Redni profesor za socialno in kadrovsko področje na Fakulteti za družbene vede, ki jo je kot dekan tudi vodil, je prepričan, da si je mesto rektorja prislužil z izjemno dobrim poznavanjem razmer na univerzi. Kot prorektor je namreč dr. Ivan Svetlik sodeloval pri strategiji nadaljnjega razvoja univerze, ki ga bo na vse pretege, tako zatrjuje, poskušal tudi uresničiti. Akademski skupnosti in naši največji univerzi bo torej vrnil ugled, ohranjal bo brezplačen študij in za nemoteno ter uspešno delo na fakultetah in akademijah zagotovil dovolj denarja.

Morda bo poskrbel tudi za to, da se bo kampanja pred naslednjimi rektorskimi volitvami odvijala popolnoma drugače, kot se je letošnja. Nad tokratno je namreč popolnoma razočaran. Ko se je predstavljal po fakultetah, je bilo zanimanje tako študentov kot akademskega zbora izjemno nizko. »Morda smo preveč podobni politiki in političnim predvolilnim predstavitvam. Mi smo vendarle univerza, čisto nekaj drugega, zato bi morali razmišljati o drugačnih pristopih tudi pred rektorskimi volitvami,« je razmišljal.

Drugačne pristope, kot jih je Svetlik zapisal v svoj program in jih predstavil v odgovorih na zastavljena vprašanja, pričakujejo tudi študentje. Kljub poudarjanju poznavanja univerze namreč Študentski svet Univerze v Ljubljani ni podprl niti izvoljenega rektorja niti njegovega protikandidata dr. Jožefa Duhovnika s Fakultete za strojništvo.

Odločno do klavrnega konca

V vseh svojih obljubah Svetlik izpostavlja odločen boj proti škodljivim vplivom na univerzo in prav tako odločno zavzemanje za njeno avtonomijo. Odločnost je sicer ena od njegovih lastnosti, ki je vodila tudi njegovo ministrovanje. A se je to vseeno zaključilo dokaj klavrno s predajo paketa treh zakonov, ki so drug za drugim popadali na referendumih: zakona o malem delu, zakona o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno ter zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Predvsem slednji je po mnenju mnogih padel ravno zaradi Svetlikovega trmastega vztrajanja pri vladnih stališčih. Ker ni bil pripravljen niti malo popustiti, so mu sindikalisti očitali odsotnost socialnega dialoga.

Podobno nepopustljiv je tudi kot profesor na fakulteti, pripovedujejo njegovi nekdanji študentje. Ko oceni pisni izpit, od svoje odločitve ne odstopi, tudi če so mu študentje na govorilnih urah pripravljeni svoje znanje kar takoj dokazati z odgovori na njegova vprašanja. Če želijo boljšo oceno, morajo ponovno na izpit. Njegovi izpiti sicer veljajo za izjemno zahtevne. Čeprav je njegovo raziskovalno področje pestro in obsežno, pa so menda njegova predavanja bolj toga in dolgočasna – kot da bi bila zanj bolj obveza kot prioriteta. Tudi nad prosojnicami, s katerimi si je pomagal na predavanjih, študentje niso bili navdušeni. Prav zato je mnoge presenetila dodelana digitalna predstavitev, s katero se je v zadnjih tednih predstavljal kot kandidat za rektorja, saj je z zgovornimi fotografijami, izpostavljenimi ključnimi številkami in dodanimi vizualnimi učinki delovala kot dokumentarni film.

Neskončna predanost stroki

Tisto, kar Svetlikovim študentom ni najbolj po godu, pa so močno cenili zaposleni na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Pod njegovim ministrovanjem so bile stvari urejene tako, da so bile optimalne s strokovnega vidika. Tudi njegova neizprosnost pri pogajanjih, pravijo na ministrstvu, je vselej temeljila na strokovnih izhodiščih. Nikoli ni privolil v rešitve, ki »bodo šle skozi« bodisi v vladi, parlamentu ali pri socialnih partnerjih, vedno je iskal takšne, ki so bile najprimernejše po strokovni plati. Zelo je obžaloval padec družinskega zakonika na referendumu, saj bi njegova uveljavitev popravila krivice istospolnih partnerjev in nas uvrstila med države s sodobno družinsko zakonodajo. Da bi pri socialnih transferjih preprečil zlorabe – kolikor je to sploh mogoče – in dosegel večjo pravičnost, je pripravil novo socialno zakonodajo, a so jo njegovi nasledniki z veseljem uporabili kot priročen mehanizem varčevanja. Na ministrstvu so njegovo neprilagodljivost dojemali bolj kot doslednost, zaradi katere so bili tudi odnosi znotraj ministrstva korektni in urejeni. V nasprotju s študenti, ki pravijo, da ima do njih relativno hladen, če ne celo vzvišen odnos, se ga na ministrstvu spominjajo kot umirjenega, vljudnega in korektnega vodjo resorja.

Ob nepravem času na pravem mestu

Morda bi se s svojo vztrajnostjo in predanostjo strokovnim dognanjem na ministrskem mestu izkazal v drugačnih časih. Njegovo ministrovanje je namreč sovpadlo z začetkom in naglim poglabljanjem krize. Nekdanji šolski minister in profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Slavko Gaber je tako v enem izmed intervjujev povedal: »Dr. Svetlik je minister, ki je v napačnem času na pravem mestu. V Drnovškovi vladi bi se s svojim znanjem in tudi ravnanjem veliko bolje odrezal. Imel bi seveda povsem drugačnega šefa in upam, da tudi sindikate z več razmisleka.«

V izjemno nenaklonjenem času bo Svetlik vodil tudi našo največjo univerzo. Vrniti ji mora ugled, ki ji pripada, in ji priskrbeti dovolj denarja za uspešno delovanje, ne pa za životarjenje. Akademska skupnost je bila v zadnjem času izpostavljena največjim javnim pritiskom v njegovi štiridesetletni univerzitetni karieri, je potožil pred kratkim. Mednje spada tudi javno omalovaževanje dela zaposlenih, zahteve po samofinanciranju, uvajanju šolnin in bolj ali manj prikriti privatizaciji. »Tem pritiskom se mora univerza upreti z večjo notranjo povezanostjo, s povečevanjem mednarodnega ugleda, z doseganjem še boljših rezultatov in njihovo predstavitvijo v javnosti,« je prepričan novi rektor.

Nikoli ni skoparil s primerjavami, ko je vladam želel dokazovati kratkovidnost pri ostrih varčevalnih rezih v visokem šolstvu. Ob razpravi o zakonu o visokem šolstvu je na primer dejal: »Trditi, da spremembe zakona o visokem šolstvu koristijo univerzi, ker ji dajejo več avtonomije, je tako, kot bi nekomu dali denar za opanke in mu naročili, naj si svobodno kupi najboljše čevlje...« Vladno varčevanje na univerzah in fakultetah je Svetlik večkrat označil kot »romunizacijo« visokega šolstva.

Svetlikova kandidatura, enako kot kandidatura njegovega protikandidata, je v trenutnih razmerah pravzaprav pogumno dejanje. Ne le da kolegov, ki jih bo vodil, ni zanimalo, kako bo to počel, zanimalo jih ni niti rektorsko mesto, čeprav velja za najbolj odgovorno in prestižno na vsej univerzi. Razlogi so na dlani. Prof. Svetlik bo moral za nič kaj prestižno plačo – sedanji rektor naj bi dobival okoli 2.500 evrov neto na mesec – garati, da bo sedanje standarde na univerzi vsaj ohranil. Časi, ko je kot predsednik nacionalnega kurikularnega sveta v devetdesetih letih bdel nad sprejemanjem ambicioznega – danes bi rekli dragega – programa nove devetletke, ki je temeljil na ambicioznih standardih in normativih, so se, kot kaže, vsaj za nekaj časa iztekli...