To verjetno drži, čeprav je na svetu ogromno konfliktov. Palestinsko-izraelskemu konfliktu je res namenjeno ogromno medijske pozornosti, okoli njega pa se vrti tudi ogromna propagandna vojna. Poleg klasične javnosti je občinstvo poročanja tudi politika v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in drugje, zadaj pa so ogromni interesi. ZDA denimo praktično financirajo vojno s svojo pomočjo Izraelu. Zadaj je tudi ogromno lobijev, še zlasti izraelskih. A na drugi strani se poraja tudi naraščajoča opozicija tem interesom. Levica, alternativni politiki, propalestinske skupine in drugi so postali posebej glasni od druge intifade, torej palestinske vstaje (začela se je leta 2000, končala pa leta 2005). In mediji imajo v vsem tem dogajanju osrednjo vlogo. Pišejo namreč o sami naravi konflikta, o dveh nasprotujočih si straneh, o tem, kakšen bi moral biti mir. Obstajata dva temeljna pristopa k poročanju, ki sta tudi v središču polemik. Eden, kakršnega je denimo zavzel britanski BCC, je ta, da se Izrael brani, ker je pod neposrednim napadom teroristov (Hamasa, ki izstreljuje rakete). Drugi vidik pa je ta, da gre v bistvu za narodni boj Palestincev za osvoboditev izpod izraelske okupacije. In ta drugi vidik pogosto manjka, tudi v Združenih državah Amerike, čeprav imate tudi novinarje, ki razmišljajo drugače, sploh če so videli dogajanje v živo.
Na mnogih koncih sveta se je razvnela polemika, kako poročati o tem konfliktu. Nekateri prisegajo na klasično faktografsko poročanje, kjer se poišče izjave obeh strani, se obema stranema da enako prostora in se poskuša prepustiti sklep javnosti sami. Drug pogled lepo povzema prispevek južnoafriške profesorice novinarstva Jane Duncan o poročanju iz Gaze, ki ga je napisala za neprofitno novinarsko agencijo SACSIS. Po njeni oceni »se novinarji, ki v določeni situaciji ne prepoznajo, kaj je v temelju prav in kaj so krivice, obrnejo hrbet njihovi demokratični odgovornosti do družbe. Novinarska objektivnost in uravnoteženost ne sme poteptati novinarstva pravičnosti in resnice«.Novinarji in akademiki vsekakor potrebujejo distanco do vojne in dogajanja v njej, sicer izgubijo verodostojnost. Ne smejo izrekati mnenj, sicer zavržejo svoje delo, poslanstvo. Če postaneš pristranski, si del propagande, del mašinerije, ki je je že tako in tako dovolj. Upoštevaje to, kar sem povedal, pa novinarji med svojim poročanjem vendarle ne morejo mimo grozot, ki jih vidijo, mimo vojnih zločinov, ki jih zabeležijo med svojim poročanjem. Treba je poznati tudi mednarodno pravo, zakone, konvencije. Po mojem mnenju namreč ni mogoče biti nevtralen do grozot, ki predstavljajo osnovno kršitev temeljnega mednarodnega humanitarnega prava. Tu se je treba odločiti in o tem poročati. In tu ne moreš biti nevtralen.
Mnogi mediji iz različnih razlogov, tudi zaradi denarja, ne pošiljajo novinarjev v Gazo, v Ukrajino, na kraj dogajanja. Zanašati se morajo na agencije, na druge vire. S tem se oži nabor zgodb na res največje medije z dovolj denarja, ki tako lahko sestavljajo prevladujočo sliko dogajanja.Pri velikih konfliktih, kot je izraelsko-palestinski, je veliko virov, ogromno pričevanj. Na družabnih medijih najdete ogromno posnetkov in izjav prič.
Znani so primeri, da tam krožijo neavtentični posnetki. Poplava prispevkov in izjav, tudi zelo nasprotujočih si in propagandnih, je ogromna.Tako vire kot tudi posnetke je treba oceniti glede na zanesljivost. Ne moremo se zanesti na vse, ker nekateri zelo očitno poročajo izkrivljeno. Izraelska vlada denimo plačuje ljudi, da objavljajo na spletu in pišejo komentarje. Propagandna vojna je ogromna. Nekateri pa se zelo trudijo, da so objektivni. Guardian denimo ni popoln, a se zelo trudi popraviti napake, ki jih zagreši. Lahko se denimo zanašamo na twitter določenih novinarjev, ki so odlični poznavalci problematike in imajo svoje mnenje.
Vzemimo primer Ukrajine. Zveza Nato objavi novico, da je ruska vojska nakopičena ob meji, zato zahod protestira. Rusija potem to zanika in reče, da ni nobene nakopičene vojske in da so posnetki stari. Nobene resnične možnosti ni, da bi kak medij zares preveril verodostojnost trditev, če ni ravno na tistem območju.Je, če imaš priče. Če ne gre drugače, je treba citirati izjave.
Verjetno največ kritik o pristranskosti glede izraelsko-palestinskega konflikta leti na glavne ameriške medije. V preteklosti ste delali analizo poročanja britanskih in ameriških medijev o poročanju iz Gaze. Kaj ste ugotovili?Zelo je močna izraelska perspektiva. Glede na to, o čemer sva govorila prej, predvsem manjka tisti pogled, da gre pri Palestincih tudi za narodni boj za odpravo okupacije.
NBC je pred kratkim iz Gaze umaknil novinarja, ko je osebno videl, kako je izraelska vojska ubila štiri palestinske otroke na obali v Gazi. Zdaj bivša novinarka CNN Amber Lyon pa je pred dvema letoma obtožila postajo, da jo plačujejo ameriška in tuje vlade ter korporacije za to, da poroča ali ne poroča o določenih zgodbah. Njena izkušnja je bila iz Bahrajna, kjer je poročala o uporu proti režimu, ki ga podpira ameriška vlada.Nisem slišal za to. A če je res rekla, bi morali o tem pisati. Bistveno je, da se o tem poroča. To, kar ste povedali, je zgodba sama zase, treba bi jo bilo preverjati naprej. Če je poročanje na ta način napačno, je to samo po sebi zgodba.
Kritika ameriških medijev ni izostala niti med tokratnim konfliktom.Ja, ampak to začenja pokati. Ogromno je kritik, že po številu odgovorov, ki jih mediji dobijo na poročanje. Ljudje se začenjajo zavedati, da ima Izrael ogromno moč in da se ne more obnašati na takšen način, pa tudi da je treba to v medijih povedati. Ko se je Velika Britanija borila proti Irski republikanski armadi, so v Londonu pokale bombe. To pa ni pomenilo, da bi potem britanska vojska začela bombardirati objekte civilnega katoliškega prebivalstva Severne Irske in uničevati cele hiše. Na tem nivoju je tudi v Združenih državah Amerike že ogromno kritik Izraela in narave njegove okupacije. Ker so stvari razvidne, črno-bele. Iz Sirije, denimo, je težje poročati. Tam je državljanska vojna, stvari so mnogo bolj zmedene, nejasne.
Zadnjič se je nemški zgodovinar judovskega rodu Michael Wolffsohn v nemškem Focusu spraševal, ali ni mogoče evropskim medijem že pripisati antisemitizma, ker po njegovem poročajo tako zelo propalestinsko.Po mojem mnenju je veliko propagande omejene na Združene države Amerike in Veliko Britanijo. Precej močna je podpora Izraelu tudi v Nemčiji, in sicer zaradi zgodovinske izkušnje holokavsta in šestih milijonov mrtvih. Tudi politiki v Evropi Izrael precej podpirajo, lobiji so prav tako relativno močni, čeprav imajo nekatere države drugačno mnenje. O kakšnem antisemitizmu bi težko govoril, čeprav fašistične skupine položaj lahko izkoriščajo, proti čemur se je treba boriti. Je pa evropska javnost verjetno bolj naklonjena Palestincem, vendar v smislu tega, da problem bolj razume tudi skozi zgodovinske okoliščine.
