Naše babice so razvoj otroka poznale bolje od današnjih staršev. Svet je postal zapleten in zahteven, z njim pa tudi vzgoja. Otrok bi moral v prvih dvajsetih letih življenja preiti od popolne odvisnosti od matere v popolno neodvisnost, v svobodo. Boj za svobodo zaznamuje vse njegove faze razvoja. Na to starši danes pozabljamo in mu pri tem želimo preveč pomagati. Otroku moramo ponuditi toplino in varnost, za svojo svobodo pa se mora ves čas boriti sam.
Torej otrokove življenjske naloge prepogosto želimo opraviti sami?Tako je. To nikomur ne koristi. Prepričan sem, da je otrok vsemu, kar mora v življenju narediti, kos, saj vse, kar za življenje in razvoj potrebuje, že ima: veščine, darove, talente. Starši in drugi, ki sodelujejo pri njegovi vzgoji, morajo le najti pravo pot, kako to spodbujati. Pot pa je za vsakega otroka unikatna. Danes je vzgoja individualna, pred pol stoletja je bila družbena. Veljala so splošna pravila, kdaj naj bi otroci zvečer odšli spat, kaj smejo početi pri določeni starosti. Danes ne poznamo ustreznega odgovora, kdaj naj otrok dobi prvi računalnik ali mobilni telefon. Poznamo prednosti zgodnje uporabe, pa tudi slabosti. To je vse. Danes na svetu vlada kaos, ki spremlja večino vzgojnih odločitev staršev. Ko otroku ne gre tako, kot pričakujemo, pa mu premalo zaupamo. Treba je ločiti med resnimi težavami in življenjskimi krizami. Prve potrebujejo diagnozo in strokovno pomoč, druge pa so zgolj del odraščanja in življenja. Da tega ne znamo razlikovati, je očitno že v zgodnjem otroštvu.
Lahko navedete kakšen primer?Zgodilo se je celo mojemu vnuku. Njegovo življenje je bilo srečno, dokler pri treh letih ni dobil sestrice. Takrat se mu je podrl svet, saj se je začel zavedati, da je izgubil monopol pri starših. Že v porodnišnici je predlagal, da bi se novorojenke kar znebili. V vrtcu je začel gristi druge otroke in ponovno močiti hlačke. Nenadoma je vnukovo vedenje začel preučevati specialni pedagog. To ni imelo nobenega smisla, saj je šel deček skozi življenjsko krizo, ki je bila del odraščanja.
Pa vendar se moramo s takšnimi krizami pri otroku nekako spopasti starši, pa tudi vzgojitelji, učitelji.Otroku moramo preprečiti, da bi pogrizel vse sošolce. Ne smemo pa njegovega problema razpihovati. Prej ali slej ga bo sam prebrodil. Tudi vi bi si želeli koga ugrizniti, če bi v svoji zakonski postelji ob možu našli drugo žensko. Pomislite, kako absurdno bi bilo, da bi se takrat ob vas znašel strokovnjak, ki bi do potankosti analiziral vaše vedenje in občutke. Takšno strokovno vpletanje je odraz pomanjkanja spoštovanja za težke trenutke življenja. Ti so del razvoja, ki nikoli ne poteka premočrtno.
Pa vendar pravite, da nekatere težave potrebujejo diagnozo in strokovno pomoč.Šole so danes prepolne diagnoz in z njimi zaznamovanih učencev, ki dobijo pečat, da takšni, kot so, niso dovolj dobri. Včasih res lahko diagnoza pomaga razumeti težavo, na splošno pa bi morali imeti do otrok veliko večjo toleranco. Nove predpise na primer sprejmemo z vzdihom »tako pač je«. Zakaj tega ne moremo narediti pri otroku? Njegove težave ne napovedujejo njegove prihodnosti. Sam pri delu z mladimi, ki so se znašli v težavah, nikoli nisem mogel napovedati, kaj bo z njimi. Nekateri so zašli v še večje težave, večina pa jih ima danes službo, otroke in so v življenju uspešni. Treba pa je presoditi tudi, ali težava res izvira iz otroka ali pa iz njegove okolice. Z otroki, ki so v šoli nemirni in ne morejo ostati dlje časa osredotočeni na pouk, gremo pogosto na kmetijo. Tam povsem zbrano in z velikim navdušenjem delajo od jutra do večera. Zato je zame vsak otrok dober takšen, kot je.
Se zaradi takšnega razmišljanja otroci in mladostniki, s katerimi delate, vselej najdejo v pravljicah, ki so del vašega poučevanja?Poleg povezave šole z življenjem je pri delu z mladimi pomembno razmišljanje o eksistencialnih vprašanjih, na primer, zakaj živimo, kakšen je naš smisel, kam gremo... Moje poučevanje se je začelo s pravljico in se bo zagotovo tako tudi končalo. Ni važno, ali jo pripovedujem 7- ali 25-letniku, ki je zašel v kriminal, vsak me bo po tretjem stavku poslušal z odprtimi usti. Ugotovil bo, da zgodba govori o njem. Pravljice so starejše od pisane besede. Ima jih vsak narod, vsaka kultura. So temeljne. Med seboj se po svetu razlikujejo le v odtenkih, vse pa vsebujejo glavna eksistencialna vprašanja. Skozi pravljice mladim povem, da imamo vsi enaka hrepenenja, enake strahove, da sem tudi jaz samo človek, ne glede na moj poklic in leta.
Kako ste ugotovili, da imajo pravljice takšno moč?Študiral sem v sedemdesetih letih in na fakulteti smo se ukvarjali predvsem s problemi, kot so emancipacija žensk, revščina... Ko sem s takšnimi temami vstopil v razred, poln 16- in 17-letnikov, nič od naučenega ni delovalo. Imeli so dovolj svojih težav z odraščanjem. Sploh ne vem, zakaj, a v nekem trenutku sem se zavedel, da jim pripovedujem pravljico. Strmeli so vame z odprtimi usti, jaz pa sem videl v njihovo notranjost. Od takrat so pravljice del mojega dela z mladimi.
Našli ste način, kako vzpostaviti stik z mladimi. Ali je to tisto, kar mora imeti učitelj, da dobro opravlja svoje življenjsko poslanstvo? Mora imeti še kaj drugega, da je v svojem poklicu uspešen?Dober učitelj je zame tisti, ki ima rad otroke in svoj predmet. Srečal sem tudi mnogo takih, ki svojega dela po mojem mnenju ne bi smeli nadaljevati. Vendar tudi meni ni šlo vedno dobro. Po dobrih 17 letih sem se poslovil od poučevanja, ker sem bil iztrošen in zdolgočasen. Vsak učitelj bi si moral sem in tja privoščiti daljši odmor, da si napolni baterije. Namesto tega pa mnogi vztrajajo kljub izgorelosti, potem pa iz razreda odidejo prekmalu. V povprečju učitelji nehajo poučevati pri 58 letih. A vse več pravil in birokracije človeka izčrpava.
Šolska politika v naši državi gre prav v to smer in ne v obrnjeno. Vse več pravil, vse slabši pogoji za poučevanje, vse več obveznosti učiteljev, vse več učencev v razredih... Vse to seveda v imenu državnega varčevanja.Politiki šolo enačijo s tovarno, v kateri izdelujejo klobase in je pomembna zgolj učinkovitost. A tako kot potrebujemo šolski sistem, potrebujemo tudi šolsko kulturo, na katero pa pozabljajo. Pomembno je, kako ljudje pristopamo drug do drugega, kaj nosimo v srcu. Najpomembnejše stvari v šoli niso merljive. Tudi kakovost šole ali šolskega sistema ni merljiva.
Pa vendar imamo kar nekaj pomembnih mednarodnih raziskav, ki primerjajo znanje istega področja pri učencih iz različnih držav, na primer PISA, TIMSS. Se vam ne zdijo pomembne?Ne zanikam pomembnosti raziskav, opozarjam pa, da ne povedo vsega. Na primer estonski otroci so v raziskavi PISA vselej zelo visoko. A hkrati so med prvimi po stopnji samomorilnosti. Visoka uvrstitev v takšnih raziskavah ni in ne sme biti edino, kar šteje. Takšno razvrščanje po mojem mnenju šolarjem celo škodi.
Zakaj? V Sloveniji vemo, da naši učenci niso prav uspešni pri bralni pismenosti. Ne znajo brati zahtevnih grafičnih prikazov, zaradi česar morda ne bodo znali prebrati voznega reda vlaka. Ne znajo reševati zahtevnejših nalog... Kaj ni to dober povod za ustrezno – tudi politično oziroma sistemsko – ukrepanje?Šola ne sme biti tekmovanje, otrokom, ki jo obiskujejo, mora biti v pomoč pri njihovem razvoju. Tudi v družini otrok ne razvrščamo na lestvico, to ni produktivno. Otroci so različni, doma, v šoli, povsod. Ko jih merimo, pa jih silimo, da vsi počnejo enako. To ne spodbuja njihovega individualnega razvoja in ni pošteno do njih. Žal pa šolski sistemi postajajo vse rigidnejši in otroke merijo ter primerjajo že pri letu in pol! Šola želi biti sistem, ki ima vse pod nadzorom, po mojem mnenju pa bi morala temeljiti na zaupanju: staršev in učiteljev v otrokov razvoj, zaupanju staršev v učitelje. Več ko ga je, večji napredek lahko pričakujemo. Le zaupanje namreč omogoča prostor za razvoj.