Mnogi lezbijke, geji, biseksualci in trans osebe (LGBT) se skrivajo še danes. Ko se je sredi 80. let v Sloveniji pojavilo emancipatorno gibanje, je bil eden od ključnih ciljev vidnost homoseksualnosti in lezbištva – prodor v sfero javnega in političnega, konec anonimnosti, lociranje homoseksualnosti v vidno polje. Tisti, ki so utirali pot, so to počeli jasno in glasno – skrivaštvo s homoaktivizmom ne more iti vštric.
Je šlo za strah?V pionirski fazi gibanja so bili nujni predvsem pogum, odločnost, smelost, jasna namera upreti se obstoječemu in graditi novo, zavzeti teritorij. In to kljub zavesti o tveganju in nevarnosti. Ne smemo pozabiti, da je bila homoseksualnost še nekaj let pred formiranjem gibanja kaznivo dejanje, sistem represiven, družbena stigma pa izredno moreča.
Gejevsko gibanje se je kot forum Magnus pri Škucu vzpostavilo leta 1984, lezbično pa nekaj let kasneje. Zakaj posebej in ne hkrati?Magnusu je tri leta kasneje sledila ustanovitev lezbične sekcije LL. Njene članice so bile pred tem del feministične skupine Lilit, ki obstaja od leta 1985, tako da gre pravzaprav za sočasno pojavnost. Lezbični del Lilita se je leta 1987 odcepil od matice in ustanovil samostojno sekcijo LL pri Škucu. Ta se je počutila bolj povezana z gejevskim kot pa s tedanjim feminističnim kontekstom. Sicer pa se je tudi v okviru Magnusa udejstvovalo nekaj lezbijk, pa tudi strejt žensk, podpornic. Kasneje se je v Sloveniji porodilo več LGBT-skupin in nevladnih organizacij, tako da je danes suvereno in raznoliko gibanje izjemnega pomena.
Takrat ste bili med prvimi borci za pravice istospolno usmerjenih v tedanji Jugoslaviji in vzhodni Evropi nasploh.Drži, Magnus in LL sta odigrala pionirsko vlogo v nekdanji Jugoslaviji in tudi širše. To sta bili prvi gejevsko-lezbični skupini v vzhodni Evropi. Ob letošnji 30. obletnici gibanja se zato radi pošalimo s sloganom »gibanje LGBT – starejše od države«. Slovenija je bila jugoslovanska izjema, saj so druge republike na te pojave slabo reagirale, zlasti srbski tisk je bil izjemno sovražno nastrojen. Moralni kodeks socializma je homoseksualnost obravnaval kot patologijo in zahodnjaško dekadenco. Rojstvo gejevsko-lezbičnega gibanja je bilo odmevno, politično škandalozno in v marsičem konfliktno. Civilna družba je učila oblast prepoznavati razlike, kultivirala je javni interes za drugačnost.
Ste tudi soavtorica knjige Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino. Kako se je življenje slovenskih lezbijk spremenilo v 25 letih?Lezbično gibanje je zarezalo v čas; postalo in ostalo je javno prisotno, politizacija lezbištva je prinesla vidnost, izoblikovali sta se skupnost in infrastruktura za delovanje, stekli so kulturni programi, razvili so se lastni mediji, založništvo in specialna knjižnica z arhivom. Pogoji za žensko homoerotiko kot odklon od patriarhalne, heteronormativne družbe niso bili nikoli ugodni, zato so preživetvene strategije toliko bolj pronicljive, prožne. Predvsem se danes nikomur ni treba skrivati, tičati za zidovi zasebnosti in trohneti od sramu.
Kako so v preteklosti živele lezbijke v polju javnega?Z Natašo Velikonja, soavtorico zbornika, sva iskali najzgodnejše izraze lezbištva na Slovenskem. Na začetku 20. stoletja je denimo obstajal javni diskurz o ženski homoerotiki, zlasti v časopisju in kulturniških krogih. Znan je primer pesnice Ljudmile Poljanec, ki je leta 1906 pri Schwentnerjevi založbi objavila Poezije, z ljubezenskim ciklom, posvečenim baronesi Sonji. Gre za prve znane lezbične motive v slovenski poeziji. Njena naklonjenost ruski plemkinji Sonji Knoop, ki jo je spoznala v Opatiji, ni bila skrivnost. Anton Aškerc, urednik Ljubljanskega zvona, je že leta 1904 Poljančevi pisal: »Celo v ženske ste zaljubljeni. Kako je to mogoče?«. Vendar brez obtoževanja ali zgražanja.
Odklonilen pa je bil odnos zgodnjega feminizma, ki se je ogradil, žensko homoerotiko pa je definiral kot skrajnost, kot pretirano in nepravo emancipiranost, kot ekscentričnost in ekstravaganco - kot tretji spol. Razlikoval je med emancipirano in moderno oziroma novo žensko. Slednjo je označil za neodvisno, androgino in neženstveno. Zgodnji feminizem je žensko seksualnost lociral v zakonsko zvezo, emancipacije pa ni povezoval s seksualno svobodo.
Na kakšen način je slovenska družba danes nestrpna do istospolno usmerjenih oseb?Ni manj nestrpna, je pa manj transparentno, manj evidentno nestrpna. Nestrpnosti ni mogoče izkoreniniti, lahko jo le omilimo, zmehčamo in zajezimo njen tok. Ustvarimo videz, da je klima milejša; predpisano je, kje je meja politične korektnosti, meja dovoljenega. Res pa so danes izrazi zatiranja bolj prepoznavni, stopnja senzibilnosti se viša. Sovražni govor, homofobija, rasizem, ksenofobija in mizoginija so del vsakdana, nerazumno velik del družbe jih dojema kot samoumevnost.
Letos smo imeli 14. parado ponosa in 30. obletnico aktivnega boja za pravice istospolno usmerjenih. Koliko let bo treba še čakati na enakopravnost? Večina razvitih držav nas namreč že leta prehiteva na tem področju.Utečeni tokovi in konfiguracija moči se ne spreminjajo veliko. V interesu oblasti je ohranjati status quo, in kar zadeva LGBT-populacijo, to tudi počne. Od dekriminalizacije homoseksuanosti v 70. letih se v bistvu ni zgodilo nič drastičnega. Slovenija je po letu 1990 sprejela osnovno zaščitno zakonodajo na področju spolne usmerjenosti, ki pa se zelo pomanjkljivo implementira ali sploh ne. Pravna zaščita pred diskriminacijo na podlagi spolne identitete ne obstaja. Zakon o registriranem partnerstvu je seksualni apartheid, družinski zakonik je povozil referendum, tako da ne morem biti optimistična.
Kdo je odgovoren za ohranjanje statusa quo?Kriv je tisti, ki si prisvaja družbeno moč in z njo razpolaga. To so politične in cerkvene elite ter kapital. Neka šibka, marginalizirana manjšina nima dostopa do moči in odločanja, niti v zadevah, ki zadevajo njo samo. To se lepo odraža v dejstvu, da LGBT-manjšine po 30 letih bojev niso zakonsko enakopravne. Gre za državljane drugega reda.
So tudi borci za pravice istospolno usmerjenih delali napake na tem 30-letnem pohodu?Bili smo preveč popustljivi do politike in oblasti. Preveč smo bili zaupljivi do civilnega dialoga s pozicije večno šibkega člena, nasedli smo lažnim obljubam o enakopravnosti, enakosti, enakih možnosti, enakem državljanstvu...
Je morda napaka, da se v tem boju preveč omenja pravice in premalo dolžnosti?Po veljavnem zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti obstaja dolžnost preživljati partnerja, tudi po razvezi registracije. Vendar zakon ne priznava statusa družinskega člana, registrirano partnerstvo ni zakonska zveza. Vaš istospolni partner ali partnerica ali njen oziroma njegov otrok ni vaš družinski član. Na sodišču ste dolžni pričati proti svojemu partnerju ali partnerici, česar so heteroseksualni pari oproščeni.
Če bi geji ali lezbijke, ki prihajajo iz političnih, športnih ali umetniških krogov, javno razkrili svojo spolno usmerjenost, bi bila družba verjetno bolj dojemljiva do pozivov po enakopravnosti.Razkritje je znamenje osebne suverenosti. Nekdo, ki ga je strah, tega ne zmore. Strah je utemeljen, saj je pričakovati negativne odzive okolja, družine, šole, službe, skupnosti. Je pa težko celo življenje prebiti v bojazni pred razkritjem, v strategijah skrivaštva, v laži in pretvarjanju.
Kot prvi z aktivistične LGBT-scene ste pri nas kandidirali na evropskih volitvah. Zakaj ste se tako odločili?Brez oklevanja sem se odzvala povabilu nosilca liste Jelka Kacina. Cilj je bil postaviti LGBT-agendo pred ogledalo politični srenji in opozoriti, da so ranljive in marginalizirane skupine politično vprašanje na vseh ravneh politike in procesov odločanja. Demokracija je disfunkcionalna in v deficitu ravno zato, ker ni vključujoča, kaj šele humana. Lista »Konkretno« je prvič doslej vključila neko manjšino, ji omogočila participacijo in ji dala glas. Zame je bistveno pokazati upornost in odločnost z marginalne pozicije, zavzetje aktivne politične drže v tej geografiji antipolitične drže ter solidarnost z različnimi robnimi deli in obronki te družbe.