Na teren je treba seveda tudi znati priti. Ne moreš kar priti nekomu v hišo in mu reči: »Zdaj mi boste pa kaj zapeli.« Treba se je dogovoriti za obisk, se pozanimati o ljudeh, h katerim prihajaš, jim prisluhniti, treba pa je tudi marsikaj vedeti o tem, po čemer jih boš spraševal. Potem se ti ljudje odprejo. In tudi zapojejo. Nato se spomnijo, da je tudi njihova soseda večkrat pela z njimi in da jo lahko pokličejo. V dvoglasju zazveni pesem drugače. In ko isto pesem zapoje cela skupina, ki se ob obisku zbere, spoznaš, kako zazveni v tistem kraju večglasje. Podatki, ki jih na terenu zbereš celo ob eni sami pesmi, so za pozornega raziskovalca lahko nadvse pomembni. Včasih se tak teren konča šele proti jutru, saj začnejo v hišo prihajati še drugi, sosedje in prijatelji. In tedaj od vsakega kaj izveš. Največ takrat, ko svoje aparature in magnetofon že pospraviš. Takrat se ljudje neobremenjeno odprejo.
Zakaj se ljudsko izročilo v današnjih časih še ohranja med ljudmi?Ker ga imajo ljudje za svojega. Ker ga prenašajo spontano. In ker je med ljudmi živo. V eni vasi pojejo neko pesem, v drugi pa isto pesem največkrat malo drugače kot v prvi vasi. Pesem, pa tudi inštrumentalna viža, živi zelo krajevno in časovno določeno. In povsod ti ljudje povedo, da pri njih pojejo in igrajo najlepše in najboljše.
Kaj pa velja v slovenskem ljudskem izročilu izpostaviti kot izrazito zanimivo?Marsikaj. O posameznih pesmih sicer ne bi govoril, etnomuzikologu pa danes mogoče najbolj zanimivo pripovedujejo njihove variante in način petja. Veliko število variant pomeni, da je izročilo staro, da je etnomuzikolog pri pravem viru. Različice so tisto, kar nam o naši glasbeni tradiciji pove največ. Neko pesem postaviti samo na Gorenjsko ali v Belo krajino nima smisla, saj se tiste najbolj znane pojejo povsod. Ampak povsod malo drugače. Poudaril bi lahko, da ima vsak del Slovenije svoj način interpretacije, celo specifično intonacijo. Ljudska pesem se po navadi ne poje v temperiranem sistemu, ni uglašena kot klavir, ampak se poje po naravni intonaciji. Ljudski občutek za lepo ima na različnih koncih nekoliko različna pravila, kar določa slog in način petja in igranja.
Kako se poznajo vplivi raznolikih kultur, na križišču katerih smo?Poznajo se, čeprav manj kot bi pričakovali. Slovenci smo zaradi naše lege, kot obrobna pokrajina slovanskega sveta, ohranili veliko mero etnične prepoznavnosti. Obenem smo tudi na stičišču dveh drugih velikih grupacij: Romanov in Germanov. In če smo hoteli kot etnija obstati, smo morali ohraniti svojo prepoznavnost. Sicer pa velja, da se celo znotraj določenega etničnega področja tisto najbolj starinsko, dragoceno in živo izročilo ohrani na njegovem obrobju. Poglejte samo Slovenijo. Najbolj zanimive stvari najdemo na njenem obrobju, ne v centralni Sloveniji. Koroška, Rezija z Benečijo, Istra, Bela krajina, Haloze, Prekmurje. Tam lahko še vedno sledimo zelo čistemu in staremu izročilu.
Je slovensko izročilo bližje balkanskemu ali srednjeevropskemu?Balkanskemu sploh ne. Ena od večjih posebnosti slovenskega načina petja so pentatonika, malotonski postopi in enostavni, čeprav sestavljeni ritmi, na primer petosminski. Južno od nas postanejo stvari veliko bolj eksplozivne. Širi se tonski obseg, gosti se ritem, od sedem-, devet-, enajstosminskega, melodije se krasijo…
Pa severno od nas?Sever je ritmično bolj urejen in harmonsko manj pester od nas. Avstrija in Italija pa tudi Nemčija poznajo drugačno večglasje kot mi. Naše večglasje je sploh ena naših velikih posebnosti. Že triglasno petje. Marsikje pri nas pa se poje tudi štiri-, pet- ali celo šestglasno. Vsak glas vodi svojo linijo. In vsi glasovi se med petjem zlijejo v skupno, spontano ustvarjanje glasbenega tkiva.
Kako se to razlikuje od zborovskega petja?Ko pevski zbor nekaj naštudira, poskuša vedno peti enako, tako kot to predpisuje partitura. Ljudje pa pri spontanem skupnem muziciranju glasbo po pravilu ustvarjajo sproti. Vižo začne nekdo peti kot prvi, najprej. Tisti, ki mu prida svoj glas, mu sledi tako, kot začuti, da je prav. Vsi naprej pa se ravnajo po nepisanih pravilih harmonije in tonskega barvanja večglasja, ki je značilno za tisti kraj. Večglasje zazveni tako, kot za njih mora. Če na primer v skupini štirih pevcev eden od njih med petjem odide na stranišče, preostali trije ne pojejo več tako kot prej, pač pa se v trenutku štiriglasje zoži v čisto triglasje. Ljudje pri petju ves čas aktivno sodelujejo. Druži jih skupna energija, ki med petjem zaokroži v skupnem ustvarjanju. Zato so mi lahko celo ob treh zjutraj ljudje še vedno z veseljem peli in nihče ni hotel oditi domov.
Katero je najbolj tipično slovensko glasbilo?Težko je izpostaviti eno, saj so ljudje vedno zagodli na tisto, kar so imeli pri roki. Morda haloške trstenke. Naše trstenke so celo edinstvene na svetu, na katere se da s pihanjem v dve ali več sosednjih cevk hkrati igrati večglasno. In smo spet pri večglasju, tej slovenski glasbeni tipiki. Lahko bi rekli, da za slovenskega godca sploh ni nujno, da za »delanje« muzike uporablja kakšen poseben instrument. Zelo po slovensko se da zaigrati tudi na harmoniko.
Večina Slovencev bi jo proglasila za najznačilnejši ljudski instrument.V sodobnejših sestavih je res skoraj nepogrešljiva. Izumljena je bila šele okoli leta 1850. Vemo, da so jo v naših krajih igrali že okoli leta 1870 in je bila tedaj res prava senzacija. Nadomestila je godčevsko skupino. Če so hoteli imeti prej na kaki ohcetii muziko, so morali za to najeti godčevsko skupino, sestavljeno iz vsaj treh, da so viže zazvenele tako, da se je dalo nanje zaplesati. In vse tri je bilo seveda treba plačati. Harmonika pa je lahko v enem instrumentu združevala vse troje: vodilno melodijo, spremljavo in bas. Na ohcet je bilo tako treba povabiti le enega godca, pa še glasnejši je bil od tistih poprej. V ljudskih sestavih pri nas je harmonika redno prisotna od začetka 20. stoletja, ne nujno vedno kot vodilno glasbilo.
Pesmi, za katere mislimo, da so ljudske, pa niso?Precej jih je. Avtor velikega dela pohorskega repertoarja je pevec, novičar in igralec Jurij Vodovnik. Iz istih časov so tu še Slomškove napitnice in prigodnice. Tudi številne »narodnobodrilne« ali partizanske pesmi imajo znanega avtorja, pa se pojejo kot ljudske. Celo otroške so med njimi. Nekatere Bitenčeve zagotovo.
Kaj so specifike slovenske otroške glasbene tradicije?Prava otroška tradicija je samo igra. O neki glasbeni tradiciji ne moremo govoriti. Znotraj igre pa se stvari lahko delijo: besede, gibi, zvoki, prizorčki, rekviziti… Področje nima konca. Začenja se že v zibki – kot igra matere z otrokom. Te igre sem znotraj svojega etnomuzikološkega dela še posebej raziskoval. Poimenoval sem jih najmanjše igre in jih izdal v knjigi. Vedno se igrajo kot igre dveh, starejšega z otrokom, ključni so dotik, glas in beseda. Med njimi so petvrstične prstne igre, na primer Miška kaško kuhala ali Ta pravi: Pijmo!, ki je pravi biser. To je forma, ki še ni specifično lirska, epska ali dramatična. Je vse to skupaj, in še več. Je vsaka od njih v zametku. Zanimivo je, da se te igre starši s svojimi otroki igrajo tako rekoč povsod po svetu, in čeprav se tematsko nekoliko razlikujejo, vse izvirajo iz istega arhetipa.
Za tiste, ki smo jih preskočili – kaj je značilno zanje, zakaj jih ni povozil čas?Prstna igra je igra, pri kateri otrok sedi v naročju starejšega, gre torej za bližino in dotik ter seveda zabavanje otroka. Je prvovrstna komunikacija. Pri njej se svet zgodi kar v otrokovi dlani. Pet prstkov je pet igralcev, nikoli štirje ali šest, noben prst ne more ostati izločen iz sveta, iz zgodbe. Vsak ima svoje mesto na roki in svojo vlogo v zgodbici. Mezinček navadno nastrada, pri palčku se vedno nekaj zgodi ali začne. To je tudi sporočilo prstne igre: vsak ima svoje mesto na svetu. In čeprav krut, je svet obvladljiv. In ta svet lahko animira vsak otrok sam.
Koliko Slovencev se iz otroštva spomni prstnih iger?Mislim, da zna večina ljudi poimenovati vsaj eno, ki so se jo z njimi igrali starši, redki dve, še redkejši več.