Pristojnosti našega društva so popolnoma enake tistim, ki jih imajo društva z enakim ciljem delovanja. Pri delu sodelujemo s pristojnimi državnimi in nedržavnimi institucijami, največkrat z Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Prijavo, ki jo dobimo, najprej strokovno preverimo, nato pa – če je treba – podamo predlog za odvzem živali oziroma »mučenju« ali zlorabi primerno sankcijo.
Kdo vas največkrat opozori na neprimerno ravnanje z živalmi?Prijavljajo različni ljudje po elektronski pošti ali telefonu. Ob prijavi se identificirajo, s čimer se na neki način tudi preprečuje lažne ali zlonamerne prijave. V preteklosti se je namreč velikokrat zgodilo, da so nekateri tovrstne prijave neupravičeno uporabljali tudi v boju s sprtimi sosedi, vendar opažam, da je tega čedalje manj. Navsezadnje beseda »policija« pooseblja močno avtoriteto, kar pa tudi nam nalaga toliko večjo odgovornost.
Po čem se razlikujete od drugih društev proti mučenju živali?Društva želijo imeti več pristojnosti. Sam pa sem prvi, ki je proti povečanju in širjenju pooblastil društvom, saj so večinoma ljubiteljska. To pomeni, da so člani zelo raznoliki tako po izobrazbi kot po starosti, vse pa združuje ljubezen do živali. Tako večina društev dela po popolnoma napačnih merilih – po etičnih in moralnih, brez strokovne podlage. Za nas pa je osnova prav strokovno znanje in zakonodaja. Seveda se ne moremo izogniti moralnim in etičnim načelom, vendar se držimo pravila, da srce, ko gremo na teren, pustimo doma, s seboj pa vzamemo strokovno znanje in zakonodajo.
Dosledno se držite zakonodaje; se vam zdi, da ima kakšne pomanjkljivosti?Mučenje in zloraba živali sta izredno težko dokazljiva, saj je zakonodaja na tem področju preohlapna, zakonodajalec pa ne sliši prizadevanj društev. Za kazensko ovadbo mučitelja je treba dokazati zlonamerno dejanje, kar pa je izredno zahtevno, saj zna že vsak študent prava ovreči tovrstno obtožbo. Menim, da bi morali »zlonamernost« nadomestiti z »neodgovornostjo«, saj bi jo lažje dokazali. Že to, da svoje živali ne registriraš, čipiraš in cepiš, je neodgovorno.
Kako pogosto se srečujete s tovrstnimi neodgovornimi dejanji?Pri skoraj 90 odstotkih obravnavanih kršitev smo morali živali napotiti k veterinarju. Ni šlo samo za posebno zdravstveno oskrbo, temveč tudi za čipiranje in cepljenje. Če pogledamo podrobneje, več kot polovica psov ni bila ustrezno cepljenih – to pa je tisto, kar je skrb zbujajoče.
So lastniki živali brezbrižni, ekonomsko obubožani ali mislite, da je težava kje drugje?Veterinarske organizacije nimajo dovolj pristojnosti. Včasih so lokalne veterinarske organizacije pošiljale vabila na cepljenje, zdaj pa je to prepovedano. Bivša informacijska pooblaščenka je to prepoznala kot nedovoljeno promocijo. Poleg tega je tudi preverjanje čipov v veterinarskih ambulantah prej izjema kot pravilo. Za cepljenje zadostuje zgolj cepilna knjižica, ki bi lahko bila od katerega koli psa. Z rednim preverjanjem čipov bi se lahko odkrilo veliko anomalij v registru.
Stanje poslabšujejo tudi ekonomska kriza in cene storitev. Včasih je bilo za cepljenje, registracijo in čipiranje treba odšteti nekaj več kot trideset evrov, danes je ta vsota podvojena, v mislih pa je treba imeti še strošek sterilizacije oziroma kastracije. Lastniki pa tudi špekulirajo, saj če psa niso registrirali in čipirali, jim ni mogoče dokazati lastništva in posledično mislijo, da zanj niso odgovorni.
Nekatere občine so ljudem priskočile na pomoč in so sterilizacijo in kastracijo subvencionirale. Ne nazadnje so zapuščene živali problem lokalne skupnosti, ki so mu nekatere občine izrazito prisluhnile, spet druge pa ne kažejo nikakršnega interesa za rešitev te problematike.
Ekonomska kriza in s tem pomanjkanje denarja se najbrž kaže tudi pri oskrbi živali na kmetijah.Zanimivo je, da imamo kar naenkrat tako veliko »eko kmetij«. Prvega januarja lani je bil pri upokojencih ukinjen varstveni dodatek. Gre za kmečko populacijo, ki je imela najnižje pokojnine, in ko so jim ukinili ta dodatek, si ti ljudje niso upali vzeti socialnega transferja, saj je bil ta povezan z vpisom v zemljiško knjigo in s tem posledično izgubo premoženja. Kmet je raje obdržal zemljo, vendar pa so bile živali prve v vrsti, ki so občutile negativne posledice. Prav kmalu so kmetje uvideli rešitev v ekološkem kmetijstvu in kar naenkrat so imeli vsi naravno zunanjo vzrejo, ki je seveda cenejša od hlevske. Problem je, da kmetje niso razmišljali, ali je količina paše zadovoljiva, ali bo ostalo dovolj površin za košnjo... Tako se je marsikje zgodilo, da so pozimi živali na prostem životarile brez krme.
S katerimi živalmi ljudje ravnajo najslabše?Glede na obravnavane prijave in kršitve lahko rečem, da s psi. Sledijo jim mačke in živina. Skrb zbujajoče pa je dejstvo, da smo morali na evtanazijo odpeljati štiri odstotke živali, ker so bile v tako slabem stanju.
Kaj se zgodi z živalmi, ki jih odvzamete?Pristojni instituciji oddamo predlog za odvzem, nato pa jih odpeljemo v zavetišče ali pa v naš rehabilitacijski center. Živalska policija namreč deluje pod okriljem Združenja varnih hiš Nova Slovenije, ki ima tudi živalski rehabilitacijski center. Za odvzete živali velikokrat poskrbijo ljudje, ki so bili žrtve različnega nasilja. S tem imamo odlične izkušnje, najbolj pa so s tem zadovoljni otroci, ki jim živali zapolnijo prosti čas, pomagajo pri njihovi aktivnosti, jih delajo odgovornejše, pomagajo pa tudi pozdraviti travme iz preteklosti. Zato se trudimo ustanavljati varne hiše v naravnih okoljih, kjer je mogoče nastaniti tudi živali in ustvariti sožitje med ljudmi in živalmi.
Pred nekaj dnevi se je na socialnem omrežju Facebook razplamtela debata o morebitnih pasjih bojih v Mariboru. Vam tovrstna angažiranost javnosti pomaga pri vašem delu?Ne. V tem primeru so ljudje naredili toliko škode, da je bila vsaka možnost dokaza kaznivega dejanja izgubljena. Edino, kar je na koncu ostalo, je bilo gradivo, ki je bilo pobrano s socialnega omrežja. Sami nismo najbolj aktivni na socialnih omrežjih, saj menimo, da šteje več tisto, kar naredimo na terenu. Venomer ponavljam, da debate in komentarji o mučenju živali v prvi vrsti ne sodijo na socialna omrežja, temveč se jih je treba lotiti v za to predpisanem in zakonsko ustreznem postopku. Preuranjena objava in obtožba na spletu mučenim živalim večkrat škodujeta kot koristita.
V primeru morebitnih pasjih bojev po spletu kroži vrsta nazornih slik in komentarjev, tudi nekakšno priznanje morebitne kršiteljice. To ni dovolj?Gradiva s Facebooka ne moramo uporabiti kot dokaz. Socialno omrežje je pač socialno omrežje. Vsak dober pravnik bo znal objavo na Facebooku zmanipulirati in pripeljati do tega, da je bilo vse objavljeno zgolj šala ali kaj podobnega. Vsi posnetki poškodovanih živali, ki krožijo po omrežju, so stari že dve leti, zato je velika verjetnost, da so že mrtve.
Kako razširjeni pa so pasji boji pri nas?Pasji boji se pri nas dogajajo v elitnih, ozkih krogih, kamor brez poznanstev in primernega povabila ne more priti nihče. V igri so vrtoglavi zneski denarja in mučenje živali. Glede razširjenosti pa – že eno pasje življenje je preveč. Psi, namenjeni borbam, živijo v groznih razmerah in bolečinah, na koncu pa morda dobijo še metek v glavo. Problem je znan, vendar ga do zdaj še ni bilo mogoče dokazati.
Kako je v tujini urejen sistem živalske policije?Edini primer, kjer je živalska policija oddelek državne policije, je New York. Drugod po Ameriki živalske policije delujejo v obliki društev, ki imajo različne pristojnosti. Nekatere države imajo urejeno neke vrste živalsko redarsko službo, ki neodgovorne lastnike lahko tudi kaznuje. Naša funkcija je bolj v nadzoru, preverjanju in izobraževanju. Želeli bi si več dostopa do izobraževalnih institucij, saj se zavedamo, da bodo otroci »jutri« postali lastniki živali. Če živijo v krogu neodgovornih lastnikov, bodo to postali tudi sami, zato je potrebna (pre)vzgoja.
