijo, bo šla tudi Mateja, se pravi brezplačno.

Živadinov: Umetniki bomo torej ustvarili 52 milijonov evrov, četudi jih seveda nihče ne bo plačal in nihče dobil, in to je tisto, česar ljudje včasih ne razumejo; ne razumejo bazičnih procesov umetnosti.

Turšič: Naj ilustriram: Malevičeva slika Supremus št. 56 iz leta 1916, ki je suprematistični načrt vesoljskih tehnologij, ima danes vrednost in ceno enega poleta v vesolje. 52 milijonov evrov. To je odnos med umetnostjo in vesoljskim programom.

Živadinov: Mi smo seveda upali, da bo Mateja prva umetnica v vesolju. A zdaj se je pojavila neka druga umetnica, ki si bo polet plačala sama in tako bo ona prva; a bo šla v vesolje kot turistka. Rusi so sicer te komercialne polete, ki so jih večinoma prodajali Američanom, že hoteli ustaviti, a ta umetnica, katere imena ne smemo izdati in bo kmalu znano, jih je povsem razorožila. Menim, da bo Mateja poletela na ISS v treh letih. Tako da bo prvi Slovenec v vesolju ženska.

Turšič: Prvi v dosegljivem vesolju, v realnem smo tako in tako že vsi, tudi če smo na Zemlji.

Živadinov: Miha, se strinjam. Poglejmo, kaj pravi Dunja! A jo lahko jaz vprašam?

Izvolite! Postgravitacijska umetnost je umetnost 21. stoletja. Dunja, kako vidiš prehod v vizualni umetnosti iz 20. v 21 stoletje? Eno desetletje je že za nami. Kakšno vlogo igra tu postgravitacijska umetnost?

Življenje v gravitaciji 1 je izoblikovalo strukturne elemente vse obstoječe umetnosti. Šele umetnost 20. stoletja je z mišljenjem o antimimezisu, konceptualizaciji in tehnologiji odprla polje gravitacije 0. Enaindvajseto stoletje iz avantgardnih metodologij prejšnjega stoletja razvija mišljenje o umetnosti, ki problematizira gravitacijo. Ko proučujem preteklost, vidim, da je za razvoj vedno najprej potrebna vizija in takoj zatem njena projekcija. Pri svojem delu uporabljam prakso heterotopije. Naša projekcija ne cilja na trenutne umetniške sisteme in prakse. Postgravitacijska umetnost je ontološko konceptualna in procesualna že v samem izhodišču, je razvojna umetnost, je kategorično vsa umetnost, ki se bo izoblikovala v pogojih breztežnosti ter bo v novih pogojih bivanja oblikovala sisteme, ki jih še ne poznamo. 

Ali ni abstrakcionistična umetnost 20. stoletja že postgravitacijska umetnost?

Ne, vse upoštevajo gravitacijo 1. Vse se dogaja znotraj koordinatno določenega polja, vse tradicionalne vizualne tehnike, performativne in figurativne prakse ter novi mediji, od mixmedie do interakcije, tako eko ezoterika kot akcionistične dokumentacije. Tudi Malevičevi planiti, se pravi kombinacija planeta in satelita, vsi upoštevajo gravitacijsko silo. Postgravitacijska umetnost je možna samo v pogojih gravitacije nič. Abstraktno umetniško delo bo resnično abstraktno, ko bo izgubilo lastno težo in se bo manifestiralo v pogojih breztežnosti. Šele v breztežnosti bo abstraktna umetnina abstraktna, ko bo zgubila gravitacijsko orientacijo: spodaj, zgoraj, levo, desno.

Kako je bilo zamenjati slikarski čopič za računalniški program? Ali ti ta omogoča drugačno razmišljanje o večdimenzionalnih prostorih?

Razvijam nabor možnih morfoloških stanj in samo vedno nova orodja mi omogočajo natančnejši, preglednejši in razumljivejši rezultat. Forma, ki nastaja skozi ta proces, je zato lahko nastala samo skozi procesualni čas. Nikakor pa to niso oblike, ki jih določajo orodja. Te forme niso proizvod časa, temveč gredo skozi čas. Seveda pa vedno obstaja umetnikova želja zaobjeti vidno in nevidno celoto, ker pa to ni možno, je nujen imperativ modela, pri meni tudi modula. Naj bom še bolj natančna glede umetnosti, ki gre skozi čas. To ni vrednostna sodba. To je moja intimna težnja, da prikažem časovno hkratnost v različnih prostorih.

Je postgravitacijska umetnost metafizična umetnost?

Vsa umetnost je lahko tudi metafizična, čeprav naša umetnost v osnovi izhaja iz funkcionalističnih tendenc. Do konca 19. stoletja opravljajo metafizične naloge v umetnosti alegorije, metafore in simboli. Alegorije prikazujejo abstraktno v prispodobi. Metafore poimenujejo določen pojav z izrazom, ki ponavadi označuje kak drug podoben pojav. Simboli pa ilustrirajo določen abstraktni pojem. V alegorijah, metaforah in simbolih vedno vidimo več, kot je v njih. V 20. stoletju pa metafizične naloge v umetnosti prevzamejo funkcionalne operacije s sistemi, znaki in modeli.   Sistemi so premišljene skupine soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno  celoto. Znakovje nam znotraj sistema sporoča z določenimi oblikami točno dogovorjen pomen. Da bi razumeli delovanje sistema, naredimo izdelek, s katerim ponazorimo načrtovano delovanje. V sistemih, znakih in modelih vidimo točno tisto, kar so.

V čem se bo umetniška vesoljska obleka Mateje Rebolj razlikovala od obstoječe, ki so ji jo Rusi posodili, nanjo zašili slovensko zastavico in bo skupaj z drugimi razstavljena v KSEVT-u, dokler jih ne bodo potrebovali za polete?

Običajna vesoljska obleka je nereflektiran biomehatron. Umetniška misija, ki jo bo v vesolju izvajala Mateja Rebolj, bo določila funkcije, ki jih bo obleka morala opravljati poleg običajnih preživetvenih nalog. Razlika med oblekama ne bo v krasilstvu, temveč v naboru njenih funkcij. V središču razmisleka je torej, kaj vse bo počelo telo v obleki, česar do sedaj kozmonavt pri poletu ni počel. V primeru Mateje Rebolj gre za mikrokoreografijo odziva na pritiske poleta.

Doživela si lebdenje v ruski raketi, kako bi ga opisala? Je vplival na tvoj pogled na umetnost?

Brez te izkušnje si težko predstavljamo, kaj pomeni biti izgubljen v prostoru in času, ko ti odpove celoten aparat za ravnotežje. Percepcija  prostora se popolnoma spremeni, koordinatni sistem in oporne točke dobijo popolnoma nov pomen.