Ali lahko najprej popraviva neko napako, ki se že nekaj let vleče iz dveh prejšnjih intervjujev? Nekoč me je kolega novinar vprašal, ali drži, da sem bil kot otrok nadarjen glasbenik in da sem igral inštrument. Seveda, sem se pohvalil. Igral sem klavirsko harmoniko. Iz tega je potem nastalo, da sem igral harmoniko in klavir. Prosim, da to objavite, da me prijatelji ne bodo več zafrkavali, kako vsestranski glasbenik da sem bil. Po klavirskih tipkah nisem nikoli prebiral. Glede aforistične upokojitve pa je treba povedati, da so dobro obveščeni viri v najboljšem primeru največkrat samo delno dobro obveščeni. Po navadi so slabo obveščeni. Resda sem nekoliko namigoval v tej smeri, a bolj zato, ker so humor z ukinjanjem tovrstnih rubrik v časopisih začeli odrivati in izrivati. Sem pa že tako dolgo v tem poklicu, tako novinarskem kot humorističnem, da sem prepričan, da gre za nespametno početje. Do bralca, ne do avtorja. Zavračam teorije, da je časopis preresna zadeva, da bi vanj sodil humor. Še premalo ga je.
Aforist pa se tako ali tako najbrž ne more upokojiti…Seveda ne. Saj to ni delo, to je razmišljanje. Reakcija na nekaj. Nekdo je pač tiho in si misli svoje, jaz pa imam dolg jezik; če ne bi repliciral, bi počil od jeze. Pravzaprav me skoraj nič ne jezi, zelo rad imam ljudi. Edino, kar me v resnici jezi, je človeška neumnost, ki pa za seboj vleče hudobijo. Vse življenje sem bral in pisal. In če veliko bereš, moraš replicirati.
Aforist, ki neha pisati, je podoben najbolj žalostni šali – umrla sta Mujo in Haso. Torej ni več šal. Preneseno na vaš primer – ni več aforizmov. Kam sploh sodijo aforizmi, kaj so aforizmi?So ironična reakcija na dogajanja, na stanje duha, stanje v družbi. Moja reakcija na današnjo korupcijo je denimo v aforizmu: »Včasih so pošteni ljudje veliko manj kradli!«
Ali lahko potegnemo ločnico med šalo in aforizmom?Aforizem je višja stopnja. Tudi šala je lahko takšna ali drugačna. Lahko je situacijska, lahko je bolj tenkočutna, lahko je ironična. Toda šala v nasprotju z aforizmom sproža krohot, aforizem pa privabi nasmeh, včasih kisel, včasih grenak, odobravanje, razmislek. Veste, kateri aforizem je dober? Tisti, ki ga človek prebere in pomisli, da bi tudi sam povedal ali napisal natanko tako, ampak je vskočil baraba Jurič in mu ukradel misel, ga prehitel. Zame je praaforizem tisto, kar je dejal Platon na atenski tržnici in je večno. Danes je morda celo še bolj aktualno: »Glej, glej, koliko stvari, ki jih ne potrebujem!«
Je morda aforist tisti, ki se mu ne ljubi napisati daljše satire ali humoreske?Hočete reči – lenuh? Hm, sam bi raje rekel, da je to nekdo, ki svojo refleksijo in reakcijo na neko stanje duha ali dogodek v sebi melje in tlači toliko časa, da jo spravi v en stavek.
Je to potemtakem nekakšen satirični haiku?Ta formulacija mi je všeč. Je še nisem slišal, a je kar blizu resnice. V dveh stavkih, v treh vrsticah povedati neko misel, resnico – za to gre. O človeški neumnosti so pisali knjige. Od Idiota prek Shakespearjevih in Molierjevih del. Se pa da to povedati tudi na kratko. Kakor je dejal Einstein: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost – ampak za vesolje nisem povsem prepričan.« Če se vrnem še na primerjavo a šalami. Lahko da imata šala in aforizem celo enako poanto, a so pri šalah pomembni zgodba, veliko opisovanja in način posredovanja, v aforizmu pa je vse treba spraviti v en stavek. Pogosto je aforizem v prvi obliki daljši, z več besedami, potem pa ga je treba obtesati.
Zanimivo pa je, da se aforizmi skoraj nikoli ne nanašajo na realne osebe, politike, estradnike, ne gredo ad personam.Res je. Aforizmi obravnavajo splošne človeške značilnosti, lastnosti oziroma hibe. To je pač njihova lastnost, so bolj splošni, a še vedno človeški. Pa ne gre za strah aforista pred morebitnim besom in represalijami. Šale pogosto obdelajo konkretnega posameznika. Toda pri šalah ali vicih mnogi grešijo. Recimo moj spoštovani kolega Tone Fornezzi rad zamenjuje dva glagola – šaliti se in žaliti. Podobno Boris Kobal. Njemu ni težko uporabiti besede pička. Zanimivo je, da v romanskih jezikih humor pogosto prestopa mejo spodobnosti. Berem Voce del popolo in tam ne manjka »humorja« na račun človeških fizičnih hib. V njihovih »šalah« pogosto nastopajo šepavci, jecljavci, slepci. Tega je pri nas manj. Se pa najde. Prijatelj in stanovski kolega Tof je v svoji »šali« zapisal: »Evgen Jurič vse svoje članke napiše z levo roko – ker desne nima!« Pa sem mu povedal, da to ni ravno dobra šala. Odgovor je bil: »A vidiš, kakšen zakompleksanec si!« Tof je pač takšen. Je pa sila zanimiva oseba, deloholik. Mislim, da bi bila slovenska žurnalistika brez njega revnejša.
Ali obstajajo za aforizme »boljši in slabši« časi, kot so tako imenovani svinčeni časi, čas tranzicije, čas demokratizacije? So morda aforizmi medij, preko katerega avtorji v času, nenaklonjenem kritiki, med vrsticami pošiljajo svoje bodice?Seveda so. Če se v družbi dogajajo stvari, do katerih imajo ljudje izrazito odklonilen odnos, averzijo, te to spodbudi k pisanju. Kritični članki, jezna pisma bralcev, negativni pojavi v družbi me dodatno stimulirajo k razmišljanju in posledično k pisanju aforizmov. Aforizmi so prefinjena kritika na višji intelektualni ravni – in redki so režimi, ki imajo radi satiro. Saj jih vseskozi špika, draži in jim nikoli ne da za prav. Priznam pa, da nikoli nisem imel kakšnih resnejših težav. Malo žuganja s prstom in kakšen grd pogled, nič več.
Piscev aforizmov pri nas ne manjka.Kar nekaj jih je, toda malo je takšnih z zares kakovostno produkcijo. Veliko aforizmov se napiše, malo pa je dobrih.
Kako pa je drugod po svetu?Podobno. Sploh v zahodni Evropi. V Srbiji, kjer so me precej prevajali, imajo precej aforistov, nekaj jih je v vzhodni Evropi. Izstopa Gabriel Laub, fantastičen aforist. Je Poljak, ki je pisal v poljščini in jidišu, potem je živel v Rusiji in aforizme pisal v ruščini. Ker pa jim je šel na živce, se je umaknil na Češko, tam pisal v češčini, in na koncu v Nemčijo, kjer piše v nemščini. Njega se res splača brati. Je pa velik lenuh. Rekel mi je, da ni dobro napisati več kot enega aforizma na dan.
Domnevam, da se od pisanja aforizmov ne da živeti.Oh, ne, kje pa. Tu bi lahko uporabili tisti Prešernov verz: »Slep je, kdor se z aforizmi ukvarja. Kranjec moj mu osle kaže; aforistu vedno sreča laže, on živi, umrje brez d'narja.« Bil sem novinar pri Delu in pozneje pri TT – in ne boste verjeli, pisal sem tudi resne članke, čeprav me je velikokrat premamilo, da sem vanje vnesel humorno noto. Tudi ko sem pisal zelo resno reportažo o bosanskih »gastarbajterjih«. Bil sem novinar pri Pavlihi, napisal sem tudi mladinski roman…
Upokojili se ne boste. Ampak če se boste držali nasveta Gabriela Lauba – ne več kot aforizem na dan – kaj boste počeli?Saj veste, kako je. Z leti vse bolj počasi berem in bom zato moral brati dlje časa. Kuhati mi ni treba, raje jem, saj je žena izvrstna kuharica. Tu so še štirje vnuki, hiška v Istri, kjer se kot ljubitelj sredozemske hrane rad sukam okrog štedilnika. Sem tudi nabiralec – gob, špargljev, šipka… Še vedno bo ostalo dovolj časa za aforizme. Da bi zmanjkalo tem, pa se sploh ne bojim.