To osnovno dilemo je res težko rešiti. Če se reke lepo vedejo, želi v njihovo bližino vsakdo. Tudi ljudje, ki so jih prizadele poplave, hočejo pogosto ostati. Zaščitimo jih lahko z nasipi, zadrževalniki vode in podobnimi tehničnimi ukrepi, toda pri tem smo omejeni, saj recimo z nasipom problem preložimo na nižja območja ob vodotoku. Kolikor bolje ob visokih vodah delujejo nasipi na Saškem, toliko slabše jo odnesejo ljudje na Spodnjem Saškem. Ti ukrepi zato niso vsemogočna rešitev, temveč je treba vodi ponovno odpreti prostor. V Nemčiji bi morali v primerjavi z obstoječim stanjem poskrbeti za nekajkrat več retencijskih površin, kamor bi se ob obilnem deževju lahko razlila odvečna voda. Težava je ta, da so na takšnih območjih v preteklosti zrasla naselja, kar pomeni, da je ustvarjanje dodatnih retencijskih površin dolgoročen projekt. Druga možnost je prepričati kmete, da dovolijo razlivanje vode po svojih poljih. To seveda pomeni, da jim je treba zagotoviti določene odškodnine. To pa pri nas tudi ne deluje najbolje.
Zakaj ne?Kmetje se ne morejo popolnoma zanesti na to, da bodo dobili odškodnine, zato se žrtvovanju svojih zemljišč upirajo. Pa čeprav je povsem jasno, da je veliko pametneje visokim vodam prepustiti velike kmetijske površine kot vasi ali mesta. Politika na splošno zaradi medijske pozornosti ob ekstremnih vremenskih pojavih rada obljubi večjo državno pomoč, kot jo na koncu oškodovancem tudi da. Ob tem se lokalne skupnosti ves čas soočajo z velikimi pritiski, naj dovolijo uporabo obvodnih zemljišč. Investitorji želijo graditi, lokalnim skupnostim pa takšni projekti prinašajo višje prihodke iz različnih davkov, zato investitorjem prepustijo območja, čeprav vedo, da so nevarna. Znanstveniki poskušamo javnosti sporočiti, za kakšne nevarnosti v resnici gre, upravnim organom pa pojasniti, da morajo te predstaviti svojim občanom in jim pokazati poplavne karte. Tega zdaj ne počnejo v dovolj veliki meri. Tudi sodelovanja med regijami, ki ležijo druga za drugo ob vodotoku, nam ne uspe doseči, prav tako pa ne znamo za isto mizo spraviti različnih uporabnikov obvodnih zemljišč.
Prek katerih teles pa naj bi tekel ta proces dogovarjanja?Za vse velike reke, recimo Ren, Elbo, Donavo, načeloma obstajajo celo mednarodne komisije, ki skrbijo za celoten vodotok. Vendar imajo te komisije le omejen doseg, pa čeprav obstaja zakon o visokih vodah, ki pravi, da na vodotoku ni dovoljeno narediti nič takega, kar bi povečalo ogroženost nekoga drugega ob tem vodotoku. Toda govorimo o nekoliko nedoločnih pravnih pojmih, saj zakon recimo nikjer izrecno ne prepoveduje gradnje novih nasipov ali stanovanjskih naselij. To pomeni, da predstavlja bolj apel kot pa resnično zahtevo po medsebojnem sodelovanju. Za to kakšne posebne spodbude v resnici ni, rezultat pa si lahko ogledate na primeru Kölna.
Kölna?Že leta med tem mestom in višje ležečimi skupnostmi ob Renu poteka razprava, da bi pri slednjih zgradili ogromen zadrževalnik, kamor bi ob visokih vodah lahko preusmerili Ren in tam shranili ogromne količine vode ter tako preprečili poplave v nižjih predelih reke. Zvezna dežela Severno Porenje - Vestfalija in njej pripadajoči Köln sta seveda za to, da dežela Hessen ta zadrževalnik zgradi, toda v Hessnu imajo opraviti s svojim prebivalstvom, ki zadrževalnika noče, ker se boji poplavljanja lastnih kleti, če bodo imeli vodo pred vrati. Kölnčani naj za svojo protipoplavno zaščito poskrbijo kar sami, pravijo. Köln pa niti sam ne dela vsega, da bi razširil svoje retencijske površine, zato se sooča s problemom verodostojnosti. Kajti zakaj pa naj bi konec koncev onim zgoraj poplavljalo, da bi ti spodaj lahko še naprej gradili. Gre za konflikte interesov, ki jih je zelo težko rešiti. Naša naloga je vse posaditi za isto mizo, ampak do tega še ni prišlo.
Kot bi poslušala slovensko zgodbo o protipoplavni zaščiti jugozahodnega dela naše prestolnice. Koliko časa pa pri vas že traja ta konflikt?Dvajset, morda trideset let.
Se odnos ljudi do poplavno ogroženih območij z razpravo o podnebnih spremembah in vedno večjih tveganjih zaradi njih kaj spreminja?Občutljivost za to problematiko je res narasla. Toda zdaj se dogaja, da ljudje kar vse poplave in druge ekstremne vremenske pojave pripišejo podnebnim spremembam, kar pa je lahko nevarno. Scenariji možnih posledic podnebnih sprememb so namreč med seboj zelo raznoliki. Večina jih recimo predvideva, da bodo do leta 2050 določena območja v Nemčiji postajala vse bolj sušna, toda obstajajo tudi scenariji, po katerih bodo najprej postala bolj vlažna. Katera možnost je bolj verjetna, v tem trenutku ni mogoče reči. To je še posebno velik problem, če govorite z lokalnimi politiki, ki morajo sprejeti konkretne investicijske odločitve glede prilagajanja podnebnim spremembam in hočejo zato zelo natančno vedeti, kaj bi morali narediti, kako visoki bi recimo morali biti protipoplavni nasipi. Nekatere ukrepe je seveda mogoče izvajati postopno in jih glede na razvoj dogodkov korak za korakom nadgrajevati, toda obstajajo ukrepi, ki jih je treba načrtovati dolgoročno. Na primer novo železniško povezavo, ki bi morala biti načrtovana tako, da bo tudi v primeru vse obsežnejših poplav čez 80 let ostajala nad vodno gladino in bo normalno prevozna.
Je vse pogostejše poplavljanje nemških rek v prihodnosti dejstvo?Ne, hidrologi oziroma znanstveniki se o tem še prepirajo, saj so posledice podnebnih sprememb na naših rekah še zelo negotove. Toda protipoplavna zaščita je potrebna tudi zaradi splošnega obvladovanja tveganj. Ne gre za izrecno prilagajanje podnebnim spremembam, temveč te potrebo po ukrepanju le krepijo. Nemška politika pa dela zelo malo za zaščito ljudi in premoženja pred poplavami. Protipoplavna zaščita v Nemčiji sicer ni slaba, v mednarodni primerjavi, recimo z Romunijo, je zelo dobra. Vendar pa kot rečeno ni zadostna.
Katera pa so največja tveganja, ki jih Nemčiji prinašajo podnebne spremembe?Za nemška podjetja recimo eno največjih tveganj predstavljajo svetovni negativni učinki podnebnih sprememb. Naše gospodarstvo je globalno zelo prepleteno, tako dobavitelje kot trge ima po vsem svetu. Če Bangladeš ali Tajsko ohromijo visoke vode in zato izpade dobava oziroma prodaja, nam seveda ne more biti vseeno. Poleg etične odgovornosti, ker smo z emisijami CO2 toliko prispevali k podnebnim spremembam, obstajajo torej tudi povsem praktična tveganja za nemško gospodarstvo.
Kaj pa tveganja v Nemčiji?Dvig morske gladine in vročinski valovi so zagotovo pomembne grožnje, pri čemer se z vročinskimi valovi že soočamo. Vendar jih velikokrat ne jemljemo dovolj resno, saj mislimo, da prizadenejo ljudi, ki jim že tako ne gre preveč dobro. Pričakujemo lahko tudi obilnejše padavine in posledično poplave tudi tam, kjer jih doslej ni bilo. Če bodo prizadele nepripravljena okolja, v katerih ni nasipov, bodo zelo drage. Težave bomo imeli z vetrom, torej z viharji, kar pomeni, da bo morda treba graditi stabilnejše in temu primerno dražje strehe, ki zdaj letijo naokoli. Potem so tu še nekoliko nenavadnejše reči, kot je recimo toča. Vprašanje, s katerim se bodo morale soočiti določene regije, bo tudi razpoložljivost vodnih virov, predvsem za kmetijstvo. V sedanjih razpravah pa so malo zanemarjena že omenjena vprašanja povratnih učinkov iz svetovnega gospodarstva. Kajti lahko rečemo, da dve do deset milijard evrov na leto, na kolikor so zdaj približno ocenjeni stroški prilagajanja podnebnim spremembam znotraj države, za nas ne predstavljajo nekega velikega problema (BDP Nemčije znaša 2666 milijard evrov, op. p.). Tudi letne škode zaradi vremenskih pojavov se zdaj v Nemčiji gibljejo v tem območju. Zadnje poplavljanje Elbe letos je stalo od 12 do 14 milijard evrov.
