V medicini vse pogosteje uporabljamo biološka zdravila, kot so insulin, interferon in določena protitelesa, ki običajno zelo dobro delujejo. A ta zdravila so draga, vsak dan jih je treba injicirati, pa še stranske učinke povzročajo. Naša ideja je zelo enostavna. Namesto da bi uporabili te proteine, smo želeli razviti celice, ki bi producirale takšna zdravila v tkivu samem. Glavno vprašanje je bilo, kako lahko to naredimo varno in učinkovito. Prednost tega pristopa je v tem, da proteinov ni treba izolirati, ampak jih celice same izdelujejo, poleg tega pa tudi ne producirajo samo enega zdravila, ampak denimo najprej prvo, ki pozdravi simptome bolezni, nato drugo za regeneracijo, na koncu pa bi lahko vse skupaj izključili in razgradili, da v telesu ne bi ostalo nobene sledi. Lahko bi sicer vzeli in spremenili celice vsakega pacienta posebej, ampak to je drago, to je butična zadeva. Želeli smo razviti univerzalni tip celic, ki bi delovale pri vseh pacientih.
Zveni kot znanstvena fantastika.Za zdaj tudi je. Od tukaj do uporabe takšnega načina zdravljenja, če bo do tega sploh kdaj prišlo, je dolga pot. Potrebnih bo vsaj še deset ali petnajst let dela. Dokazali smo, da je ideja izvedljiva in ima številne dobre lastnosti, treba pa je še pokazati, da deluje tudi v živalskem organizmu. Govorili smo s številnimi strokovnjaki, z direktorjem kardiologije v ljubljanskem kliničnem centru, z vodjo oddelka za kirurške okužbe, s strokovnjakinjo, ki se ukvarja s hepatitisi. Vsi so bili nad pristopom navdušeni. Za določene zdravstvene probleme tovrstno zdravljenje morda niti ni tako daleč, denimo za zdravljenje ran, ki se težko celijo.
Ste koncept patentirali?Patentirali smo tisti drugi, posebej inovativni del projekta, ki ga še nisem razložil. Če želimo, da se celica odziva na različne načine, torej da producira najprej eno, zatem drugo zdravilo in se nato razgradi, potem jo moramo znati kontrolirati, jo vključiti oziroma izključiti. Kako to storimo? V praksi bi moralo biti enostavno, pacient bi pojedel tableto, ki bi te celice preklopila v želeno stanje. To pomeni, da moramo v celice vnesti stikalo, ki ga lahko preklopimo, podobno kot tisto, s katerim prižgemo luč. Doslej so znali raziskovalci ustvariti v celici samo en tip stikala, mi pa smo naredili nov tip, ki je univerzalen, kar pomeni, da jih v celici lahko istočasno deluje skoraj poljubno število. To je tista pomembna novost, s katero smo naredili vtis na sodnike.
Kaj se s tovrstnimi projekti nato zgodi, ko je tekmovanja konec, ko ugasnejo žarometi?Začne se tisti del znanosti, ki je pravzaprav zahtevno obrtniško delo. Kot je dejal Edison, je znanost en odstotek inspiracije in 99 odstotkov perspiracije. Eno je, da pokažeš, da nekaj v principu deluje, drugo pa, da to razviješ do konca, da je dejansko primerno za uporabo. Vzemimo projekt iz leta 2008, ko smo pripravili cepivo proti Helicobacter pylori, bakteriji, ki povzroča gastritis, lahko pa tudi raka na želodcu ali dvanajsterniku. Po več letih nam je končno uspelo pokazati, da zadeva dejansko deluje tudi na miših, torej da je cepivo učinkovito. Objavili smo tudi znanstveni članek v ugledni reviji za področje cepiv. Na tej stopnji pa se je žal ustavilo. Ko bi to morala zagrabiti farmacevtska industrija, se to ni zgodilo. Nekoliko smo bili seveda razočarani. Prišlo je sicer do pogovorov s podjetjem, ki dela s cepivi, a jih to preprosto ni zanimalo.
Zakaj ne?O tem sem se pogovarjal s prof. Alojzem Ihanom, ki je strokovnjak za cepiva in je z nami sodeloval pri tem projektu. Njegova razlaga je ta, da je v zahodnem svetu tovrstnih okužb vse manj, medtem ko ljudje tam, kjer so okužbe bolj pogoste, nimajo denarja za cepivo, podjetja pa posledično nimajo interesa, da bi ta cepiva razvijala.
Ali so investitorji prisotni tudi na samem tekmovanju?Tekmovanje spremljajo predstavniki številnih podjetij, tudi s področja farmacije, ki so tudi med sodniki, nekateri so nas na tekmovanju tudi prosili za kontakt. Industrija, tako ameriška kot evropska, seveda spremlja, kaj se dogaja na tem področju.
So zainteresirani? Ste vi konkretno že prodali kakšen patent?Ne. Za omenjena stikala smo, kot rečeno, vložili patentno prijavo, preden smo šli na tekmovanje, tako da lahko rezultate zdaj objavimo. Prijavili smo že kar nekaj patentov, ampak glede na izkušnje opažam, da podjetja zelo redko zanimajo temeljni patenti. Koristno je sicer zaščititi neko odkritje, ki lahko vodi v razvoj novega področja, a to samo po sebi ne pomeni veliko. Sam moraš razviti neko konkretno aplikacijo, in šele ko je ta »pečena« za na trg, se zbudi večje zanimanje industrije. Če govorimo o farmaciji, podjetja zanimajo takšna zdravila, ki so že opravila prvo in vsaj del druge faze kliničnih testiranj, s čimer zmanjšajo tveganje. A to pomeni vložek v višini nekaj deset milijonov evrov, teh pa seveda nimamo.
So študenti sami skušali katerega od konceptov razviti naprej?Nekaj študentov iz teh tekmovanj ima poslovno žilico in iščejo podporo za komercializacijo, tudi izven Slovenje. Bili smo tudi na nekaj investicijskih konferencah, a zdi se mi, da je slovenski investicijski trg za tovrstne inovacije precej mrtev. Iščejo nekaj, kar že jutri lahko začneš prodajati in zahteva minimalen vložek, tako rekoč izdelke za »top shop«.
Študenti, ki sodelujejo na iGemu, finančnih nagrad ne dobijo. Ali imajo kakšne druge koristi, kot denimo zagotovljen vpis na doktorski študij ali zagotovljeno mesto mladih raziskovalcev?To je eden od problemov, ki me žuli. Da imamo tako izjemne študente, ki bi jih vsak laboratorij z veseljem vzel, naše dosežke poznajo vse najboljše ameriške univerze, mi jim pa ne omogočimo niti doktorskega študija. Prejšnja rektorica je sicer zagotovila brezplačen študij vsem članom uspešnih ekip, sedanji rektor pač ne. Drugo vprašanje je, zakaj takšnim študentom ne bi zagotovili mesta mladega raziskovalca. V zvezi s tem sem poskušal posredovati pri prejšnjem ministru za visoko šolstvo, a je dejal, da mora biti vse sistemsko urejeno. Zelo se bojimo nagrajevati izjemnost.
Za visoko izobražene mlade je v Sloveniji trenutno tudi sicer zelo težko. Bi lahko na podlagi vaših opažanj rekli, da se je beg možganov v zadnjem času povečal?Beg možganov se odraža na dva načina. Po eni strani, jasno, odhajajo v tujino in vprašanje je, koliko se jih bo sploh še vrnilo. Po drugi strani, in to je po mojem mnenju še bolj nevarno, pa vržejo puško v koruzo in rečejo, da v znanosti ni več kruha, ne grem se več tega. Takšnih je po mojem mnenju še več. V obeh primerih je to velika škoda. Če v nekoga vlagaš toliko časa, ga usposobiš do te mere, da bi družbi lahko začel vračati, potem pa zanj ni službe, to pomeni veliko izgubo.
Pred časom ste napisali peticijo proti varčevanju v znanosti, saj menite, da to ni prava pot. Pravite tudi, da podpirate proteste za večjo podporo znanosti. Koliko občutite vladno varčevanje na lastni koži?Nekaterim mladim doktorjem letos žal nismo mogli podaljšati pogodbe. Projektov, s pomočjo katerih smo sicer »krpali« sredstva zanje, žal ni bilo. To formalno ni odpuščanje, dejansko pa je. Želimo delati dobro znanost na svetovno primerljivem nivoju, a če bomo morali računati, koliko fotokopij lahko naredimo, potem to ne bo imelo več smisla. Vsekakor želim vsaj tistim, ki so začeli delati doktorat v naši skupini, omogočiti, da ga tudi dokončajo, tiste najboljše pa tudi obdržati, a že zdaj moramo tematike krčiti, rezati določene smeri in se osredotočati samo na tiste, ki bodo najhitreje dale najboljše rezultate.
Bi varčevalni ukrepi lahko vplivali tudi na vašo (ne)udeležbo na iGemu prihodnje leto?Seveda, velika verjetnost je, da prihodnje leto ne bomo sodelovali.
Slišati je, da nad vašimi uspehi vsi vendarle niso navdušeni. Ne nazadnje na predstavitvi letošnjega projekta ni bilo nikogar z ljubljanske univerze, kar je nekoliko nenavadno. Marsikomu greste verjetno precej v nos.Marsikomu. In to me zelo moti. Če sem se še pred nekaj leti tolažil, da je pri nas podobno kot drugje, zdaj vem, da je to že kar patološko. Več kot je uspehov, več je tudi nevoščljivosti, žal tako na inštitutu kot na univerzi. Mazzini je pred časom napisal boleče resničen prispevek o tem, kako smo Slovenci navajeni, da so gospodarji na Dunaj potegnili najboljše kadre. Sčasoma pa smo se naučili tiste najboljše izriniti kar sami.