Helena Koder

Glavna ženska (!), lepo prosim. (smeh) No, ne, glavno vlogo je imel pes. Meni je vseeno veliko pomenila, ker sem v film kar »padla«. Na televizijo sem prišla kot napovedovalka in šele postopoma sem sploh razumela, kaj televizija je – sem generacija, ki je odrasla brez nje. Kar težko sem prodrla v dokumentarno-feljtonsko redakcijo, bolj po sreči, ker sem romanistka in sem prvi intervju naredila v francoščini. Pomagal mi je tedanji direktor televizije Dušan Fortič, njemu se je nekako zdelo, da se lahko naučim še kaj več kot prebirati novice. In ko me je poslal v Monte Carlo, sem prvič videla, kaj je lahko dokumentarec – seveda je bil BBC-jev. Pri nas so takrat nastajali predvsem teksti, propagandni ali izobraževalni, podloženi s sliko. In to je tudi danes osnovni nesporazum glede tega, kaj je dokumentarec: ta mora govoriti tudi brez besed, slika mora biti pristna, ne pa ilustracija za besedilo. Zato me tako moti, da so posnetki Gaze in drugih bojišč - vsa ta groza, ki pa jo moramo videti, moramo vedeti, kaj se dogaja - zvedeni na dekoracijo, ljudje pa ponižani v ilustracijo za to, kar ima novinar povedati, namesto da bi nam slika pripovedovala svojo avtentično zgodbo. Dokumentarec brez tega naboja, brez tega, da je oseben, enostavno ni dober.

Še več, dokumentarec je čista manipulacija, kdor tega ne vidi, je slep, tega se mora zavedati vsak, ki se dokumentarca loti: če vas posnamem pod takim kotom, je čisto drugo, kot če vas dam v boljšo svetlobo, del vaše izjave prilepim v drug kontekst, podložim z dramatično muziko... Ampak manipulacija je samo metoda, dokumentarec mora govoriti resnico! Poglejte filme Fredericka Wisemana, vse naredi za objektivnost in opazuje dogajanje, kot bi bil muha na zidu, secira inštitucije, na primer vojsko, kjer posname vse, do gumba za sprožitev atomske bombe. In vendar ob vsem tem »objektivnem« nizanju podob vidiš manipulacijo, ki pokaže na ranljivost tega sistema in s tem vsega drugega. Popolna objektivnost ni možna in ni niti zaželena, nujna pa je etičnost ustvarjalca; če ne, lahko naredi ogromno škodo. Saj veste, v novinarstvu je popolnoma enako, ni problem subjektivnost, ampak etična drža, iz katere novinar izhaja. Kako avtor pripoveduje zgodbo, pa je seveda odvisno od njegove poetike, skozi njo gotovo pripoveduje tudi sebe.

Tisto je bilo prekrasno delo, imela sem ogromno materiala, bila sem tudi osebno zagreta za spremembe, zdaj pa vidimo… kam smo prišli (smeh). Ravno zaradi zavedanja o tem, da je tudi prikaz manipulacije lahko nova manipulacija, pa sem takrat dala na konec Titove besede iz leta 1945 na Univerzi: »Slovenija je zdržala, naj živi Slovenija v FLRJ«. Kar je bila zelo dvoumna izjava: živimo v njej, a nismo ona sama? Take dvoumnosti sem imela rada, saj vse resnice ne morem vedeti, nihče je ne more.

Jaz se takega dokumentarca ne bi lotila, videli smo že nekaj grozne propagande na to temo, zadeve pa so strašno zapletene. Sodstvu je treba zaupati, a seveda ni nezmotljivo. Res je tudi, da smo vsi verniki ene ali druge strani, tako kot je črna Amerika verjela v Simpsonovo nedolžnost, bela v krivdo. In je bil oproščen, a je moral plačati odškodnino…?! Po mojem Janšo bremeni predvsem tisti denar, za katerega ne ve, od kod ga ima.

Zame portret ni počastitev človeka, čeprav seveda drži, da si jo zasluži, zato v njih veliko podatkov manjka, in če bi jih bilo še manj, bi bili ti filmi po mojem še boljši. Zame je ta človek simbol. Vrančičeveva je bila simbol meščanstva v najbolj plemenitem smislu besede. Snemali smo jo v času, ko smo o meščanstvu spet začeli govoriti, hkrati pa je končala prevod Prousta, ki se je ravno tako posvetil buržoaziji. Na idejo za ta film sem prišla na nekem francoskem sprejemu, kjer sva govorili o kuhanju (smeh) in je povedala, da je najboljša v – omakah. Je mogoče kaj bolj meščanskega in bolj francoskega? Film je bil že s tem narejen! Dodali smo le še Satieja, pa je bilo. Bolj »zaguljen« je bil Gradišnik, zato sem poleg prevajalske plati vanj vključila špansko državljansko vojno, o kateri je pisal kot študent, in tisto, tedaj še neznano zgodbo, da je prav on prvi opozoril Kocbeka na poboje, a jih je ta nekako potlačil in ga je šele Pahor čez leta napeljal na razkritje. Verjetno so me tudi zato kasneje povabili, da napišem scenarij za film o Kocbeku.

Cenzure nisem doživela velikokrat, pač pa vsi vemo, kaj je avtocenzura. Sicer smo vsake tri mesece napisali, kaj nameravamo, v treh stavkih, in to je bilo to. Takrat smo bili izvrstna redakcija, za dokumentarce pa je skrbel predvsem Drago Pečko, ki nam je bil zelo naklonjen.

Za dokumentarec je treba imeti čas, dobro ekipo in potrpljenje, to ni delo za nestrpne. Dober dokumentarec potrebuje dobro temo, ki mora biti obdelana osebno, avtorsko, predvsem pa mora imeti močan čustveni naboj, ki gledalca prepriča. Bolj ko se približa življenju, boljši je. Standardi morajo biti postavljeni visoko, potem se doseže vsaj nekaj; a ti so se po osamosvojitvi začeli nižati, ne samo zaradi denarja. Zato sem se za upokojitev odločila kar enkrat, kar na hodniku sem si rekla: To ne bo boljše. In res ni bilo. In res je tudi, da so v devetdesetih letih tudi na RTV noro spodbujali upokojevanje, najprej so šle montažerke, izvrstne strokovnjakinje na vrhuncu moči, češ da ne bodo zmogle prehoda na digitalizacijo. Ženske, ki so filme rezale iz originalnega traku, ne bi zmogle osvojiti digitalizacije!? Zato pa imamo zdaj prelive, povsod samo prelive. Obupno. In prazen pokojninski sklad.

Besedo strašno spoštujem, iz nje izhajam, hotela sem biti celo prevajalka. Oglasila sem se v zvezi z Borisom Pahorjem, ki mu še kar ne priznajo njegovih zaslug. A svoji besedi v filmu sem redko dala prostor, še najbolj pri Linhartu, ki je neverjetna osebnost, ki je že pred več kot 200 leti zapisal, da je bila večina prebivalcev Avstrije Slovanov in bi torej to moralo biti slovansko cesarstvo.

Res je, sem dobila veselje, ker imamo krasno občinstvo in zanimive goste. Filme in goste lahko sama izberem, za logistiko pa zelo profesionalno poskrbijo v Kinodvoru. To niso strokovni pogovori, filme še vedno gledam čisto nedolžno, nobene profesionalne deformacije nimam.

Ne. Joj, ni res, ravno danes sem prebrala, da bo Beneški filmski festival odprl film hrvaškega režiserja Senečića o Zoranu Mušiću. To je morda moje edino obžalovanje. O Mušiću, o tistem njegovem prostoru med belim papirjem in prvo črto, ki se mi je tako jasno pokazal prav ob njegovi pariški razstavi Nismo poslednji, sem hotela narediti dokumentarec že v začetku 90. let, o tem sem govorila z Juretom Mikužem, a potem je vse zastalo zaradi bolezni… No, to je moje obžalovanje. Drugih nimam. Sicer pa je Tarkovski v Nostalgiji rekel: »Nostalgija je grenkoba, ki jo občutimo zaradi časa, ki je minil zaman.« Je mogoče bolje povedati?