Drago Pintarič

Dijaški dom je tudi skupnost, v kateri si morajo tudi zaposleni ne glede na formalno avtoriteto izboriti svoje mesto pri vsaki novi generaciji, ki zasede njihove sobe. Medij, ki učinkovito doseže mladostnike, je Pintarič našel v domskem glasilu, s katerim so sprva zgolj obudili tradicijo, ki je v DIC že bila, a se tu niso ustavili. Zanimanje dijakov je vodilo celo do ustanovitve teatra in umetniškega društva, zato se Pintarič nikakor ne strinja, da so mladi danes pasivni. »Svet se levi!« je prepričan in starejši bi morali mladim delati prostor, ne pa ga trmasto zavzemati.

Ko pridejo v dom, še dišijo po »materinem mleku«, nato pa pri nas preživijo ključna leta, ko se oblikuje tudi njihov odnos do drugih in sveta. V tem obdobju so zelo občutljivi in hitro začutijo, ali si zgolj podaljšek pričakovanj staršev, kakršnega vzgojnega načrta ali teorije, ki jo hočeš prakticirati na njih. A zadeva je pravzaprav povsem enostavna – morajo začutiti, da ti je dejansko mar zanje. Če čutijo, da razumeš njihovo negotovost, sami pristopijo do tebe. Mladim sta pomembna spoštovanje in iskrenost. Bolj si pristen, bolj si enostaven in pokažeš, da si tudi ti zmotljiv, bolj stvari delujejo. Poiščeš polje skupnega interesa in sodelovanja, kjer jim brez težave lahko priznaš, da so v nekih stvareh boljši od tebe, se učiš od njih, na drugi strani pa jim posreduješ izkušnje, ki jih imaš.

To sta dve različni poziciji. Kot starši smo čustveno vpleteni in nam je zato veliko težje. Kot pedagogi pa ravnanja staršev lahko razumemo in jih upoštevamo pri svojem delu. Vzgoja je za razliko od izobraževanja bližje umetnosti kot znanosti. Gre za celovit proces komunikacije in vzpostavljanja odnosa. Za vzgojo rad uporabim tudi metaforo vrtnarstva – pustimo rastlinam, da rastejo, posegamo samo, ko je nujno potrebno. Ravno to je pogosta napaka staršev, da bezajo v svoje otroke, jim hočejo prihraniti slabe izkušnje in jih nadzirajo. Treba je graditi na zaupanju in mladostnikom priznati pravico do lastnih izkušenj – tudi napak in napačnih ravnanj.

Seveda. Gre za starševski strah pred recimo »velikim« mestom in »nevarnim« svetom, torej pred predstavo, ki ji je v današnjem »napsihiranem« svetu težko oporekati. Mnogi tudi še danes gledajo na vzgojitelja kot na nekakšnega paznika dijakov, vendar je okolje v dijaškem domu bistveno bolj domače od šole. Vzgojitelji nimamo enakih možnosti discipliniranja kot učitelji, ampak dejansko živimo z dijaki, zato iščemo stične točke, kjer lahko sodelujemo.

Avtoriteta ne sme izhajati iz pozicije moči, iz tega, da si starejši. Izhajati mora iz zaupanja, ki jim daje gotovost, da jim stojiš ob strani, ko te potrebujejo. Pri nas v DIC tako manj nadzorujemo in bolj zaupamo, kar se dolgoročno veliko bolj splača, saj morajo dijaki v štirih letih skozi zaupanje razviti odgovornost. Če nekoga klasično pokličem v pisarno na individualni pogovor, ni nujno, da deluje. Z dijaki, katerih primarna vzgoja je temeljila na zaupanju in dialogu, je to precej enostavno, drugače je z dijaki, ki so pred prihodom v dom živeli pod strožjim nadzorom. To nas nemalokrat približa družinskemu svetovanju. A tudi sam sem oče, zato vem, da v svoji negotovosti pogosto bezamo v kalno vodo in nimamo potrpljenja, da bi počakali, da se zbistri.

Socialne stiske so problem. Dijaki v naš dom prihajajo iz vse Slovenije, mnogi težko zmorejo, vendar še vedno v veliki meri skrivajo svoje stiske. Vsem dijakom pa nudimo enako, vsi imajo enako opremljene sobe in podobno, zato v domovih te statusne razlike niso tako vidne in moteče kot zunaj. V tako raznoliki skupnosti se otroci srečajo z drugačnimi in sebi enakimi, tako se sama po sebi ustvarja ta tovariška solidarnost. Le znotraj takšne skupnosti lahko dejansko spremeniš vrednote, ne glede na dvoličnost današnjega sveta, ko neke ustanove in avtoritete učijo ljudi o morali, same pa se tega ne držijo. Danes mladi dejstva, da starši nimajo denarja in službe, ne doživljajo več kot nekaj, kar bi veljalo skrivati, temveč to jemljejo kot svojo realnost. Za razliko od staršev tega ne doživljajo kot stigmo, prej kot nekaj, kar jih tovariško povezuje z mnogimi vrstniki.

Mladi so po svoje vedno enaki, a hkrati vedno zelo različni. Pomembno je, da če delaš z mladino, se je ne smeš bati. Brezno med svetom odraslih in svetom mladih je postalo ogromno, komunikacija med tema dvema stranema pa vse težja. Z zornega kota mladih lahko današnjo družbo brez pomisleka opredelimo kot »zaroto starcev«, ki skrbijo v prvi vrsti za lastne interese, mladi pa so izrinjeni na obrobje, zanje je ostalo bore malo. V tem hočeš nočeš sodelujemo vsi, vključno z nami pedagogi. Vsi smo soudeleženi pri realizaciji skritega kurikuluma, ko poskušamo mlade ukalupljati v model prihodnjih potrošnikov, ki se bodo podrejali tekmovalnemu in povampirjenemu svetu, kjer vladata pohlep in brezobzirnost.

Na moje veliko veselje se potreba mladih po participaciji v družbeni realnosti danes povečuje. Čutijo, da na starejše ni mogoče računati in si bodo morali sami izboriti svoj prostor. Raziskave, ki kažejo, da so mladi pasivni in da se politično ne udejstvujejo, so zavajajoče. To ni res – ne udejstvujejo se na takšen način, kot bi starejši to pričakovali.

Delo z mladimi mi je zelo blizu in res imam srečo, da počnem to, kar me veseli. Tako bi moralo biti pri vseh, da bi ljudje točno vedeli, kaj jih veseli in potem to počeli. Ampak je pač družba postavila takšne zunanje standarde, mnogi so nesrečni, mnogi te napačne ambicije plačujejo z zdravjem. Osebno nimam težav s podaljševanjem moje delovne dobe, me pa boli, da to onemogoča mladim, da vstopijo na trg dela. Delal bom, dokler bom potreben in sposoben. Svoje delo pa bi rad zaključil z mentorstvom mlajšim kolegom, ki bi jim rad predal tisto, kar jim lahko.

Stari kolektivi, ki so razvili svoje »fevde« in se obnašajo, kot da jim to neodtujljivo pripada, bi morali narediti prostor mladim.

Prišlo je do diskontinuitete v komunikaciji – mladi z interaktivnimi orodji komunicirajo drugače in starejši jih ne morejo indoktrinirati z raznimi delitvami, starimi zamerami. Da mladi ne hodijo na volitve, je razumljivo. Dokler ne bodo imeli možnosti, da nekaj dejansko spreminjajo, zakaj bi bili podporniki odločitev, ki jim niso v prid? Nočem upora, da bi mladi danes bili vojno, ki so jim jo drugi nastavili, da bi se borili za rdeče, bele, rumene... To ni njihova stvar, njihova stvar je prihodnost.

Da, to je »matrica«, izhodišče naše skupine Pozitiv, ki pomeni, da nisi proti samo zato, da si proti. Se ne združuješ proti drugim. Velja stremeti, hrepeneti, biti za nekaj. Pozitivci hodijo proti toku, ne tulijo z volkovi. Niti jih ne moti lajež psov, Pozitiv zanima prihodnost.

Tradicija po svoje obvezuje in je lahko tudi obremenjujoča. Vse se je začelo leta 1996, ko smo z mojimi prvimi desetimi dijaki, ki so se odzvali povabilu, ob bok nekdanjemu domskemu časopisu Mi mladi, v katerem so objavljali omenjeni literati, izdali časopis Pozitiv. Nato pa se je zadeva začela kot kepa valiti naprej. Začeli smo snemati z domsko kamero, moji prijatelji kulturniki so vodili delavnice, začeli smo delati gibalni teater, smo se prijavili na razpise, dobili denar in tako je popolnoma spontano nastalo kulturno-umetniško društvo Pozitiv.

Danes, 17 let pozneje, se ob mladi mentorici zopet zbira skupina, ki je pred tedni izdala nov domski časopis Triper. Nekdanji dijaki ostajajo kot mentorji, prihajajo novi. Priča smo vedno novim, kreativnim generacijam in trenutno se nam dogajajo res sladke skrbi, saj dijaki masovno prihajajo. Včasih je bilo treba vložiti veliko več energije, da smo nekoga pritegnili.

Hmm, verjetno bi sodeloval v kateri od naštetih dejavnosti… Zagotovo pa bi si lahko glede na to, da je skoraj pomlad, že privoščil ukor celotnega vzgojiteljskega zbora (smeh).