Želimo si strateškega lastnika, ki ima dobro razvito logistično mrežo na trgih, ki gravitirajo na trge, ki jih obvladuje Intereuropa. Dobro bi bilo tudi, če bi v družbi obdržal funkcijo regijskega centra in pa še nekaj časa zadržal ime Intereuropa. Uprava bo postopke za iskanje strateškega partnerja zagotovo podprla, ko bo do njih prišlo. Ključno vprašanje pa je, kdaj je smiselno te postopke začeti, če želijo lastniki doseči najvišjo prodajno ceno.
Strateškega lastnika torej še ni na obzorju?Za zdaj ne.
Pri konverziji dolgov je bila ključnega pomena prodaja logističnega centra v Čehovu. To je sicer nekoliko olajšalo finančno stanje Intereurope, ki pa še vedno ni najboljše. Kako nameravate še naprej sanirati položaj družbe?Za sanacijo Intereurope je bilo ključnega pomena, da so banke prepoznale, da smo z intenzivnim prestrukturiranjem poslovanja razvili dolgoročno vzdržen poslovni model. Bistveni del zaključenega finančnega prestrukturiranja Intereurope je tudi reprogramiranje posojil za naslednje sedemletno obdobje. Za Intereuropo je v naslednjem obdobju ključno, da prek učinkovitega poslovanja dosega denarni tok, ki bo zadoščal za pokrivanje osnovnih investicij za razvoj in pa obveznosti do bank. Glede na to, da je Intereuropa vodilni ponudnik celovitih logističnih storitev na območju držav bivše Jugoslavije, bomo torej še več energije posvetili krepitvi našega tržnega položaja, dvigu kakovosti naših storitev in ustvarjanju dodane vrednosti za naše kupce.
Ob vstopu Hrvaške v EU se bo položaj Slovenije še poslabšal in se bodo distribucijski tokovi zagotovo spremenili. Ste pripravljeni na to?Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo se bo povpraševanje po carinskih postopkih v Sloveniji in na Hrvaškem zmanjšalo. To bo prizadelo tudi naše poslovanje, zato se bomo organizacijsko kot tudi kadrovsko prilagodili. Po drugi strani pa pričakujemo povečanje interesa za vzpostavitev distribucijskih trgov, saj bodo nekatere tuje trgovske družbe agresivneje vstopile na hrvaški trg. Zato je Intereuropa že v preteklih letih investirala v moderne skladiščne zmogljivosti na Hrvaškem, ki jih nameravamo še bolje izkoristiti.
Pogajanja okoli prodaje Čehova najbrž niso bila enostavna, tudi zato, ker Čehov ni tak terminal, kot ga je vehementno napovedovala prejšnja uprava z Andrejem Lovšinom na čelu. Kako ste sploh prišli do kupca?Prodajne aktivnosti smo sprožili takoj, ko je bilo jasno, da projekt dolgoročno ni vzdržen in predstavlja resno tveganje za finančno stabilnost koncerna Intereurope. Za to smo najeli tuje svetovalno podjetje. Čehov smo ponudili več kot 90 potencialnim kupcem, dokumentacijo jih je prevzelo nekaj več kot 20. Skrben pregled so opravile tri družbe, resno ponudbo za celoten terminal pa je nato oddala le družba UCTAM.
Zanimanja torej skoraj ni bilo?Tako je. Potencialne kupce je v veliki meri motilo dejstvo, da čehovovska železniška postaja nima dovolj zmogljivosti za dostavo celotnega blok vlaka na terminal, kar pomembno omejuje konkurenčnost terminala. Nekaj interesa je bilo za nakup posameznih delov terminala, na primer avtomobilskega terminala oziroma skladišča. Za nakup celotnega terminala pa skoraj ni bilo resnih interesentov.
Zakaj pa Čehov ni pridobil statusa carinskega terminala?Ruska vlada je že leta 2005 sprejela odločitev o zmanjševanju izvajanj carinskih postopkov v notranjosti države in njihovem premiku na meje. Na tak način je želela bolje nadzirati vnos blaga v državo. Tako se je do leta 2011 število carinskih izpostav v moskovski regiji dejansko zmanjšalo z 52 na 19. Na različnih ravneh in kanalih smo sicer preverili možnost, da bi ta status pridobili, vendar je bil odgovor povsod zelo jasen in negativen. Zato se, milo rečeno, ne morem znebiti občutka, da je bila vključitev carinskega statusa v finančne projekcije narejena za druge namene.
Je torej prejšnja uprava zavajala, ko je pojasnjevala, da bo terminal imel status carinskega terminala, da je s tem upravičevala visoka vlaganja vanj?Tega ne vem. Glede na pomembnost vpliva te predpostavke na projekcije poslovanja bi pa vsekakor morala vedeti, da se je ruska vlada že dve leti prej odločila, da bo zmanjševala število carinskih izpostav v notranjosti države.
Čehov ste prodali za 45 milijonov evrov, kar je skoraj 100 milijonov manj, kot je Intereuropa vanj vložila.Toliko denarja smo zanj lahko dobili. Cena, ki smo jo dobili, je v intervalu vrednosti iz cenitev mednarodnih ekspertov. Veseli bi bili, če bi zanj lahko dobili več, vendar to ni bilo mogoče.
Idejni oče omenjenega projekta in lastnik glavnega izvajalca del, Janez Škrabec iz Rika, meni, da odločitev o prodaji Čehova ni dobra.Glede na vlogo družbe Riko v tem projektu je skrajno neokusno, da gospod Škrabec komentira strategijo Intereurope. Riko je namreč s svojimi zaposlenimi v tem projektu nastopal v več vlogah. Najprej je direktor družbe Riko Mash Intereuropi za 35 milijonov evrov prodal zemljišče, ki ga je le tri dni pred tem kupil za 10 milijonov. Nadalje je Riko projektiral logistični center, bil je glavni izvajalec in pa tudi nadzornik del, kar je z vidika stroke nedopustno. Za vse te storitve je Intereuropa Riku in direktorju družbe Riko Mash plačala skupno okoli 140 milijonov evrov.
Torej drži, da je imel od tega preplačanega projekta korist le Škrabčev Riko?Intereuropa zagotovo ne. Iz javno dostopnih podatkov je mogoče razbrati, da je letni promet skupine Riko v letih 2008 in 2009 znašal okoli 80 milijonov evrov, v letih 2010 in 2011 pa okoli 40 milijonov evrov. Te številke jasno kažejo, da je več kot 100-milijonski posel z Intereuropo družbi Riko pomenil v tem obdobju bistven del prihodkov. Ob teh dejstvih postane jasno, zakaj je Škrabec bil in še vedno je eden glavnih zagovornikov tega projekta.
Riko je proti Intereuropi celo vložil tožbo. Kaj zahteva?Ker postopek še poteka na moskovskem sodišču, o njem ne bi želel preveč govoriti. Nekatera gradbena dela Riku res niso bila plačana, ampak zato, ker so mu bila plačana nekatera druga dela, ki pa niso bila opravljena. Tožimo se torej obojestransko.
Ali drži, da ste ob nastopu funkcije ugotovili, da je bila večina predvidenih gradbenih del že plačana, da je bila celo opravljena primopredaja del, na terenu pa je bil položaj precej drugačen?Drži. Za nadzor gradbenih del v Čehovu smo kmalu po nastopu moje funkcije angažirali specializirano družbo za strokovni nadzor gradnje, ki je ugotovila, da je Intereuropa v veliki večini že plačala gradbena dela, dejansko opravljenih del pa je bilo precej manj. Pri tem je treba poudariti, da so bila nedokončana dela bistvena za učinkovito trženje in izvajanje storitev. Terminal ni imel stalnega vira elektrike, pitne vode, plina, čistilne naprave za odpadne vode. Zato smo bili pod stalnim pritiskom inšpekcij, ki so nam grozile s prepovedjo opravljanja dejavnosti. Kljub temu, da so bili vsi objekti že predani v uporabo, so bile na vseh pomanjkljivosti, dokumentacija je bila nepopolna. Vgrajeni materiali za zaključna gradbena dela so bili nizkega cenovnega razreda in daleč od tistega, kar bi morali biti.
V Rusiji naj bi bili deležni groženj in izsiljevanj, ker ste nekatera dela ustavili in ker niste več hoteli plačevati. Je to res?Zaradi nepopolne dokumentacije in omejene razpoložljivosti osnovne infrastrukture smo bili prisiljeni poslovati na meji zakonitega. Posledično smo bili lahka tarča tistih, ki so pri nas želeli uveljavljati svoje interese. Zato smo bili deležni res težkih pritiskov, ki jih ne privoščim nobenemu.
Ali ste lahko bolj konkretni?V zadnjem obdobju smo recimo doživeli nočni požig naše transformatorske postaje, zaposleni v naši družbi so mi poročali o prejetih grožnjah s smrtjo. Onemogočili so nam tudi uporabo čistilne naprave za obdelavo odpadnih voda, ki smo jo sicer v celoti plačali, zato so se meteorne vode iz 450.000 kvadratnih metrov velikega terminala odtekale v okolico, kar nam je povzročilo še dodatne težave.
Kdo vam je to onemogočal? Kdo vam je grozil?O imenih raje ne bi. To niso enostavne stvari.
Vložili ste tudi odškodninsko tožbo v višini 37,5 milijona evrov proti nekdanjemu vodstvu, na koprsko sodišče ste poslali tudi urgenco, ker se obravnava po treh letih še ni začela. Kaj si pravzaprav obetate od te tožbe? Denarja najbrž ne boste dobili, vsaj Lovšin je večji del svojega premoženja že prepisal na sorodnike.Od same tožbe si verjetno res ne moremo obetati denarja, vsaj ne v večjem znesku. Pomembno pa je, da ta in ostale podobne zadeve v Sloveniji dobijo pravičen sodni epilog. Le tako lahko našo družbo obvarujemo pred podobnimi početji in ohranjamo moralno-etične vrednote. Na urgenco smo dobili odgovor, da lahko obravnavo pričakujemo v začetku leta.