Res je. Ta proces imenujemo avtofagija. V celicah se citoplazma, torej tisto, kar obdaja jedro celice, obnavlja, in sicer tako, da začne celica sama sebe jesti. Vendar to ni samouničujoč proces, temveč gre za obnavljanje in črpanje lastnih rezerv. Celica, ki hranil ne more pridobiti iz okolja, bo prebavila del sebe, da bi pridobila energijo. S tovrstnim obnavljanjem pa se podaljšuje življenje organizma v celoti.
Avtofagijo je mogoče doseči z uravnavanjem prehrane, z odvzemanjem hrane ali z manj kalorično prehrano. Mogoče pa jo je sprožiti tudi s farmakološkimi sredstvi. Eno takšnih sredstev je rapamicin, prvo »zdravilo«, s katerim je znanstvenikom uspelo laboratorijskim mišim podaljšati življenje. Obstaja tudi nekaj drugih pripravkov, denimo resveratrol, ki je v rdečem vinu. Tako učinkujejo tudi agrumi, pomaranče, limone, mandarine – če jih uživamo, sprožijo podobne procese, kot če bi se postili.
Z znanstvenimi poskusi smo ugotovili, da lahko s stimuliranjem avtofagije podaljšamo življenje preučevanih organizmov. Kot veste, si znanstveniki želimo dobiti rezultate čim prej, zato takšne poskuse najraje delamo na organizmih, ki sicer nimajo dolgega življenja. To so kvasovke, majhne gliste vrste C. elegans ali denimo vinske mušice, ki običajno živijo dvajset do trideset dni. Če vam torej uspe njihovo življenje podaljšati za petdeset odstotkov, boste poskus končali v petinštiridesetih dneh.
Je res mogoče življenje podaljšati za petdeset odstotkov?Oh, seveda. To je mogoče doseči celo pri miših. Te običajno živijo dve leti, s primerno dieto pa jim lahko bistveno podaljšate življenje. Če recimo miš hranite zgolj vsak drugi dan, se bo njeno življenje podaljšalo.
Kaj ta odkritja pomenijo za življenjsko dobo ljudi?To ni znanstveno vprašanje. Slavni filozof Karl Popper je dejal, da je znanstveno vprašanje samo tisto, na katero lahko dobite s poskusom podprt odgovor. Problem pri dolgoživih organizmih, kot smo ljudje, je, da poskusov ni mogoče izvesti. Lahko torej delamo z mišmi, včasih tudi s primati. V tem primeru bi bila polovica življenja znanstvenika posvečena enemu poskusu, denimo na opicah rezus. Poglavitna ideja pa je, da procesi, ki podaljšujejo življenje, v principu izboljšujejo zdravje. Organizmi ostanejo zdravi v daljšem obdobju. S tega stališča pa je raziskovanje zanimivo tudi za biomedicinsko industrijo. Za zdaj namreč staranje oziroma preprečevanje staranja ni interesno področje farmacevtske industrije. Staranje ni klasificirano kot bolezen, zato farmacevtsko podjetje, ki bi želelo registrirati »zdravilo proti staranju«, ne bi moglo pridobiti dovoljenja regulatorskih agencij. Res pa je, da bi lahko v prihodnosti nekatere komponente služile kot zdravila za bolezni, ki so povezane s starostjo. Denimo za sladkorno bolezen, presnovni sindrom, nevrodegenerativne bolezni...
In rak?Vsekakor tudi rak. Na tem področju smo v našem laboratoriju uvedli inovativen pristop. Večina raziskovalnih skupin se ukvarja z vprašanjem, zakaj kemoterapija ne deluje. In res je, da največkrat ne deluje. Mi pa smo si zastavili vprašanje, zakaj kemoterapija včasih vendarle deluje. Ugotovili smo, da je učinkovita takrat, kadar sproži imunski odziv v organizmu. Zdravljenje s kemoterapijo je lahko uspešno, če okolje, v katerem je tumor, nanj reagira z imunskim odzivom – kot bi šlo za povzročitelja bolezni.
Se vam vendarle zdi smiselno vprašanje, ali bodo čez nekaj desetletij zaradi biomedicinskih raziskav, kakršne so vaše, ljudje živeli dlje?Če se bo napredek v medicini, ki ga doživljamo danes, nadaljeval, lahko pričakujemo, da bodo ljudje v bogatih državah živeli dlje. To jim bosta omogočila zdrav življenjski slog in dostop do ustreznih medicinskih storitev. To sicer lahko opažamo že nekaj desetletij – pričakovana življenjska doba v zahodnih državah se vsako leto podaljša za približno dva meseca in pol. Napredek je torej znaten in je posledica povišanih higienskih standardov, varnosti, preventivne medicine, cepljenj in seveda zdravljenja.
Je pomembno, da se to dogaja v zahodnem svetu, v bogati družbi, ki veliko denarja vlaga v temeljne biomedicinske raziskave?Mislim, da mora vsaka družba, bogata ali revna, poskrbeti za temeljno znanstveno raziskovanje. Pomembno je, da so tudi manj razvite države pri tem samostojne, da niso povsem odvisne od tehnologije in izdelkov visoko razvitih držav. Po drugi strani morajo biti te države sposobne asimilirati tujo tehnologijo, torej morajo imeti ljudi, ki znajo ravnati z visokotehnološkimi produkti. Potrebna je kombinacija obojega – tehnološke neodvisnosti in sposobnosti vključevanja tehnologij, ki prihajajo od zunaj. S tega stališča je naloga javnega sektorja, da vlaga sredstva v znanstveni razvoj. Le tako bo lahko država postala aktiven igralec na globalnem tehnološkem trgu in ne bo le žrtev držav, ki imajo bolje razvito tehnologijo in boljši dostop do informacij.
Kakšen pa je v tem sofisticiranem opisu globalne situacije položaj posameznega davkoplačevalca? Zakaj se ljudem splača del svojega denarja, del davkov, nameniti za temeljne znanstvene raziskave, četudi jih ne razumejo?Splača se na dolgi rok. Ne gre za vprašanje, ali vam bodo odpeljali smeti izpred hiše še danes, ampak ali bo življenje boljše čez nekaj časa. To so investicije v življenje naših otrok in vnukov. Povečevati moramo znanje danes, da bodo nekaj od tega imeli naši zanamci.
Je vaše raziskovanje v Franciji dovolj dobro finančno podprto?Primerjalno gledano je položaj znanstvenega raziskovanja v Franciji relativno dober. Za znanost je namenjenih 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda. To je sicer manj kot v Nemčiji, a več kot v mnogih drugih državah. Obenem so raziskovalne organizacije v Franciji oproščene plačila DDV tako pri nakupu materiala kot tudi opreme. Sicer raziskovalno delo laboratorija, ki ga vodim, podpira tudi Evropska unija oziroma Evropski raziskovalni svet (ERC), redno se prijavljamo na razpise, ki jih razpisuje francoska vlada, dobivamo pa tudi denar iz zasebnih fundacij, denimo od Lige proti raku. Iz vsakega od naštetih virov pridobimo približno tretjino naših sredstev.
Vas podpirajo tudi farmacevtska podjetja?Manjši del, okoli deset odstotkov denarja, dobimo iz sodelovanja s farmacevtskimi podjetji.
Je mogoče pričakovati, da bo v prihodnosti več denarja za temeljne biomedicinske raziskave prihajalo iz zasebnega sektorja, medtem ko se bodo javna sredstva krčila?Industrija ni filantropija. Vsako podjetje zgolj preračunava možnosti za povečevanje dobička. Zato lahko financiranje temeljnih raziskav pričakujemo samo, če bi si podjetja želela povečati publiciteto oziroma izboljšati javno podobo. Druga možnost je, da bi podjetja stimulirali z znižanjem davkov, če bi določen del dobička investirala v temeljne raziskave. Možnosti za to, da bi podjetja prevzela financiranje temeljnih raziskav, pa ne vidim. Že zato ne, ker je pot od temeljnih raziskav do tržno zanimivega izdelka za podjetja predolga. Javno financiranje bo vedno edina možnost.
Bo dostop do biomedicinskih rešitev v zahodnem svetu vedno lažji, v tretjem svetu pa vedno težji?Odvisno od tega, katere države imate v mislih. Če govorimo o vzhajajočih državah, kot so Južna Koreja, Kitajska in Brazilija, je jasno, da se razlike zmanjšujejo. Predvsem Južna Koreja in Kitajska vlagata ogromno sredstev v znanost. Razumeli so, da je dolgoročni uspeh družbe odvisen od akumulacije znanja. Danes velja, da bolj kot je družba razvita, bolj njen razvoj temelji na znanju. To se pozna tudi v njihovi znanstveni politiki – ne iščejo kratkoročnih poti do glasov na volitvah, temveč sprejemajo odločitve, ki bodo prinesle rezultate šele v prihodnosti.
Menite, da se bo ta napredek nekoč razširil tudi na najmanj razviti svet? V mnogih afriških državah si ne morejo privoščiti raziskovanja raka, ker ljudje umirajo, preden sploh dobijo raka – zaradi zelo bazičnih nalezljivih bolezni.No, tudi na Kitajskem si pred štiridesetimi leti nihče ni mogel predstavljati, da bodo nekoč lahko tekmovali z ZDA. Pa se je zgodilo. Torej je tudi za najbolj brezupne države vedno upanje.
