Dušan Petričić

Začel sem na strani hudiča. Brez vsakih predsodkov sem dober del svoje kariere operiral z zlom. Bil sem hudoben. Današnji položaj sveta pa me sili, da se vsaj malo premaknem na stran angelov. Morda ima to kakšno zvezo tudi z mojimi leti. Nagibam se k temu, da ljudi ne bi samo s kladivom po glavi, ampak da bi jim s smehom pomagal skozi življenje. »Vse gre k hudiču,« je bilo dolga leta moje sporočilo časopisnih ilustracij.

»Vse gre k hudiču, ampak nekako bomo preživeli,« je moja sedanja drža.

Začel sem drugače. Moje prve karikature so bile zelo mračne in se niso branile cinizma. Bil sem sarkastičen in krut. Na začetku me je to zadovoljilo. Potem pa sem začutil veselje do bolj duhovitih tonov. Nisem pa se odpovedal sarkazmu, in če je bilo treba, sem bil zelo neposreden. Zadnjih deset let pa je v mojih ilustracijah vse več in več humorja. Svojega bralca poskušam nasmejati. Želim si, da bi se vsaj hihital, če že ne krohotal svetu, v katerem živi. Ob tem sem strog in vedno narišem svojo interpretacijo sveta, ki je resna in premišljena. V vsako situacijo pa vnesem humorno noto.

Lahko je marsikaj. Sam sem začel s prepričanjem, da ni zgolj zidna tapeta. S to idejo sem se lotil tega posla. Nikoli me ni zadovoljila misel, da zgolj ilustriram besedilo. Politična karikatura je nekaj zelo posebnega. V eni sliki je z nekaj potezami treba podati razumevanje zgodbe, ki je lahko napisana na petih straneh besedila. Popolnoma jasna mora biti sama zase in skupaj z besedilom. Tako sem v sedemdesetih in osemdesetih letih delal v jugoslovanskih časopisih in zadnjih dvajset let v ameriških in kanadskih.

Ni nepomembna. To sta dva različna planeta. Ko sem risal za Wall Street Journal iz New Yorka, so se moje ilustracije pojavile poleg ekonomskih besedil. Moral sem se naučiti osnov ameriškega razumevanja ekonomije, političnih povezav in kulture časopisa. To je bilo enostavno. Enako je bilo pri New York Timesu. Vzamejo te zato, ker si samosvoj avtor, ki govori s svojim jezikom. Predpostavijo pa, da razumeš njihovega in da se znajdeš v njihovem kulturnem okolju. Jaz preberem besedilo in svoje razumevanje predstavim z nekaj grafičnimi elementi, tako da je besedilo bogatejše, ilustracija pa zaživi v razkošnem kontekstu časopisne strani in je duhovita. Tako sem delal od vsega začetka, ko sem se v sedemdesetih letih prvič učil tako, da sem objavljal v jugoslovanskih časopisih.

Dovolj privlačna, da me objavljajo. Prehod je bil zanimiv. V Jugoslaviji si lahko s karikaturo kritiziral sistem, nisi pa smel smešiti politikov. V Združenih državah in Kanadi sem se lahko šalil s politiki, kolikor sem hotel, subtilna in večplastna kritika sistema pa ni zanimala nikogar. Ko sem risal prve stvari za New York Times, mi je urednik takoj rekel: »Nehaj s tem. To je vaše vzhodnoevropsko 'reading between the lines'. Ne izgubljaj časa s tem.« Američani hočejo direktno karikaturo. Če politik krade, ga nariši, kako krade. Moraš biti preprost, ampak hkrati duhovit in genialen. Kontrast med Ameriko in našim svetom je bil zelo izrazit in za mene tudi zelo viden. Ves čas sem srečeval ljudi, ki so pozitivno nastrojeni do življenja in se ne bavijo z velikimi in resnimi rečmi. Za razliko od mojega okolja, kjer smo vsi ves čas globoki in apokaliptično razpoloženi in za nasmehom vedno vidimo prevaro. Tako da sem s svojim stilom, ki riše situacije, kjer je za simpatičnim videzom vedno težka poanta, imel veliko dela s prilagajanjem. V Kanadi sem prvič risal karikature politikov, ki so naredili to ali ono. Lahko sem jih smešil, kolikor sem hotel, hkrati pa sem ugotovil, da je sistem nedotakljiv. Takšna je politična kultura Severne Amerike. Napadaš politike, politični sistem pa spoštuješ. To me je zamikalo in sem počasi začel skozi karikature riniti kritiko sistema. Ko sem nekajkrat poskušal direktno iti v napad na kapitalizem in pohlep, so bili časopisi zelo nezadovoljni.

Da. Ampak z uredniške strani, kjer sem objavljal, sem se moral preseliti na mnenjsko stran. Na mnenjski strani lahko objavite, kar koli hočete, samo če je dovolj zanimivo. Na uredniški strani, kjer časopis skozi uredniški komentar objavlja svoje institucionalno mnenje o svetu, pa so pravila zelo stroga. Uredniški komentar ni zgolj mnenje. Zato so anglosaksonski časopisi na prvi pogled protislovni. V uredniškem komentarju, čemur oni rečejo editorial, boste prebrali eno. Na mnenjski strani pa boste naleteli na popolnoma nasprotno mnenje o isti strani. Noben bralec ne bo uredniškega komentarja pomešal z mnenjem. Velja tudi za ilustracije in karikature. Če kot karikaturist rišem za uredniško stran, se moram držati uredniške linije časopisa. Kaj objavim na mnenjski strani, pa je moja stvar, v katero se nihče ne sme mešati. Pogosto se zgodi, da na mnenjski strani objavim ilustracijo, ki je v nasprotju z uredniškim komentarjem, pa se nikomur to ne zdi čudno. Zgodi se vam tudi to, da urednik na mnenjski strani objavi mnenje, ki je v nasprotju z uredniško politiko časopisa, pa ne bo nihče trenil z očesom. Tako razumejo demokracijo. Meni je v tem okolju prijetno delati.

Ko gre družbi zelo dobro, karikaturist tolče kamen in se poti. Politični karikaturist pa prav išče zelo komplicirano in težko situacijo, ker mu nudi veliko materiala za delo. Živiš od napak. Ampak ko se iz dneva v dan kopiči vedno več slabega in nimaš opraviti z ničemer drugim več, zelo težko še naprej z ironijo komentiraš svoje okolje. To se je meni zgodilo v Srbiji na začetku devetdesetih let. Nisem mogel več. Ko je kazalec stopnje cinizma v družbi dvignjen zelo visoko, karikaturist s sarkazmom in ironijo zelo težko bralca pripelje do nasmeha. Najlepše je delati v relativno normalnem času, ko družba zapada v občasne krize, ljudje pa delajo normalne neumnosti. Ko gre zares slabo, me mika, da bi risal pozitivne karikature. Ampak to ni moj poklic.

Seveda ne. Celo svojo kariero sem risal v dveh različnih praksah. Eno je bila politična karikatura, drugo pa ilustracije otroških knjig. Risal sem za zelo majhne otroke in za zelo odrasle ljudi. Na prvi pogled sta to dva zelo različna svetova. Če pa pogledam svoje delo iz konca sedemdesetih let in začetka osemdesetih, vidim, da je bila takrat razlika zelo majhna. V tem nisem bil sam. Tudi pisci, recimo Duško Radović, so uporabljali jezik, ki je bil razumljiv otrokom in odraslim. To je bil zelo inspirativen čas.

Saj prav to je bilo inspirativno. Politična kontrola medijev je bila izrazita. V celotni vzhodni Evropi so pisci razvili tehniko pisanja med vrsticami, bralci pa so znali med vrsticami brati. To je moje ameriške urednike popolnoma zbegalo. Danes je to težko pojasniti. Ampak pisci so v besedilu, ki je bilo na videz pozitivno, izražali kritične misli, karikaturisti pa smo bili z nedolžnimi karikaturami destruktivni. Govorili smo stvari, ki se niso smele reči. Vsi smo se igrali to igro. Novinarji, karikaturisti, politiki in bralci. To je meni pomagalo razviti senzibilnost prodornega političnega karikaturista.

Meni samo ene karikature niso objavili. In to pred kratkim. Ni imela nobene zveze s politiko. Američani stavbe podirajo z jeklenimi kroglami na verigah. Ko so časopisi zašli v krizo zaradi interneta, sem narisal stolpnice velikih ameriških časopisnih hiš, ki jih kot krogla na dvigalu ruši računalniška miš. »Ni govora,« mi je rekel urednik, ki je, ne da bi trznil, objavil zelo težke politične karikature. Risbo je razumel, kot da časopis napada samega sebe. Samodestruktivnosti pa ta kultura ne prenese. V najbolj bednem položaju razmišlja samo o izhodu. V tem se tako zelo razlikuje od naše.