Edita Špan

»To je lepo življenje. Veliko delovnega časa preživim zunaj, na pohodih. Ne vem, ali bi znala vsak dan delati v zaprtem prostoru.«

Tukaj je ambulanta gorskega polka. Mi smo primarna zdravstvena oskrba za vojake Slovenske vojske, ki se tukaj usposabljajo in gredo v sredogorje ali visokogorje.

Ne. Jaz grem z njimi. Naučili smo se plezati, uporabljati vso tehnično opremo, da jim lahko sledimo poleti in pozimi. Poleg opreme s seboj nosimo tudi svoje stvari, bivakiramo, capljamo za njimi in delamo to, kar delajo oni. Sem pridejo tudi tujci, ker je tukaj mednarodni center za gorsko bojevanje.

Da. Kamor koli gredo vojaki, gremo mi z njimi. Preživetje, gibanje, bojevanje tudi v snegu in ledu. Naše gore niso enostavne. Enota, ki hoče pozimi priti čez hrib, mora imeti kondicijo in se mora znajti. Prostora je malo. S helikopterjem danes prideš povsod, vendar se vojska v hribih premika peš. Obujem gojzarje, vzamem nahrbtnik in se pripravim odvisno od tega, za koliko dni gremo. Pogledati je treba, kakšni so tečajniki, in se odločiti, kaj vzeti s seboj. Pozimi vzamemo smuči, goreteks, žolno, sondo, čelado in pse. Poleti pa moraš imeti pas za plezanje in čelado. Gremo na 2000 metrov, si postavimo bivak tako kot oni, ali skopljemo snežno luknjo, ali zgradimo iglu. Koč za nas ni, tudi uporabljati jih ne smemo. S seboj nosimo posteljo, kuhinjo, hrano, prvo pomoč. Z izkušnjami vidiš, kaj kateri letni čas zahteva, kakšno ekipo imaš, katere stvari so nujne in kje lahko pristane helikopter. Če vreme dopušča, je helikopter v podporo.

Vse mogoče. Izčrpanost, podhladitev, strah. Pa buške, ureznine, padci, zdrsi, opekline od vrvi. Zlomi, zvini. Včasih na glavo pade kamen. In kljub čeladi najraje pade tja, kjer glava ni zaščitena. Osebna izkaznica vojakov pa so žulji, a ne? V hribih ne delamo znanosti. Oskrbimo, stabiliziramo, damo infuzijo, če je treba. S seboj imamo grelne blazine, da se ne podhladijo. Če je vreme naklonjeno, se pokliče helikopter, da ranjenca prepelje v bolnišnico. Če pa je vreme slabo, nosijo vojaki s seboj nosila in ga peš nesemo v dolino. Običajno se vse dobro izide.

Ves čas sem na razpolago. Bila sem na prostih dnevih doma, ko so me s poveljstva klicali, da je treba na Kosovo po našega vojaka, ki se je ponesrečil. »Potrebujemo diplomirano medicinsko sestro, ker gre za poškodbo glave. Letiš s falconom, ob treh bodi na Brniku.« Komaj sem imela čas, da sem oblekla uniformo in skočila v avto, da v vojašnici vzamem opremo. Hkrati sem sestavljala opremo in iskala zdravnika, ki je šel zraven, da se mu javim. Z nami je šel tudi bolničar Toni Golob, evakuacijo pa smo z Brnika do kliničnega planirali z našim rešilcem. Ob štirih sem bila v zraku. Na vojaškem delu letališča v Prištini nas je čakal ameriški evakuacijski helikopter, ki je pripeljal našega pripadnika in nam ga predal. Fant je imel poškodbo glave, imel pa je veliko srečo in smo ga lahko odpeljali. V falcona z nosili ne morete. Morali smo mu pomagati peš v letalo, tam pa smo mu pripravili zasilno ležišče, da je bilo čim manj pritiska v glavo. Ob sedmih smo pristali na Brniku, nekaj čez osem pa je že bil v kliničnem centru.

Nikoli si nisem mislila, da bom odšla na misijo. Za šest mesecev težko pustim družino, vendar me je izkušnja mikala. Bila sem na vajah Rock Proof, Skok, Immediate response in podobno. Ravno sem bila na streljanju, ko sem dobila klic iz poveljstva, da decembra nujno potrebujejo nekoga za humanitarno operacijo v Sredozemlju. »Kje ste mene našli v Beli, daleč od lepega in daleč od hudega?« Vzela sem si pet minut, da sem dahnila da, seveda!

Novembra sem vsak dan hodila na priprave v Ankaran, da sem spoznala ladjo in celo ekipo mornarice. Ladjo je bilo treba opremiti za reševanje iz morja, pripeljati medicinsko opremo, specifične potrebščine in vse na roke znositi na ladjo. Od kapitana naprej smo vsi nosili in spravljali po luknjah, kamor je šlo. Doma sem na hitro uredila, kdo bo plačeval položnice, kako bodo otroci preskrbljeni in kaj naj vzamem s sabo.

Luksuza tam ni. Naredili so bojno ladjo. Triglav je, kar se udobja tiče, obupna ladja. Mornarji vsi nosijo kapo. Večina ima redke lase in se brijejo, tako da je glava nezaščitena. Ves čas se udarjajo v robove, čeprav pol življenja preživijo na ladji. Jaz nisem pobrala niti enega vogala ali roba. Zdela se mi je posrečena. Vse je narejeno za večnost, da se nikoli ne uniči. Prostora pa ni nobenega, kot bi bil v mišelovki. Prostora je malo, ljudi veliko in če se s kom spreš, se nimaš kam umakniti. Na ladji moraš biti psihično in fizično stabilen. S posadko se je bilo treba pogovoriti, reševati težave ljudi, ki so s seboj imeli samo en nahrbtnik svojih stvari.

Humanitarno misijo sem doživela kot izjemno. Poslani smo bili, da pokažemo Italijanom solidarnost v trenutku velike stiske. Slovenska zastava na Triglavu je bila edina tuja zastava na vojaških ladjah. Italijani so to zelo cenili. Prišli smo opravljat naloge nadzora morja v kvadrantih blizu obale. Triglav je premajhen, da bi lahko reševal barko s sto ljudmi ali več. Sprejel bi največ 40 ljudi. Pripravljeni pa smo bili na vse. Zelo hitro nam je bilo jasno, da smo vsi del ladijske posadke in da vsi delamo ista dela kot drugi mornarji. Nihče ni postopal po ladji. Medicinske sestre smo opravljale vsa dela, ki so na ladji običajna. Tudi stražo smo opravljale tako kot vsi drugi. Posadka je bila razdeljena na tri izmene. Vsaka ima svoj čar in svoja bremena. Vsaka sestra je bila v eni izmeni, delale pa smo kot pomočnice navigacije. V veliko veselje mi je bilo delati na mostu, vrisovati položaj ladje na morju, določati kurz, meriti hitrost vetra, ocenjevati stopnjo morja, oblačnost in računati po mornariških tablicah. Vse obveščanje na ladji poteka s piščalko in zvoncem, tako kot v Napoleonovih časih. Imeli smo resnične okvare, vsak dan pa smo imeli vaje. Pet dni smo pluli po kvadrantu, potem pa smo se ponovno zapeljali v vojaško marino. Ladjo smo zunaj in znotraj očistili in jo oskrbeli.

Ne. Pripravljeni smo bili na vse in smo bili mirni. Ko pa se je obetalo, da se bo kaj zgodilo, smo bili vsi polni adrenalina, da bo akcija. To bi pomenilo prepeljati pol krova ljudi v zbirni center, pripraviti vso dokumentacijo in potem celo ladjo razkužiti. Seveda smo hoteli imeti takšno izkušnjo. Vendar smo naleteli na meje zmogljivosti naše ladje. Dvakrat smo že bili na tem, da prekrcamo brodolomce s San Marca. Vendar je bilo morje previsoko, naša ladja pa prenizka. Morali bi plezati čez ograje in se spuščati, kar za zelo izčrpane ljudi ni pametno. Za vsako ceno dodatno ogrožati življenja pa nima smisla. Zadoščenje je bilo, ker so bili Italijani tako zelo zadovoljni, ker smo bili del njihovega protokola reševanja in opravili del njihovega dela. Tudi zadovoljstvo so pokazali, kot oni znajo.

To je bila zelo osebna izkušnja. Sebe ne vidim kot vodje. Rada delam in organiziram. Predvsem rada vpeljujem novosti. Triglav je bil sijajna izkušnja. Iz nič si je bilo treba zamisliti, kako naj deluje saniteta v izjemnih razmerah, kjer je treba hkrati skrbeti za mornarje in brodolomce. Na ladji ni ambulante, tako da je treba improvizirati. Najraje pa imam situacije, v katerih se je treba znajti. Izkušnja? Da. Da smo zdravstveniki v vojski dobri in da se ni treba podcenjevati.