Zagotovo svojega. Moja žena je učiteljica. Ko je sin začel hoditi v isto šolo, kjer je delala, je žena raje zamenjala službo. Zapleteno bi bilo, saj bi moral biti njun odnos v šoli zelo drugačen kot doma. Svoje otroke učiš in vzgajaš doma, toda otroci potrebujejo tudi izkušnjo z drugimi odraslimi. S tem pridobivajo izkušnje o svetu, v katerem živijo.
Prihajate iz Združenih držav Amerike, ki so domovina permisivne vzgoje.Kakšna je vaša definicija permisivne vzgoje?
V osnovi takšna, da se otroku vse dovoli.Če na permisivno vzgojo gledamo iz tega vidika, potem nikakor ni dobra. Obstaja kliše, ki pravi, da je bila moja generacija vzgojena permisivno. Znan je doktor Benjamin Spock, pediater, ki je napisal knjigo Baby and Child Care, ki je bila desetletje najbolj prodajana knjiga v Združenih državah. Osnovno sporočilo knjige je, naj otrok vodi starše. Denimo, da otroka hranite, takrat ko joka, ne pa na vsaki dve uri. Za ljudi je bila to permisivna vzgoja. Zato so govorili, da je bila moja generacija, generacija hipijev, uničena zaradi doktorja Spocka, ki je zagovarjal, naj otrok diktira ritem družine. Morda je v tem nekaj resnice, a sam trdim, da so tovrstne trditve preostre.
Zakaj?V osnovi permisivna vzgoja ni dobra, a kljub temu je pomembno, da starši začutijo otrokov ritem. Ni dobro, da se vse dala po uri in pravilih. Pravila so lahko osnovna struktura vzgoje, toda potrebno jih je prilagoditi vsakemu otroku posebej. To je moja verzija permisivne vzgoje.
Toda to je precej lažje v teoriji kot v praksi.Jasno, saj biti starši je zelo težka služba. Za starše bi morali imeti licence. Če podeljujejo licence za vožnjo z avtomobilom, bi jih morali tudi za vzgojo otrok, kar je bistveno težje kot vožnja avtomobila. Z licencami za vzgojo se seveda malce šalim, toda resnica je takšna, da gre pri starševstvu za izredno zahtevno nalogo, ki pa ima malo strokovnega nadzora. Slovenija ima čudovit program, da se staršem nudi veliko pomoči, še preden je otrok rojen, patronažne medicinske sestre pa prihajajo na obisk tudi v prvih štirih tednih po porodu. V Združenih državah tega nimamo.
Pred dobrim letom dni smo v Sloveniji precej govorili o fizičnem kaznovanju predvsem v povezavi s predlogom družinskega zakonika. Ste vi za ali proti?Vem, da v Sloveniji to ni dovoljeno. Enako je pri nas v Združenih državah. Toda v ekstremnih razmerah to ni slaba stvar. Pod ekstremne razmere štejem, da se dogodijo enkrat ali dvakrat na leto. Govorim o eni klofuti in ne pretepanju. Seveda je povsem možno vzgojiti čudovitega otroka, ne da ga kadar koli udariš, a včasih je udarec lahko koristen, še posebno, če gre za otroka, ki se obnaša zelo nevarno.
Meja med učinkovitim vzgojnim ukrepom in zlorabo otrok je zelo tanka.Absolutno, zato so pravila jasna, torej, da se otrok ne sme pretepati. Nesmiselno bi bilo, da bi bilo otroka pod določenimi pogoji dovoljeno tepsti, saj bi vse skupaj odšlo izpod nadzora. Toda obstajajo izjeme, ko je lahko udarec za otroka koristen, saj spozna, da je storil nekaj zelo narobe. Primer: Otrok steče proti prometni cesti, mama ga potegne nazaj, udari in odločno pove: »Tega ne delaj!« Nikakor pa se udarci ne smejo dogajati vsak dan, kajti s tem se otrok nauči, da se težave rešuje z nasiljem.
Vse večji problem v Sloveniji je, da učitelji nimajo avtoritete. Dogaja se, da so starši, če je otrok v šoli kaznovan, jezni na učitelja in ne na otroka.Prav v tem je skrit odgovor, zakaj je tako. Če so starši pripravljeni storiti to, kar pravite, potem učitelju rušijo avtoriteto. Ko sem bil otrok, je bil za nas vsak učitelj gospa ali gospod, zraven pa smo jih klicali s polnim imenom in priimkom. Svet se spreminja, zato so sedaj učitelji v Ameriki naslovljeni zgolj z imenom, kar tudi zmanjšuje njihovo avtoriteto. Toda spoštovanja do učiteljev morajo otroke naučiti njihovi starši. To storijo z lastnim obnašanjem do učiteljev. Ko se učitelj pritožuje nad otrokom, ga morajo starši jemati resno. Seveda učitelj nima vedno prav. Takrat morajo starši povedati učitelju, da se moti, kar pa morajo storiti s spoštovanjem.
Starši praviloma precenjujejo sposobnosti svojih otrok in zato prihajajo tudi navzkriž z učitelji.Pogostokrat so to tisti starši, ki hodijo do učiteljev in se pritožujejo, zakaj je njihov otrok dobil slabo oceno. Starši morajo včasih sprejeti, da njihov otrok ni najpametnejši na svetu. Problem pa je, če imajo zelo pametni otroci malce manj pametne starše, ki ne znajo zadovoljiti otrokovih potreb. Takšni otroci se hitro začnejo dolgočasiti. Pogosto moraš biti pri otrocih zelo inovativen, da ustrežeš njihovim potrebam. Toda enako velja za otroka, ki določeno snov razume bolj počasi, a zato še ni nujno neumen.
Rekli ste, da so težave otrok praviloma pokazatelj težav staršev. Torej ima družina pomemben vpliv na otrokovo obnašanje?Čeprav sem otroški terapevt, se ne ukvarjam samo z otrokom, ampak tudi z mamo in očetom, po možnosti še z babico, dedkom ter brati in sestrami. Šele ko imam celotno družino na kupu, lahko vidim, kakšen je svet tega otroka. Kako so mu razložena pravila, na kakšen način se jih izvaja, kako se otrok obnaša do ostalih v družini, kako se ostali obnašajo do njega... Problem je, če mama otroku nekaj prepove, oče pa mu nato z malce potuhe isto stvar dovoli.
Ali lahko razvajenost že štejemo kot vedenjsko motnjo otroka?Ko se pogovarjamo o otrocih z resnimi vedenjskimi motnjami, gre za bistveno večji problem kot razvajenost. Zaradi razvajenosti te zagotovo ne pošljejo v prevzgojni zavod. Morajo biti resni problemi v družini, ali pa gre za gensko napako, še preden se otrok rodi. Če razvajaš otroka, ga s tem učiš, da je sebičen, da ne razmišlja o ostalih in da dobi vse, kar želi, kar pa ni realno življenje.
Kaj pa hiperaktivnost?V Združenih državah prav gotovo predpišejo preveč zdravil za zdravljenje hiperaktivnosti. V Italiji zakon določa, da se tovrstna zdravila lahko predpiše samo mladoletnikom in ne odraslim ljudem. Toda resnica je, dejanska hiperaktivnost ostane za vse življenje. Morda se bolezen malce izboljša, ko odrastejo, a ne veliko. Če zares potrebuješ zdravila, ko si star sedem let, potem jih boš tudi, ko boš petdeset.
Poleg Italije boste svoje izkušnje sedaj delili tudi v Sloveniji. Sodelovali boste z Vzgojno-izobraževalnim zavodom Smlednik. Kakšen je prvi vtis?Šola je moderna in prijazna na pogled. Pred tem me je skrbelo, da bo bolj podobna zaporu, saj gre za zavod, kamor si nihče ne želi priti sam, ampak ga tja pošljejo drugi. Iz pogovora z učitelji in skrbniki sem izvedel, da so problemi pri otrocih zelo različni. Skrbi me dejstvo, da so skupaj otroci, ki imajo vedenjske težave in tisti, ki so nevarni in imajo celo kriminalno preteklost. Vsi so pomešani, kar ni dobro. Velika razlika je med nekom, ki ni uspešen v navadni šoli, ker je preveč glasen, impulziven in moteč za ostale, in nekom, ki želi nekoga namerno poškodovati. Ti dve kategoriji sta preveč različni, da bi bili skupaj.
Po prvem vtisu lahko rečem, da učitelji porabijo preveč časa, da dosežejo kontrolo in mir v razredu. Eden od učiteljev mi je rekel, da je pred desetimi leti vsak otrok hotel na igrišče in se ukvarjati s športom. Če to ni bilo mogoče, so bili razočarani. Sedaj se s športom ukvarjajo samo po video igricah. Otroci bi morali biti fizično aktivni, da sprostijo prekomerno agresivnost in depresijo.
Kako pomembno je pri prevzgoji težavnega otroka sodelovanje strokovnjakov in staršev?Otroci iz zavoda hodijo domov za konec tedna, zato imajo tudi starši velik vpliv, ki pa je lahko slab ali dober. Če otroka v zavodu učijo določenih pravilih in manir, potem morajo starši ravnati enako. So me pa učitelji v Smledniku opozorili, da so otroci najbolj težavni v ponedeljek zjutraj, ko pridejo nazaj po preživetem koncu tedna z družino. Pri otrocih v zavodu se starši pogosto počutijo odrinjene. Staršem je vedno potrebno razložiti, da imajo še vedno pomembno vlogo, pravzaprav je njihov pomen bistveno večji od skrbnika v zavodu.
S čim boste lahko pomagali kolektivu v Smledniku, da bo uspešnejši?Učitelji in skrbniki v Smledniku so zelo kreativni pri ukvarjanju z otroki, toda zdi se mi, da premalo poznajo vedenjske terapije. To so zelo primerni prijemi, po katerih se določi, kdaj se otroka nagrajuje ali kaznuje, to pa lahko deluje brez fizičnega kaznovanja ali zdravil, zraven pa se otroci dobro počutijo. Učitelji in socialni delavci so se strinjali, da bodo prevzeli vedenjski program, ki pomaga kontrolirati slabo vedenje učencev. Če se bo vse dobro izšlo, ga bodo začeli uporabljati prihodnje šolsko leto.
Nam ga lahko predstavite?Program ima strukturirane nagrade in kazni za dobro in slabo obnašanje. Učiteljem s tem programom ni potrebno izumljati rešitev, kadar se znajdejo v stresnih situacijah, ko se učenci obnašajo zelo slabo. Daje jim jasne rešitve, ki jih lahko hitro uporabijo. Rešitve za stresne situacije so že izumljene, ta program pa jih ima zbrane na kupu. Vse, kar morajo učitelji narediti, je, da ta program pregledajo in se naučijo, katere rešitve pridejo v poštev v določeni situaciji.
