Gregor Štibernik

Če projekt postavljaš od začetka, se v desetih letih nabere kar nekaj stvari, na katere si lahko ponosen. Vzpostavitev sistema kolektivnega uveljavljanja je zahteven proces, poln izzivov in zahtevnostim sorazmerno je tudi zadovoljstvo, ko se ozreš na doseženo. IPF je danes, ne samo v regiji, zgled, kako naj kolektivna organizacija deluje v dobro imetnikov pravic skladno z mednarodnimi standardi. Tisto, kar bo ostalo, kar presega suhoparne okvire našega delovanja in je naše širše poslanstvo, je baza slovenske diskografije. Za potrebe delitve smo v zgolj nekaj letih ustvarili najpodrobnejšo in najpopolnejšo zbirko vsega, kar je bilo posneto v zadnjih 50 letih na naših tleh.

Če bi rekli, da se ne da kakšne stvari narediti bolje, bi bili neiskreni. Vseeno mislim, da je večina izvajalcev in proizvajalcev zadovoljna. Navsezadnje smo do zdaj med imetnike pravic razdelili skoraj devet milijonov evrov. Kar zadeva netransparentnost, menim, da gre za v zadnjem času zelo zlorabljen pojem. Dejstvo je, da zakon sestavin letnega poročila, ki je najpomembnejši odraz poslovanja, ne predpisuje, prav tako nadzorni organ v skoraj 20-letnem delovanju ni nikoli jasno izrazil svojih zahtev glede tega. Zato se mi zdi neodgovorno zdaj s prstom kazati na kolektivne organizacije, češ, poslujete netransparentno. Dejstvo je, da ima naše zadnje letno poročilo skoraj 70 strani in še danes nismo prejeli, niti iz Urada za intelektualno lastnino RS, ne pripomb ne pobud. Mimogrede, v svoji kategoriji je bilo po izboru enega od časnikov uvrščeno med najboljša letna poročila pri nas. Če ga primerjate z drugimi poročili kolektivnih organizacij, ne samo pri nas, temveč tudi v tujini, boste že z zgolj bežnim pregledom ugotovili, da so v njem dodobra razkriti vsi ključni podatki o poslovanju, še zlasti odhodkovna stran, kateri namenjamo še posebno pozornost.

Izvajalci in proizvajalci fonogramov vodijo IPF skupno mimo vseh čeri že desetletje. To ne bi bilo mogoče, če bi šlo pri tem za podrejen odnos. Navsezadnje že akti organizacije določajo tako sestavo, da je voditi tako zapleten organizem, kot je kolektivna organizacija, skozi sistem preglasovanja nemogoče. Dvotirni sistem preprečuje enoumje in samozadostnost, kamor bi zlahka zašli, če bi bili denimo samo organizacija izvajalcev ali pa proizvajalcev fonogramov. Kar zadeva sodelovanje s Sazasom, bi to seveda lahko bilo boljše. Še vedno iščemo odgovore na na primer izzive tako imenovane skupne položnice.

Da, vodenje take organizacije je vedno izziv, saj področje doživlja stalne spremembe, zlasti zakonodajne. Čeprav gre za izjemno dinamično okolje, opažam, da kolegi v sestrskih organizacijah le-te vodijo vrsto let. To pripisujem temu, da gre za tako specifično področje in da se tudi znanja ne da hitro akumulirati, posledično pa zato tudi ni širokega nabora kadrov.

Mogoče bi veljalo raje kot razvitost uporabljati termin različnost. Slovenija je razvita, kar zadeva kolektivno uveljavljanje, se pa v primerjavi denimo z ZDA, Veliko Britanijo ali Skandinavijo razlikuje glede spoštovanja zakonodaje ali dogovorjenega. Če se na primer IPF ubada z več sto uporabniki, ki ne plačujejo nadomestil, se moj danski kolega na nekajkrat večjem trgu ubada z reci in piši 21 neplačniki. To je šibkost in bojim se, da je nespoštovanje avtorske zakonodaje le del siceršnje folklore nespoštovanja pravne države, kjer pa zgolj IPF brez širše vizije drugih sam ne more premakniti stvari na bolje. Naša prednost, ki je še ne znamo najbolje izkoristiti, je relativno majhen trg in kot tak fleksibilen ter zato primeren za uvedbo marsikatere novosti. Lahko bi namreč bili določevalci trendov na marsikaterem področju kolektivnega uveljavljanja, a tega zaenkrat ne znamo v celoti izkoristiti.

S svojimi znanji sem pomagal pri vzpostavitvi sistema uveljavljanja tudi na avdiovizualnem področju, kjer sem bil pozneje naprošen tudi za poslovodenje. Gre vsekakor za začasno rešitev, čeprav očitkov niti ne razumem najbolje, saj bi bilo na tako omejenem trgu, kot je Slovenija, mogoče pričakovati več sodelovanja in manj razdora.

Mene so vzvodi in ozadja glasbene industrije od nekdaj zanimali in sem po končanem študiju izkoristil dano možnost ter po predsedovanju strokovnemu svetu in svetu zavoda zasedel mesto direktorja. Ker sem imel zaradi dolgoletnega delovanja na glasbenem področju bogate izkušnje, je šlo za relativno gladek prehod, znanje pa sem pozneje nadgrajeval na podiplomskem študiju menedžmenta. Od vsega je najboljša šola druženje z direktorji kolektivnih organizacij iz ZDA, Nemčije, Francije, Danske, s katerimi si v upravnem odboru svetovne organizacije SCAPR izmenjamo marsikatero dragoceno mnenje.

Narodno-zabavna glasba je del naše kulture, izročila in skupnega prostora, ki ga delimo s čezalpskimi deželami. Opažam, da je danes zelo priljubljena pri mladih, kar je zanimivo. V moji mladosti smo bili večinoma rockerji in punkerji. Ta glasba ima od nekdaj svoj prostor v medijih, z njeno priljubljenostjo pa seveda tudi ta narašča.

Tisti, ki pride v mojo pisarno, je pogosto izpostavljen kakemu novemu albumu ali kateremu od starih klasik. Pri izboru ne delam razlik med zvrstmi, med domačimi in tujimi. Kar je dobro in mi leže v ušesa, kupim, poslušam, analiziram… Brez glasbe pač ne morem, tako in drugače.