Pri kreditiranju gre vedno za dva dejavnika: ponudbo in povpraševanje. ECB lahko vpliva le na strani ponudbe, kot na primer z zadnjo ciljano posojilno operacijo TLTRO. Koliko posojil bodo odobrile banke, pa je odvisno tudi od tega, kakšna podjetja želijo denar. Glavni problem je na strani povpraševanja, ki odseva stanje gospodarstva v območju evra.
Kako komentirate prvo avkcijo TLTRO? Evropske banke so si sposodile komaj 86,2 milijarde evrov, čeprav je bilo na voljo 400 milijard evrov. Slovenske banke so od možne milijarde evrov zaprosile le za okoli 76 milijonov evrov. Kaj pričakujete od decembrske avkcije?Slovenske banke niso bistveno odstopale od povprečja. Želimo si, da bi si banke na drugi avkciji sposodile več denarja. To nekako tudi pričakujemo, saj bodo takrat že znani rezultati temeljitega pregleda evropskih bank, ki bo pokazal, v kakšen finančnem stanju so banke.
Celovit pregled evropskega bančnega sistema naj bi služil za krepitev zaupanja v evropski bančni sistem. Bo tako tudi, če bo na pregledu padlo večje število bank?Prvič, ne pričakujem, da bo imelo veliko bank težave na temeljitem pregledu bank. V preteklem letu so se na pregled ustrezno pripravile, veliko se jih je izdatno dokapitaliziralo. Drugič, nekateri povezujejo kredibilnost pregleda s številom bank, ki testov ne bi prestale. Manjše število bank s težavami naj bi pomenilo, da je bil pregled premil. Vendar je to popolna neumnost, kredibilnost testov je namreč tesno povezana z ravnanjem bank, ki so se, kot sem dejal, na pregled dobro pripravile. Pričakujem torej večje zaupanje v bančni sistem, ki bo delovalo kot temelj za krepitev posojilne dejavnosti.
Ob koncu novembra bo začel delovati enotni nadzorni mehanizem, kmalu zatem pa tudi bančna unija. Ali lahko ta v prihodnje omili ali celo prepreči krize velikih razsežnosti?Bančna unija seveda lahko učvrsti bančni sistem, a nihče ne more resno trditi, da se lahko za vedno izognemo krizam. Lahko pa bolje nadziramo banke in jih pripravimo na bodoče šoke.
Je pomanjkanje nadzora pripomoglo k razsežnosti krize? Že primer avstrijske bančne skupine Hypo Alpe-Adria kaže na to, da nadzor ni bil vselej najboljši.Primer skupine Hypo je zelo poseben, z mnogimi elementi kriminalnih dejanj, ki so bolj v pristojnosti policije kot centralne banke. Je pa zanimiv in pomemben zgled, kako ravnati z banko, ki zaide v težave. Ko govorimo o preostalih bankah, smo pred krizo dopustili posojilne balone, denimo na Irskem ali v Španiji. To je bila napaka, ob kateri smo se, upam, kaj naučili.
Nekateri se učijo počasneje kot drugi. Slovenija je v primerjavi z Nemčijo in Avstrijo reagirala precej pozno, kar je davkoplačevalce drago stalo.Razmer v Sloveniji ne poznam dovolj dobro. A zagotovo velja, da je hiter odziv najboljši način za borbo proti krizi.
V času pred krizo je imela avstrijska centralna banka precej manjša pooblastila. Bi z današnjim naborom ukrepov lahko preprečili škandal, kot je Hypo?Vsaj upam. Vendar je treba poudariti, da za mnoge težave ni kriv pomanjkljiv nadzor. Centralna banka ni revizor. Prav revizija pogosto ni bila ustrezno narejena. Tudi zato je ključen temeljit pregled evropskih bank, ki vključuje tako pregled bančnega premoženja kot obremenitvene teste.
Koliko bosta reševanje in likvidacija Hypa na koncu stala Avstrijo?Za ocene je še prezgodaj. Kot verjetno veste, ravno ta trenutek potekajo pogajanja za prodajo bank v jugovzhodni Evropi, vendar o ceni ni še nič znano.
Koliko davkoplačevalskega denarja ste doslej vložili v reševanje Hypa? V časniku Wall Street Journal so navedli, da je Avstrija v obliki garancij in finančnih injekcij v Hypo doslej vložila 5,35 milijarde evrov.Naj vas popravim, avstrijska vlada je doslej vložila v Hypo približno štiri milijarde evrov. Težko je reči, koliko denarja bo še potrebnega, upam, da čim manj.
Slaba banka, na katero bodo prenesene slabe terjatve Hypo banke, naj bi stala okoli tri milijarde evrov?O stroških še ne morem govoriti. Sicer pa ne gre za banko, temveč zgolj za enoto za upravljanje slabih terjatev, ki ji ne bo treba izpolnjevati kapitalskih zahtev. Zaradi tega bo cenejša in fleksibilnejša. Ob tem si bomo vzeli tudi zadosti časa, da bomo lahko prodali premoženje po ustrezni ceni.
Slovenija in Avstrija delita izkušnjo z izbrisom imetnikov podrejenega dolga v procesu sanacije bank. Zakaj ste se pri Hypu odločili za izbris 890 milijonov evrov podrejenega dolga?Zato, ker je bilo to neprimerno ceneje kot stečaj Hypo banke. Glavna težava je sicer bila, da je za večino dolga jamčila zvezna dežela Koroška.
V parlamentu je bila vroča debata o izbrisu podrejenega dolga.Nasprotniki te ideje so zagovarjali stečaj banke. Vendar bi ta sprožil unovčevanje garancij, ki jih je podelila Koroška. Teh je bilo na začetku 18 milijard evrov, zdaj približno 12 milijard evrov. Takšnih zneskov Koroška ne bi prenesla in na pomoč bi morala verjetno priskočiti država, sicer bi Koroška lahko pristala v stečaju, kar bi bila nova nočna mora. Ravno to je problem garancij in v primeru Hypo je bila storjena velika politična napaka. Tudi zato trenutno razpravljamo o reformi javnih financ na ravni zveznih pokrajin, ki bi omogočala večji nadzor nad odobravanjem garancij.
Kljub temu stvar še ni zaključena, vlagatelji bodo iskali pravico na sodišču, podobno kot v Sloveniji.Primer je zapleten. A četudi bo sodišče ugotovilo, da je bila razlastitev vlagateljev nezakonita, bodo stroški za Avstrijo nižji, kot če bi Hypo spravili v stečaj.
Del skupine Hypo se prodaja, Volksbank International je prešla v roke ruske Sberbank, ki se hitro širi po Evropi. Se tuje banke spet zanimajo za Evropo? Kaj menite o prisotnosti neevropskih bank v EU?Ne bi rekel, da je med tujci rekordno zanimanje za evropske banke, bančni sistem je v procesu stabilizacije, banke se kapitalsko krepijo in bodo sčasoma, tudi zaradi temeljitega pregleda bančnega sektorja, spet privlačnejše za potencialne kupce. Sicer pa za dobro poslovanje banke sploh ni pomembno, ali je banka v domači ali tuji lasti. Najpomembneje je, kako sposoben je menedžment banke. Državno lastništvo banke prinaša v tem pogledu določena tveganja.
To v Sloveniji dobro poznamo. Bo tega v prihodnje manj, bodo banke odgovarjale le Frankfurtu in ne več državnim vladam?V določeni meri zagotovo. Eno od poslanstev bančne unije je namreč zagotavljanje večje učinkovitost bančnega sistema.
Avstrijska centralna banka je bila ena prvih, ki je bankam priporočila omejitev razmerja med krediti in depoziti na 110. Za vsakih 100 evrov zbranih depozitov lahko banka izda do 110 evrov kreditov. Je to eno tistih pravil, ki bi jih lahko posvojila tudi bančna unija?Res je, bankam smo svetovali, naj ohranjajo takšno razmerje med krediti in depoziti, in moram reči, da so bili rezultati zelo dobri. Ko centralna banka ugotovi, da obstajajo določena makroekonomska tveganja, mora ukrepati. Naš ukrep so mnogi izpostavili kot dober primer tega.
Vidite kakšna makroekonomska tveganja zaradi napetosti med Rusijo in EU?Zaradi tega je veliko negotovosti. Kratkoročni vplivi sicer niso veliki, dolgoročni pa bi bili lahko zajetni. V avstrijski centralni banki smo preračunali nekaj scenarijev in resnično ne gre podcenjevati negativnih vplivov, ki bi jih na gospodarstvo imelo nadaljnje zaostrovanje sankcij z obeh strani.
Ste si med krizo kdaj želeli, da bi Avstrija imela šilinge in ne evra?Nikakor. Za Avstrijo kot majhno državo je bilo še posebno pomembno, da je bila v zavetju evra. V nasprotnem primeru bi bili lahko tarča špekulativnih napadov na valuto, kot je bila denimo Danska, kar bi od centralne banke zahtevalo ukrepe, ki bi le dodatno obremenili gospodarstvo. Poleg tega smo imeli Avstrijci že pred evrom svojo valuto vezano na nemško marko, tako smo znali izkoristiti vse prednosti monetarne unije. Že zelo zgodaj smo se namreč naučili javnofinančne discipline, tako da nas niso prizadeli razni baloni. Nekatere države se tega žal še niso naučile.
