Eric Toussaint

Toussaint je bil tudi svetovalec ekvadorske vlade pri uspešni izvedbi odpisa dolgov leta 2008 in je član strokovnega odbora francoske organizacije Attac, ki se zavzema za uvedbo davka na finančne transakcije.

Knjiga AAA: revizija, odpis, drugačna politika, ki jo je napisal skupaj z Damienom Milletom, je lani v slovenskem prevodu izšla pri založbi Sophia. Avtorja v njej analizirata evropsko finančno krizo zadnjih let in nizata razloge, zakaj je grški dolg, poleg drugih dolgov, protipraven in bi ga bilo treba odpisati.

Vprašanja in teme, s katerimi se je profesor Toussaint ukvarjal predvsem v kontekstu afriških in južnoameriških držav, so v zadnjih letih postali akutno aktualni tudi za evropske države. Pregled in odpis nezakonitega dolga, je prepričan Eric Toussaint, sta prva koraka, ki ju bo treba narediti, če želimo sodelovati pri oblikovanju Evrope, ki bo na prvo mesto postavila dobrobit in koristi svojih prebivalcev.

Prva stvar, ki se jo lahko naučimo iz zgodovine, je, da je odpis dolga nekaj, do česar je v naši preteklosti prihajalo zelo pogosto. Če pogledamo le 20. stoletje, je bil največji odpis dolga izveden leta 1953 z londonskim sporazumom o nemškem dolgu. Tedaj so se dogovorili o odpisu 62 odstotkov nemškega dolga. Kreditodajalci so se dogovorili tudi, da Nemčije ne bodo terjali za izplačilo reparacij zaradi okupacije in uničenja, ki ju je povzročil nacistični režim med drugo svetovno vojno. Šlo je za zelo pomemben odpis dolga in bil je posledica zavestne odločitve kreditodajalcev. Nato smo bili priča odpisu poljskega dolga, ko se je Poljska odločila oditi iz varšavskega pakta pod predsedovanjem Lecha Walese. Leta 2004 je prišlo do odpisa 80 odstotkov iraškega dolga. Zgodovina primerov odpisov dolgov je zelo bogata.

Pravni temelj dolžnice, ki je suverena država, zakaj se odloči, da ne plača dolga, je ustava. V njej so zapisane obveznosti države in človekove pravice. Ustava določa, da obstajajo prioritetne naloge države, in te so, da zagotovi spoštovanje in uresničevanje človekovih pravic svojega prebivalstva. Ta dolžnost, ki izvira iz prava človekovih pravic, ima prioriteto, če jo primerjamo z dolžnostjo države, da vrne in poplača dolg. To pomeni, da če odplačevanje in vračanje dolga poseže v možnost vlade, da svojim prebivalcem zagotovi kakovostno javno zdravstvo, kakovostno javno šolstvo, socialne pravice in mir ter varnost, ali pa to možnost ovira, potem ima ta država vso potrebno pravno osnovo, da se odloči, da ne poplača kreditodajalcev in ne vrne dolga.

Ob tem pa je treba poudariti in dodati, da če je dolg, ki ga ima država, protipraven, torej da gre za nezakonit dolg, potem sta dolžniška pogodba in z njo dolg nična ter neveljavna. Tako lahko pride tudi do situacije, ko suverena država reče kreditodajalcem, da je tisto, kar zahtevajo, da se poplača, nezakonito. V primeru evrskega območja, katerega del je tudi Slovenija, lahko rečemo, da so posojila, ki so jih s posredovanjem trojke – Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in evropske komisije – leta 2010 dobili Grčija in Irska, leta 2011 Portugalska in leta 2013 Ciper, zagotovo vsaj delno nezakonita. V primeru Grčije si upam trditi, da so posojila v celoti protipravna in da je celoten grški dolg nezakonit.

Grška vlada pri vsem tem leta 2010 ni spoštovala lastne, grške ustave. Sprejeli so posojila trojke, ne da bi za to pridobili potrditev grškega parlamenta. Trojka je s tem pridobila pooblastila, da nadzira, ali se spoštuje ustava dolžniške države, torej Grčije. Kajti del pogodbe je tudi skrbnost poskrbeti, da druga stranka spoštuje zakon, ko izpolnjuje svoje obveznosti. Tega trojka niti slučajno ni naredila.

In če pogledamo, kaj se je dogajalo na strani kreditodajalcev. Štirinajst držav, članic evrskega območja, je leta 2010 dalo bilateralna posojila Grčiji. Skupno 53 milijard evrov. A ko pogledamo 125. člen pogodbe o delovanju Evropske unije, vidimo, da ta prepoveduje, da bi se posamezna članica s svojimi financami vmešala ali finančno podprla drugo članico. Ta člen se je prekršil. Grška vlada tako na eni strani ni spoštovala grške ustave, države in vlade 14 članic evrskega območja pa niso spoštovale določil pogodbe o delovanju Evropske unije, ki velja skupaj s pogodbo o Evropski uniji za ustavo EU. Tako ne more presenetiti, da po demokratičnih volitvah nova grška vlada, ki ima bolj ali manj večino v parlamentu, prebere pretekle dokumente in ugotovi, da ustava Grčije v preteklih letih ni bila spoštovana, kot tudi niso bili spoštovani temeljni akti EU. Temu lahko dodamo tudi, da statut in pravila Mednarodnega denarnega sklada niso bili spoštovani, na kar so pred petimi leti opozarjale številne države, članice MDS. Tako imamo jasno pravno podlago, da trdimo, da so vsi javni dolgovi, ki so na tak način nastali, in to v celoti, nezakoniti. To pa pomeni, da jih ni treba, niti jih ne bi smeli odplačati, sploh glede na učinke, ki jih ima odplačevanje na ustavno varovane pravice ljudi in dolžnosti države.

Res je, nimamo evropske ustanove, ki bi lahko intervenirala in ponudila razloge ter dala podporo Sirizini vladi, da ima prav. Ni institucije, ki bi lahko potrdila, da se dovoli grški vladi, da ne odplača svojega dolga. A demokratična vlada lahko in bi v takem primeru morala sprejeti suvereno politično odločitev, ki je utemeljena na pravnih argumentih. Suveren akt države je v mednarodni skupnosti sprejeto in pripoznano ravnanje. Zanj politika sprejme odgovornost, predvideti mora posledice tega suverenega dejanja, a to je realna in obstoječa možnost. Hkrati država, ki se odloči za samostojno, suvereno dejanje, ne more biti izključena iz evrskega območja, saj ni ne pravne definicije ne pravnega mehanizma za izključitev države, ki je članica evra.

Sam gledam z razočaranjem na ravnanja Sirizine vlade, ko se je pogajala z evrsko skupino in MDS ter na koncu dosegla sporazum s kreditodajalci. Njeni predlogi, ki jih je predstavila 23. februarja, so bili napaka. Odločili so se, da ne izrabijo možnosti, da se suvereno odločijo in s tem spoštujejo obljube, ki so jih dali grškemu prebivalstvu. Bojim se tudi, da bo cena za to v naslednjih mesecih in letih visoka. Morda bomo na to že čez nekaj časa gledali kot na trenutek, ko se je zamudilo zgodovinsko priložnost.

To je res. A če se spomnimo londonskega sporazuma o odpisu nemškega dolga, ne smemo pozabiti, da je Nemčija nehala plačevati svoje dolgove leta 1932. Do londonskega sporazuma je nato prišlo tudi zato, ker je bila Nemčija v bankrotu že ves ta čas in je bil interes kreditodajalcev, da sprejmejo odločitev o večinskem odpisu. To, da se je Nemčija pred tem odločila, da ne bo odplačevala dolgov, ni imelo trdne pravne osnove, in ko je leta 1933 Hitler prišel na oblast, je to odločitev o neplačevanju dolgov le še naprej izvrševal, vse do konca druge svetovne vojne.

Situacija je sedaj v primeru Grčije drugačna. Če država z dobrimi razlogi in z željo, da se zaščiti določila mednarodnega prava in da izpolni prednostne, ustavne naloge, ki jih je dolžna izpolnjevati, sprejme odločitev o prenehanju plačevanja dolgov, s tem ustvari novo razmerje moči, ki jo ima do kreditodajalcev. Moč kreditodajalcev obstaja le, dokler se jim dolg vrača. Če se dolžnik odloči prenehati odplačevati dolg, imajo kreditodajalci problem. Zdi se trivialno, a gre za realno dejstvo. John Maynard Keynes je dejal, da imaš problem, če imaš tisoč evrov dolga, ki ga ne moreš odplačati svoji banki. A če obstaja dolg, vreden deset milijonov, ki ga ni mogoče odplačati, to ni več le problem dolžnika, ampak postane problem banke. To je resnica, ki ji ni mogoče ubežati. In to dejstvo in resnico se mi zdi pomembno uporabiti v korist človekovih pravic.

Ne zagovarjam odpisa dolga ali bankrota države, kar se zgodi, če država preneha odplačevati svoje dolgove, če to ni narejeno v imenu mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic. Vendar je v primeru Grčije jasno, kot sva z Damienom Milletom tudi pokazala v knjigi AAA, da je bila Grčija zapeljana v dolžniško past znotraj EU in evrskega območja. Tudi v svojih drugih delih sem pokazal, da je trojka dala Grčiji posojila prvega sklopa med letoma 2010 in 2012 z zahtevo, da se tako rekoč ves denar v celoti porabi za poplačilo francoskih, nemških, italijanskih, belgijskih in privatnih bank, ki so Grčiji pred tem dale posojila. Danes je popolnoma jasno, da posojila trojke niso bila dana Grčiji, da bi ta lahko rešila grško gospodarstvo ali bančni sistem ali da bi s temi sredstvi zagotovili zaščito pravic grškega prebivalstva. Denar trojke je šel nemudoma za poplačilo privatnih bank, ki so pred tem Grčiji dajale posojila, ne da bi preverile njeno sposobnost poplačila teh posojil in realnost kreditov.

Zelo pomembno je, da prebivalci Evrope uvidimo in prepoznamo, da kroži ogromno laži o tem, kaj se je zgodilo. S temi lažmi se je želelo prikriti resnično dogajanje in potvoriti razloge, čemu so zares služili ukrepi, ki so doleteli Grčijo. Podpihovalo se je predsodke, da so Grki leni, skorumpirani in podobno, kar je pripeljalo do krivične in popolnoma nerealne stigmatizacije Grčije. S tem se je želelo prikriti dejstvo, da imamo konstrukt EU in evrskega območja, ki imata za svoje prioritete zadovoljiti partikularne interese zelo ozke, privilegirane manjšine znotraj EU, kamor sodijo tudi velike, zasebne korporacije. EU in evrsko območje nista projekta integracije, ki bi temeljila na zastopanju, varovanju in širjenju interesov ljudi. Jasno se moramo zavedati, kaj sta EU in evrsko območje v resnici. Le tako bomo lahko ponudili predloge sprememb, da postane situacija drugačna.

Če pogledamo malo nazaj, vidimo, da so z zmago neoliberalne ideologije in politike v osemdesetih definicija EU, arhitektura evropske skupnosti, načrt za nove evropske sporazume ter povezovanja postali popolnoma nadvladani in na uslugo le zasebnim interesom velikih korporacij in najmočnejših gospodarstev EU. Danes vemo, da ljudje tega tedaj nismo takoj prepoznali. Uradna govorica ni bila: »Mi, voditelji EU, bomo dali prednost, da se zagotovi in zadovolji zasebne interese majhne manjšine.« Uradna govorica je pripovedovala, kako se ustvarja velikansko območje blagostanja, ustvarilo naj bi se veliko novih delovnih mest, zgradilo naj bi se prostor miru in demokracije, če bodo le države nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope vstopile v EU in nato še v evrsko območje. To naj bi ljudem zagotovilo, da bodo imeli dobro, bogato življenje, demokracijo in mir. To je bil uradni politični govor. Sedaj je situacija takšna, da ljudje vidijo realnost in se je zavedajo. Prepoznavajo, da uradna govorica nima zveze s tem, kaj se v resnici dogaja. O tem pričajo tudi rezultati zadnjih volitev v evropski parlament. Velik del ljudi ni šel na volitve, številni volilci, ki so volili, pa so s svojimi oddanimi glasovi izrazili kritiko in skepso do EU.

Tako je še vedno pred nami vprašanje, kako EU spremeniti na bolje, v tisto, kar so nam obljubljali. To vprašanje je zapleteno in težko. A na neki način je odgovor preprost. EU ne moremo spremeniti od znotraj, iz zaporniških institucij EU. Kajti te institucije temeljijo na zelo jasnem načrtu in so del arhitekture neoliberalnega projekta. Evropski parlament nima resnične moči. Moč je v rokah evrske skupine in evropske komisije in velikih držav, gospodarskih sil znotraj EU. Če se bodo Nemčija, Francija, Italija in države Beneluksa o nečem strinjale, jim bo to uspelo vsiliti tudi vsem drugim. Zato bomo morali na novo zastaviti same temelje Evrope. V tem okviru pa potrebujemo tudi vlade, ki bodo sposobne in pripravljene nasprotovati, ne pa le pridno ubogati diktat iz pisarn evropske komisije, če gre bruseljski diktat v smer tega, da bodo ukrepi, ki jih zahteva komisija, pripeljali do nespoštovanja in krčenja človekovih pravic ter neizpolnjevanja ustavnih dolžnosti držav.

Sprememba EU, ki jo potrebujemo, lahko pride le od demokratično izvoljene vlade, ki bo pogumno prevzela iniciativo in rekla, da hoče ostati znotraj EU in evrskega območja, a da ni pripravljena nadaljevati enakih ukrepov in nedemokratičnih politik, ki jih vsiljuje Bruselj z evropsko komisijo na čelu. Ta vlada bo morala uporabiti možnost, da sprejme suverene odločitve, ki bodo zagotovile, da spoštuje lastne obveze do svojega prebivalstva. Za to pa bo potrebovala, kot rečeno, tako široko podporo na volitvah na podlagi izražene suverene volje volilcev kot tudi kasnejšo širšo, vseevropsko podporo ljudi.

Moja pričakovanja glede ravnanj grške vlade so bila in ostajajo visoka. A zdi se, da so zaenkrat ocenili, da takih korakov, kot sem jih opisal, ne morejo narediti. Morda velja vseeno še nekoliko počakati in videti, kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih. Še vedno obstaja možnost, da bo grška vlada zavzela odločnejšo držo in jo bo pri tem podprlo ne le grško prebivalstvo, ampak tudi velik del prebivalcev Evrope. Vedeti moramo, da to ni lahka in preprosta odločitev: predvideva in zahteva jasno konfrontacijo s sedanjimi centri moči.

Denarja za plače javnih uslužbencev in izplačevanje pokojnin je bilo dovolj. Če bi Grčija prekinila plačila, ki jih mora nakazovati Mednarodnemu denarnemu skladu in drugim kreditodajalcem, bi ji to hkrati prihranilo kar nekaj denarja, ki bi ga lahko porabila drugače, znotraj lastne države in gospodarstva. Ključni problem še vedno tiči v zasebnih bankah. A tudi tu bi Sirizina vlada lahko prevzela nadzor nad temi bankami, omejila višino dnevnih denarnih transferjev in uvedla kapitalske kontrole, s katerimi bi preprečila prevelik beg kapitala. Navsezadnje sta to naredila Ciper leta 2013 in Islandija v letih 2008–2009.

Obstaja velik strah pred tem, da bi neka država evrskega območja sprejela suverene odločitve. Ne ve se, kakšni bodo koraki, ki bodo sledili, saj enostavno ni mogoče natančno predvideti, do česa bo prišlo. Ne poznamo in nikoli ne bomo mogli vedeti za vse posledice take odločitve, dokler je nekdo ne sprejme. A še eden od naukov, ki nas jih uči zgodovina, je, da je v nekaterih okoliščinah in trenutkih preprosto treba tvegati. Velike spremembe in napredek so rezultat pogumnih in odločnih izbir. Spomnimo se Franklina Roosevelta, ki je leta 1933 za deset dni zaprl vse ameriške banke. Njegov namen je bil na novo postaviti arhitekturo in okvire, znotraj katerih bo deloval bančni sektor, ter ponovno zagnati ameriško gospodarstvo. Za to so bile potrebne odločne, močne, suverene odločitve. Drznil si je in uspelo mu je. Pa Roosevelt ni bil levičar. Za te ukrepe se je odločil, ker je bil soočen z obupnim in izrednim položajem. Če se v določenem trenutku ne sprejme pogumnih odločitev, se lahko zamudi zgodovinska priložnost.

Zato le strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če ena od vlad v evrskem območju samostojno sprejme suvereno odločitev in preneha plačevati dolgove, ne sme biti izgovor. Prepričan sem, da če ima taka vlada jasen plan B, situacija, do katere bi prišlo, ne bi bila ne neobvladljiva ne popolna nočna mora. Roosevelt se je odločil, prevzel nadzor nad bankami, nad kapitalskimi tokovi in ustavil beg kapitala. Nekaj zelo podobnega se je zgodilo tudi marca 2013 v EU. Kriza na Cipru je tedaj prišla do točke, tudi zaradi politik in zahtev vodstva EU in evrskega območja, ko se je ciprska vlada s podporo držav evra morala odločiti, da prevzame nadzor nad bankami in zameji gibanje kapitala. Podobno je naredila Islandija leta 2008. In Islandija vse do danes strogo nadzira kapitalske tokove. Hkrati je edina država, ki jo je zadela dolžniška kriza, a lahko reče, da ji je krizo uspelo rešiti relativno uspešno. Vsi ti primeri držav, ki so se odločile sprejeti suverene, pogumne odločitve v 20. in 21. stoletju, nam kažejo, da alternative obstajajo.

Če pogledamo druge celine, je primerov še več. V letih 2007 in 2008 sem svetoval ekvadorski vladi, ko se je ta odločila narediti pregled dolga, ter je nato prenehala plačevati vračila dela dolga. Ekvadorski primer odpisa dolgov je zgodba o velikem uspehu. Njihova trenutna gospodarska situacija je dobra. Stopnja brezposelnosti se je zmanjšala in življenjske razmere ekvadorskega prebivalstva so se izboljšale. Zoperstavili so se kreditodajalcem z dobrimi, tehtnimi razlogi in to jim je koristilo.

Smoter mojega dela in pisanj je tudi, da ti primeri neuboganja, upora in alternativ postanejo bolje poznani in ozaveščeni med ljudmi. Dokazujejo, da so in obstajajo drugačne poti in rešitve. Ljudje, ki pravijo, da alternativ ni, se motijo. A treba je biti sposoben in imeti dovolj poguma, da se te alternative neoliberalnim politikam udejanjijo in uveljavijo.

V številnih državah ima izvršna veja oblasti popoln nadzor nad ustavo in njeno interpretacijo, kar se izrablja za ohranitev in zaščito sedanjega stanja. Podobno ima izvršna veja oblasti oblast nad parlamentom. Znotraj EU vidimo ta vzorec v popolnem nadzoru komisije nad parlamentom in državami članicami.

Spet poglejmo nazaj v Ameriko tridesetih let prejšnjega stoletja. Številne odločitve, ki jih je sprejel Franklin Roosevelt, je kot protiustavne prepoznalo njihovo tedanje vrhovno sodišče. Ko se je Roosevelt odločil, da bo uzakonil minimalno plačo na zvezni ravni, je vrhovno sodišče to njegovo odločitev najprej razveljavilo. A Roosevelt je vztrajal, pri čemer je bilo ključno, da je ameriško prebivalstvo široko podpiralo njegove ideje in načrte. Vztrajal je, dokler mu ni uspelo zagnati New Deala.

Vrhovna in ustavna sodišča tudi danes pogostokrat ponujajo interpretacije ustav in temeljnih dokumentov, ki le potrjujejo zakone, ki jih predlaga izvršna oblast, četudi ti zakoni v resnici nasprotujejo duhu ustave. Zato je ključna podpora ljudi tudi po volitvah, da podprejo ravnanja demokratično izvoljene vlade, ki želi spremeniti situacijo na način, ki bi sistemsko prinesel spremembe v dobro ljudi in ne le olajšave, ki krepijo obstoječi sistem.

Če se vrnemo k primeru Islandije leta 2008, vidimo, da njihova zgodba potrjuje prav to. Ljudje so bili na ulicah. In na ulicah so vztrajali dolgo. Institucije so postavili pod tolikšen pritisk, da jim je na koncu uspelo spremeniti situacijo in način, kako je bilo predvideno, da naj bi stvari tekle. Islandija je tako edina država, ki je sodila privatnim bančnikom in jih nekaj spravila za rešetke. Nobena druga evropska država ni naredila česa takega. A v Islandiji je bila to posledica kritičnega javnega razmisleka in pritiska ljudi, ki niso bili pripravljeni pristati na to, da družba plača za ekscese finančnega sektorja. Nujno je torej potrebna ta kombinacija demokratično izvoljene oblasti, ki želi spremeniti situacijo, in prebivalstva, ki prav tako hoče biti in je aktivno pri ustvarjanju položaja, ko konservativne institucije in centri moči ne morejo več nadaljevati istih konservativnih, neoliberalnih in nedemokratičnih politik.

Mislim, da smo še vedno v zelo dobrem in obetavnem trenutku. Predvsem če pogledamo vse večjo ozaveščenost ljudi v Evropi o tem, kaj se dogaja. Čeprav sem govoril o lastnem razočaranju, ker se bojim, da je v tem, kar slišimo, da je grška vlada sprejela, veliko zavajanj, je večina ljudi v Grčiji zadovoljna. Njihova reakcija je bila drugačna od moje. Trenutno je prevladujoče prepričanje, da je Aleksisu Ciprasu in njegovi vladi uspelo izpogajati premirje za štiri mesece. Grško prebivalstvo vidi to kot prvo zmago. Sam poznam nekaj tehničnih določil v sporazumu, ki ga je podpisala Grčija z evrsko skupino, in sem zato prepričan, da gre v resnici za velik, slab kompromis. A to, kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, ni še nikjer zapisano in določeno. Ne gre le za dogodke v Grčiji, ampak tudi za volitve v Španiji. Tudi v Sloveniji in nekaterih drugih državah se stvari premikajo in znotraj evropskih družb se krepi čedalje jasnejša podpora temeljnim in temeljitim spremembam razmer in razmerij moči. Tega ne vidite v trenutno vladajočih politikah in zagotovo bo trajalo še nekaj časa, vsaj nekaj let, za resnejše in bolj temeljne spremembe. Naloga ni preprosta. A prepričan sem, da je sedanjo situacijo mogoče spremeniti na bolje, in to po poti, ki ne vključuje nujno družbenega opustošenja.