Pri oblikovanju Junckerjeve komisije sta sovpadali dve časovnici. V sredini julija so bile slovenske volitve kot tudi iskanje nove evropske komisije. Znani so zmagovalci volitev, oblikuje se nova slovenska vlada, toda postopek imenovanja komisarja ostaja takšen, kot je bil. Vedno ga imenuje vlada, ki opravlja svoje posle: bodisi tekoče bodisi s polnimi pooblastili. Na evropski ravni pa se z imenovanjem komisije nenadoma mudi. Država se imenovanja ne loteva prepozno, temveč z napačnega zornega kota. Čas sicer ni na naši strani, a tudi ni na strani drugih držav članic. Razprave se zdaj lotevamo o ljudeh, namesto da bi se lotili razprave o vsebini.
Takšne razprave tudi ni bilo pred imenovanjem Janeza Potočnika v prvo in drugo Barrosovo komisijo...Strinjam se. Po desetih letih članstva Slovenije v EU bi moral napočiti čas, da obrnemo zgodbo. Začnimo govoriti o vsebini. Kaj mi kot država želimo od EU, najprej si moramo postaviti prioritete, da potem dobimo tiste želene portfelje v evropski komisiji. Temu, kaj želimo doseči v EU in katerega komisarja hočemo, moramo nato podrediti delovanje naše države. Ta razprava bi morala potekati že prej. Zdaj je zanjo prepozno.
Kje znotraj Evropske unije se lahko Slovenija zdaj umesti? Na začetku našega članstva je država veljala za uspešno kandidatko, ki je vse naloge opravila blesteče, po desetih letih pa ugotavljamo, da vsaj gospodarska tranzicija še ni dokončana. Kako to dejstvo oži manevrski prostor, da najde svoj položaj znotraj EU?Zelo me žalosti, da smo po desetih letih članstva v EU na točki, kjer ne vemo, kaj hočemo od nje in kaj želimo kot država v EU doseči. Še vedno nanjo gledamo kot na neko drugo organizacijo, ki ni naša. Smo člani EU in jo lahko sooblikujemo, seveda majhnosti naše države primerno. Toda to dejstvo še ne pomeni, da nismo soodločevalec v Bruslju. Od tod bi morala slediti naša evropska zgodba, ne pa, da smo po vstopu v EU končali projekt pridruževanja, zdaj pa enostavno ne vemo, kaj storiti naprej. Smo država, ki je solidna partnerica v EU. Tako smo tudi opravili predsedovanje. Zdaj pa preprosto ne vemo več, kakšna so naša stališča. Težava je tudi ta, da nikoli nismo znali postaviti slovenske politike do EU za svojo prioriteto. Počnemo vse, a vse po malem. Nikjer nismo tisti pomemben akter, na katerega bi se lahko tudi druge države članice naslonile, ker bi natančno vedele, da je to naše stališče in prioriteta. Zdaj imamo identiteto krize v EU.
Ob imenovanju tega komisarja je postavljanje prioritet prepozno. Je pa priložnost, da začnemo to razpravo, zato da ne bomo čez pet let potem v istem položaju.
Prioritete niso edini dejavnik, ki jih predsednik komisije zahteva pri razdelitvi resorjev. Kaj je potem v tem trenutku za Slovenijo bolje: naj nastopi s človekom, ki ima široki razpon sposobnosti, ali z bolj ozkogledim strokovnjakom, ki izkazuje državne prioritete?To je vprašanje za milijon evrov. V pogajanjih, ki zdaj potekajo, so pomembni najrazličnejši dejavniki. Vplivali bodo na to, kako se bodo razdelili dosjeji in kdo bo te dosjeje dobil. Država se lahko odloči, da bo poskušala dobiti neki resor, ki je njena prioriteta. Lahko pa se odločite tudi za horizontalen resor, kar pomeni, da boš lahko vplival tudi na druge politike in boš vanje imel zelo dober, širok vpogled.
Takšen resor je imel zdaj Janez Potočnik.Tako je. Na takšen resor lahko daš človeka, ki je izkušen strokovnjak, mora pa biti tudi vešč politik in menedžer. Po drugi strani pa se vlade lahko odločajo tudi, da v Bruselj pošljejo človeka, ki se ga želijo rešiti, kar pa je najslabša varianta. Verjetno bomo poskušali najti človeka, ki je strokovnjak in premore neke dodatne izkušnje, s čimer bi se potegovali za katerega od horizontalnih resorjev.
Tudi druge države se spogledujejo s temi horizontalnimi resorji. Gospodarski resorji ali pa zunanjepolitični so vedno v rokah najmočnejših članic. Je sploh smiselno, da poskuša Slovenija pretendirati na tako močne resorje?Strinjam se, da moramo biti ambiciozni. Ampak potem moramo imeti res dobrega kandidata, ki bo lahko zasedel enega od teh pomembnejših portfeljev. Skrivnost tega je, da najdemo človeka, ki bo izpolnil veliko kriterijev, da bo lahko dobro opravil svojo vlogo kot komisar in hkrati naredil dober vtis na Junckerja za dodelitev dobrega resorja. Že v drugi Barrosovi ekipi in tudi zdaj se nakazuje manjša politizacija komisije. Od kandidatov, ki so jih države članice že predlagale, imamo štiri nekdanje predsednike vlad in veliko ministrov. Nakazuje se trend, da bi evropska komisija hotela imeti preverjene – tudi politično – kadre, ki pa morajo biti hkrati tudi strokovnjaki na svojih področjih.
V zadnjih komisijah je naraščal trend, da je vedno več komisarjev prišlo iz vlade oziroma političnih vrst. Njihovo število je bistveno preseglo število strokovnjakov, ki so bili močno zastopani še v prvih komisijah Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Zakaj želi zdaj komisija imeti vse močnejše politike v svojih vrstah?Evropska komisija je politična organizacija. Z evropsko pogodbo ji je dan zelo jasen mandat, kaj evropski komisarji in komisija počnejo. To so zadeve v dobrobit evropskih državljanov. Komisija se je politično spreminjala, tako kot se je EGS spreminjala iz tehnične v bolj politično organizacijo. To se posledično pozna tudi pri sestavi komisarske ekipe. Zadnje evropske volitve so to politizacijo pokazale tudi v evropskem parlamentu. Imeli smo vodilne kandidate za mesto predsednika evropske komisije. Slogan zadnjih evropskih volitev je bil, da so te volitve drugačne. Zelo je prišlo do izpostavljanja politikov, pojavljali so se zametki manifestov velikih evropskih političnih strank. Kot protiutež mora zdaj tudi evropska komisija imeti močne politične komisarje, da se bo lahko doseglo neko ravnotežje moči.
Bi moral biti postopek imenovanja evropskih komisarjev v vseh državah članicah bolj transparenten? Trenutno o tem odločajo vlade za zaprtimi vrati. Ko je znan kandidat, se o tem obvesti javnost...V idealnem svetu bi zagotovo moralo biti tako. Težko pa bomo dosegli, da bodo vse države članice imele isti postopek. V Sloveniji za določene funkcije znotraj evropskih inštitucij obstajajo razpisi, za to mesto pa ga ni in kandidata imenuje vlada. A na zadevo moramo pogledati tudi iz specifike evropske komisije. Če primerjamo z nacionalno državo, kjer so ljudem jasnejše razdelitve pristojnosti, je komisija na evropski ravni neki hibrid – ni vlada, je pa nadnacionalna organizacija. Zaradi tega je tudi težko opredeliti, ali je evropski komisar tudi evropski minister. Postopki imenovanja so tako posledično v državah članicah različni, države pa tudi različno razumejo težo tega položaja.
V duhu lizbonske pogodbe je, da postane Evropa bolj odgovorna do državljanov. Ali torej ni pričakovano, da se tudi imenovanje evropskega komisarja izpelje bolj transparentno?Izid letošnjih volitev je pokazal na problem neverodostojnosti in netransparentnosti evropske politike do državljanov. Lizbonska pogodba odpira vpliv državljanov na EU veliko bolj kot prej. Tako kot se zdaj odpirajo nove dimenzije imenovanja predsednika evropske komisije, ta proces je zdaj veliko bolj transparenten, se bo to sčasoma pokazalo tudi v postopkih držav članic pri imenovanju komisarjev.
Evropske komisije so bile doslej skoraj vedno desne, razen v 70. in 90. letih, ko so bile tudi v prevladujočih socialdemokratskih barvah. Si lahko Juncker zdaj privošči, da komisijo zapelje močno na desni politični pol?To se ne bo zgodilo. Sodim iz političnih smernic njegovega programa, ki so videti kot koalicijska pogodba velike koalicije ELS, S&D in ALDE. Komisija bo potrebovala široko podporo v parlamentu, da ne bi prišlo do težav pri potrjevanju odločitev. Zato bo moral Juncker paziti, da bo pri sestavljanju komisije ugodil tudi socialistom in liberalcem. Rezultat volitev je eno, oblikovanje komisije drugo. Rezultat volitev se tako ne bo avtomatsko zrcalil pri sestavi komisije.
