Dr. Nada Rotovnik Kozjek

Tako je, pravi zdravnica, trdil že Hipokrat – da je treba pustiti hranilom, da so zdravila. Ampak hranilom kot hranilom, in to z ustrezno energetsko in hranilno podporo organizma, ki je ne smemo zreducirati na posamezna živila. Zato opozarja tudi na preveč populističen odnos do prehrane, saj se »na njo spozna vsak, ki prebere eno knjigo. Zadnji klasičen primer tega je huda zloraba podatkov kitajske študije, na podlagi katere posamezniki brez poglobljenega znanja in strokovne usposobljenosti svetujejo širšim množicam, kaj in kako naj jedo. To je izredno škodljivo. Izvajanje prehranske terapije brez ustrezne izobrazbe je pravzaprav klasično šarlatanstvo,« opozarja zdravnica in pojasnjuje, da se na Onkološkem inštitutu vsakodnevno srečujejo s posledicami takšnih prehranskih religij in zablod, zaradi katerih so bolniki v zelo slabem prehranskem stanju in jih težje zdravijo, nekaterih pa prav zaradi hude podhranjenosti, ki je posledica nezadostnega ali enostranskega vnosa hranil z raznimi dietami, sploh ne morejo zdraviti.

V Evropi je bil letos narejen sistemski premik, saj je Evropsko združenje bolnikov v sodelovanju s prehranskimi strokovnjaki ENHA (European nutrition for health alliance) izdalo knjižico o prehranski podpori bolnikov (Patients perspectives on nutrition). Pri nas pa še vedno prevladuje miselnost, da sodi prehrana v sklop tehničnih služb in ni del medicinske terapije. Tako je tudi v sistemskih zakonih, tudi zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki ureja mesto prehranske terapije v slovenskem zdravstvu. Na Onkološkem inštitutu jo kljub temu že izvajamo kot medicinsko terapijo, čeprav nimamo več niti lastne kuhinje. Ukinjena je bila politično in kljub temu, da smo strokovno utemeljili, da jo onkološki bolniki nujno potrebujejo. Marsikatero zdravljenje je namreč neuspešno zato, ker razgrajen organizem, ki ga je praktično samo še voda in maščevje brez funkcionalne mase, nima več zadosti proteinskih struktur, ki so med drugim tudi oprijemališča za delovanje številnih zdravil. In ne samo to, ko shujša telo, shujšajo tudi prebavila, ki zato delujejo slabše, in izkoristek živil iz prehrane je slab. Bolniki se tako začnejo vrteti v začaranem krogu podhranjenosti.

Predvsem bi radi javnost seznanili z novejšimi znanstvenimi dognanji s področja presnove in možnostmi njihovega prenosa v vsakodnevno prakso. Nove in zelo dobre možnosti ponujajo predvsem presnovna spoznanja, ki potrjujejo izjemno terapevtsko vrednost povezave telesne vadbe, prilagojene prehranske podpore in zdravljenja debelosti ter drugih kroničnih bolezni. Še posebno je pristop pomemben za preventivo in zdravljenje krhkosti pri starostnikih, ki jo lahko sicer ti tudi sami izboljšajo z zadostnim beljakovinskim vnosom v povezavi z gibanjem. Med pobudami kongresa pa je uvajanje presejalnih sistemov tudi za opešanje telesa oziroma krhkost. Enostavni testi funkcionalnih zmogljivosti pri starostnikih in bolnikih bi namreč omogočili dodaten vpogled v možnosti uspešnejšega zdravljenja in prepoznavo bolnikov, ki bi jih bilo treba prehransko podpreti na začetku zdravljenja in ne šele po tem, ko so presnovno že zelo propadli in je učinek zdravljenja in prehranske podpore zelo slab. Prav tako bi radi poudarili novejše poglede na debelost, ki ni samo slaba. Z nekritičnim hujšanjem lahko bolnikom in starostnikom naredimo še dodatno zdravstveno škodo.

Dobro se spomnim, kaj se je vrtelo v moji glavi, ko mi je sestra na onkologiji, ki je ugotovila, da me prehrana zanima, nosila jedilnike. Mislila sem, da za to nimam časa, ker imam kot zdravnica pomembnejše delo. Zato razumem, kako razmišljajo nekateri zdravniki, a kljub temu menim, da bi morali vsi slediti novejšim medicinskim dognanjem, ki potrjujejo pomen dobre presnovne podpore bolnikov. V zadnjih desetih letih se je klinična prehrana izjemno razvila. Še posebno pa bi morali strokovno podpreti razvoj stroke klinične dietetike, ki je nujna za optimalno umestitev klinične prehrane v klinično prakso in javno zdravje. Prepričana sem, da bi morali imeti klinične dietetike v vseh referenčnih ambulantah. Začetna prehranska obravnava ob kroničnih boleznih bi pomenila učinkovitejše zdravljenje in prihranila veliko zdravstvenega denarja.

Se strinjam, hrana je včasih prav nemogoča. Narobe je, da večina bolnišnic nima postavljenega niti osnovnega sistema klinične prehrane. Živilski tehnologi, ki prirejajo jedilnike za klinično rabo, niso niti približno šolani za klinično dietetiko. Na onkološkem inštitutu sta klinični dietetik in vsaj enkrat na teden tudi zdravnik s specializiranimi znanji, prisotna na viziti. V veliki meri smo že postavili sistem klinične poti, kjer prehransko ogroženim bolnikom takoj postavimo prehransko diagnozo in nastavimo prehransko terapijo, ki jo nato prilagajamo njihovemu presnovnemu stanju. Sicer pa se bojim, da bolnik pri nas drugega strokovnega mnenja glede klinične prehrane, še ne more dobiti. Sama se v primeru strokovnih zagat že leta obračam na kolege v tujini.

Zmerna, uravnotežena in pestra. Zelo dobro jo ponazarja model prehranskega krožnika, ki so ga uvedli v ZDA, da bi zajezili epidemijo debelosti. Krožnik mora biti količinsko omejen in vnašati v treh ali več obrokih v telo posamezniku primerno količino energije posameznih hranil. Poudarek je na kakovostni hrani s čim več mikrohranili, ki je posamezniku dostopna in je nanjo navajen. Dodala bi, da dajmo na krožnik predvsem lokalno pridelana živila, ki so le toliko obdelana, da so primerna za predelavo v človeških prebavilih. Za obroke pa si je treba vzeti čas, se umiriti in hrano dobro prežvečiti, saj se proces prebave začne že v ustih. Ne velja zastonj rek, da so črevo notranji možgani življenja. Kar počnemo s prebavili, v veliki meri določa tudi, kako živimo in kako smo zdravi. Zato je treba prehrano vnaprej načrtovati in vedeti, kdaj in kakšni bodo obroki.

Hujšanja se je treba lotiti, ko smo zdravi ali na začetku kronične bolezni in vedno z zmernim deficitom energije in povečano telesno aktivnostjo. Hujšanje zgolj z energetskim deficitom pomeni, posebno pri bolnikih, veliko izgubo funkcionalne telesne mase. Dokler smo mladi in zdravi, izgubo funkcionalne mase do neke mere še kompenziramo, starejši, klasičen primer so ženske v menopavzi, pa morajo obvezno vključiti tudi telesno vadbo. Hujšanje brez te je najedanje samega sebe. Shujševalne kure pa so v principu kurji pristop. Brez telesne aktivnosti z njimi dolgoročno ne bomo rešili težav s težo, vsaj ne na zdrav način, saj presnovni stres zdravju nikoli ne koristi. Škodljive so zlasti hitre shujševalne kure. Tudi post sodi v poglavje zmanjšanega vnosa energije. Po navadi gre za stradanje, ki v organizmu sproži obrambne mehanizme in druge presnovne poti, ki nadomeščajo energetske vire, ki jih organizem potrebuje za delovanje. Če ne bomo jedli sladkorja, bo telo sicer porabljalo maščobne zaloge, a bo ob tem nažiralo funkcionalno maso in mišične zaloge. Postenje vsekakor ni čiščenje organizma, temveč sproži evolucijske mehanizme za preživetje, ki so pravzaprav presnovni stres. Če pa se posti bolnik, ta zaradi že prisotnega presnovnega stresa ob bolezni evolucijsko adaptacijo vklopa maščobne rezerve zelo slabo izrablja in izgublja predvsem funkcionalno maso, ki bi jo nujno potreboval za uspešno zdravljenje. Post pri bolnikih z rakom je skrajno nevaren terapevtski pristop, lahko bi rekla  kar šarlatanstvo. Post, ki aktivira pomožne presnovne poti, si zato lahko privoščijo le zelo zdravi in zelo mladi.

Gre za način prehranjevanja, ki izključuje določena živila. Dokler smo zdravi, je to verjetno znosen pristop, če imamo zadosti znanja o prehrani in znamo telesu zagotoviti tudi beljakovinske vire. A je znanje o živilih največkrat pomanjkljivo oziroma zahteva ogromno časa. Zato se je treba včasih odločiti tudi, ali bomo posvečali svoj življenjski čas prehrani ali pa bomo živeli in skušali uporabljati živila kot vir energetskih in presnovnih substratov. Osebno  menim, da je najboljši prehranjevalni način vegetarijanstvo z nekaj dodanimi živalskimi viri beljakovin.