Dr. Niko Toš

Predvsem prvo. V prvem desetletju, po prehodu v nov sistem, je v Sloveniji kljub izrazitim strukturnim razkrojem med ljudmi prevladalo podporno vzdušje; spremembe smo doživljali umirjeno in s pričakovanjem; nosilci oblasti so delovali legitimno. To je bilo posledica dejstva, da prelom s starim sistemom pri nas ni bil kataklizmatičen. Izhajal je iz razmer, ki so veljale pred tem. Sistem samoupravnega reguliranja, ki je sicer deloval v avtoritarnih okvirih, je bil drugačen kot sistemi v preostalih vzhodnoevropskih državah. Demos kot osrednji nosilec sprememb je v prid enotnosti zavrnil radikalne zahteve po lustraciji. Poleg tega pa smo Slovenke in Slovenci prehod doživljali predvsem kot osamosvajanje, socialni sistem je še deloval, kapitalsko-tržne pretvorbe pa so svoj »čisti izraz« dosegle šele v sredini naslednjega desetletja – kot roparsko privatizacijo. To je privedlo do razpadanja podjetij, stečajev, naraščanja brezposelnosti, do zaposlitvene brezperspektivnosti mladih, poglabljanja finančne krize... Vse to oblast »rešuje« z nalaganjem bremen vsem, s povečevanjem aktualne in perspektivne revščine. Ljudje zavračajo razpadanje socialne države in brezglavo razprodajo državnega premoženja. Če gre torej za slabo podporo sedanji vladi, je to predvsem posledica zavračanja politike, politikov, strankarskih prevlad in prilaščanj.

S kolegom Veljkom Rusom sva v analizi vrednot Slovencev in Evropejcev leta 2005 na osnovi primerjalnih raziskav iz prvega desetletja po prehodu ugotovila, da smo Slovenci sorazmerno umirjeni in povprečni Evropejci, da smo dovolj odprti in libertarni ter pripravljeni na vstop v EU. To so potrdile tudi analize tujih raziskovalcev. Ugotovila sva, da glede na prevladujoče vrednote in podporo demokraciji Slovenci sodimo bolj v zahodnoevropski kot v vzhodnoevropski vrednotni prostor. Že nekaj let po tem, po vključitvi v EU in Nato, in še posebej v zadnjih letih pa se je podpora sistemu začela lomiti, kot ob žledu. Poraz levoliberalnih in nastop desnokonservativnih sil leta 2004 sta sprožila nove strukturne premike, prevladali so novi interesi in vrednote, vidno so se uveljavljali kapitalski koncepti razvoja družbe in gospodarstva. To je vzpodbudilo velike konfrontacije. In vendar je bila podpora desnosredinski vladi sprva izrazito visoka, nato pa je padla – in vlada je ob nizki podpori jadrala do izteka mandata.

Ob volitvah leta 2008 se je zgodba ponovila; v pričakovanju, da bo ponudila in uresničevala izhode iz vse bolj očitne krize, je bila začetna podpora levi vladi visoka. Prevladala pa sta politična konfrontacija in prazno govorjenje. Podpora ljudi je padla – in vlada je padla. Sledile so prve predčasne volitve, ko je dotedanje stranke izpodrinila prva »imenska protistranka«, ki je ponujala učinkovitost. A ji ni uspelo postaviti vlade. Podpore so naprej razpadale, strankarski prvaki so skovali najprej desno in nato na videz levo vlado. Obe sta v razmerah politične konfrontacije in brez podpore volilcev razpadli. Problemi pa so ostajali, kriza se je poglabljala. In zgodba se je spet ponovila. Na novih predčasnih volitvah se je uveljavila nova »imenska protistranka«, ki je ponujala poštenje in nove obraze. Po treh mesecih delovanja ji podpora kopni, novi obrazi se še niso izkazali. Vendar ji možnosti za vladanje v okvirih mandata ne kaže odrekati. Reakcije javnosti pa so več kot očitne.

Če je volilno telo v prvem desetletju zadržano opazovalo in podpiralo oblast, so se ob poglabljanju krize in neuspešnosti njenega reševanja razmerja do nje izrazito zaostrila. Vlade ne ponujajo – in ljudje seveda ne vidijo – perspektive izhodov, rešitev. In dodajmo: aktualna vlada »novih obrazov« ne obvlada veščin in rutin vladanja. A čeprav so jih prejšnje vlade imele več in več vstopne podpore, jim tudi ni zneslo.

Ne drži pa, da ima sedanja vlada najnižjo podporo. Primerjalne raziskave kažejo, da je ima več kot dve predhodni. Iste raziskave kažejo tudi, da je na dnu zaupanje v politike in politične stranke. V parlamentarnem sistemu so stranke generator demokracije. Zaupanje pa je predpostavka demokracije. V zadnjem desetletju in še posebej v zadnjih letih se Slovenija po deležih zaupanja politiki uvršča na dno, v skupino manj razvitih vzhodnoevropskih držav. Vse prednosti iz začetnega obdobja so tako skopnele. Nosilci političnih ustanov so zaupanje spodnesli do najnižjih ravni. Ni dvoma, da gre pri nas za zastoje in nazadovanje v razvoju demokracije. V politiki vseskozi prevlada manira izključevanja. In odgovornost za takšno stanje je predvsem pri strankah, ki ne zmorejo svoje vloge v demokratičnem sistemu. Odgovornost je pri vseh, ki si stranke prilaščajo, pri strankarskih voditeljih tako imenovane desnice in levice in še posebej pri dveh mandatarjih, ki nista bila kos svojim vlogam. Eden od njiju je bil pravnomočno obsojen zaradi koruptnih ravnanj in kot poslanec sedi v parlamentu, drugi pa je bil neposredno izvoljen in igra vlogo predsednika republike.

Z več zaupanja izstopajo predvsem skandinavske države, sicer pa zaupanje v politiko nasploh slabi, tudi v tako imenovanih razvitih demokracijah. Tako na primer v Nemčiji potekajo manifestacije, na katerih izrekajo groba nacionalistična gesla, kar sili v primerjave z dogajanji v tridesetih letih. Tudi v Sloveniji opazimo grobe protisistemske in protilibertarne izpade. Čeprav gre za manjše dele političnega občestva, to ustvarja vzdušje pritiskov in konfrontacij. Vlade niso sposobne nakazati perspektiv razvoja, ki bi jih bili ljudje voljni sprejeti.

Tudi naše raziskave to potrjujejo. Zdi se sicer, kot da gre za vračanje, za oživljanje starih vzorcev in modelov. A to v glavnem ne drži. Gre za vrednotna opredeljevanja mladih, ki neposredne izkušnje s socialističnim sistemom niso imeli.

Podatki te raziskave bodo urejeni predvidoma do februarja, pogled v nezaključeno datoteko pa kaže, da v naši javnosti še vedno in še bolj izrazito prevlada kritična presoja družbenih in političnih razmer. V družinskem okolju pa se ljudje še naprej počutijo relativno varne in srečne. Povedano drugače: doživljanje sistema se še ne prevaja v intimno okolje ljudi.

Raziskave kažejo, da je tudi podpora pravosodju v zadnjih letih padala, a je še vedno višja od podpore strankam in parlamentu. Tudi ko je začelo pravosodje s pravnimi instrumenti bolj angažirano vstopati v najbolj izpostavljene primere grabežljive privatizacije in korupcije, se mu podpora ni dvignila. Prišlo je namreč do združevanja tistih, ki menijo, da so žrtve pravosodja – od malih prekrškarjev do zgodovinsko nepotešenih državljanov, ki tolčejo po pravosodju, mediji pa jim pri tem sledijo. Dokler bo v ospredju delovanja nekaterih strank zahteva, da sodnike in tožilce spravijo pod svoj nadzor, toliko časa seveda ne bomo normalna demokratična družba. Tudi zaupanje v pravosodje je v temelju demokratičnega sistema.

Velikega obrata ni pričakovati. Mogoč bi bil zgolj ob razgrnitvi jasnih izhodov iz krize, z odpiranjem dialoga med strankami namesto medsebojnega izključevanja in sovraštva, torej z uveljavljanjem nove demokratične politične kulture. Dokler pa bo obstajalo tolikšno nezaupanje ljudi v politične stranke, se bo to odražalo na vseh drugih področjih.