Dr. Anton Prosen

Gradbeno dovoljenje je v Sloveniji zdaj tabu, ljudje se bojijo izpeljave tega postopka. Morda se tudi zato pri nas pojavljajo črne gradnje. Toda obstajajo poti, da dovoljenje pridobimo dokaj hitro. Postopek ni tako zapleten. Hudo je tam, kjer začenjamo iz nič, na parceli, ki ni komunalno opremljena in za katero ni izdelan izvedbeni akt, torej občinski podrobni prostorski načrt. Iz tega se občine včasih rešujejo tako, da investitorjem naložijo še strošek izdelave tega akta. Namesto da bi bilo v trenutku, ko investitor na upravno enoto odda vodilno mapo za pridobitev gradbenega dovoljenja, vse čisto in usklajeno, se velikokrat postopek pridobivanja vseh mnenj in soglasij, celo pridobitev okoljevarstvenega soglasja, šele začenja. Potem pa seveda do izdaje gradbenega dovoljenja preteče leto ali celo več. Strinjam se, ta postopek je treba poenostaviti. A če ne bomo poskrbeli za kakovostne temeljne prostorske akte na vseh ravneh, državni, regionalni in občinski, za vnaprej pripravljeno izvedbeno dokumentacijo, v kateri bodo odpravljena vsa neskladja in pridobljena vsa potrebna soglasja in mnenja, ne bo mogoče ničesar poenostaviti, stvari bomo samo še bolj zapletli.

Verjetno čakamo na investitorje. Občine sicer praviloma določijo obrtne, trgovske, industrijske in druge cone, izvedbene dokumentacije zanje pa vnaprej ne pripravijo. Tudi stanovanjska gradnja ni vedno skladna z občinsko politiko, ampak je vse prevečkrat prepuščena zasebni pobudi. Zato imamo v nekaterih občinah predimenzionirana stavbna zemljišča, ponudbe komunalno opremljenih zemljišč, kamor je treba le še zasaditi lopato, pa primanjkuje. Ta problem izvira iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Uvedli smo samoupravno družbeno planiranje, tudi na področju prostora. Upoštevali smo želje krajevnih in drugih skupnosti, brez izračunov za organsko rast naselij. Ponekod so za njihovo širitev predvideli celo do trikrat več površin, kot jih zaseda obstoječe naselje. Ker običajno ni bilo izvedbene dokumentacije, pa tega prostora niso pozidali načrtno. Toliko površin za širitev namreč podeželska naselja niso potrebovala, zato je prodaja zemljišč na različnih predelih pospešila razpršeno gradnjo, ki danes kliče po načrtni sanaciji. Hkrati so te velike površine stavbnih zemljišč po osamosvojitvi postale poligon za špekulacije z zemljišči. To se je recimo pokazalo na Krasu. Bistveno prevelike površine, ki so bile povem legalno določene za gradnjo, so kupovali zunanji investitorji in na njih gradili. V Divači stoji kompleks vrstnih hiš, ki so ostale neprodane in postopoma propadajo. To je posledica tega nenačrtnega pristopa in odločitve politike v devetdesetih letih, da v Sloveniji gospodarskega, prostorskega in socialnega razvoja ne bomo več načrtovali, temveč ga bo določal trg. Temu je že mogoče prepustiti določena področja, toda politiko prostorskega razvoja bi morala imeti na vajetih država.

V celoti ne krivim županov, čeprav ima le polovica občin sprejete občinske prostorske načrte. Sloveniji manjkajo sektorske študije za posamezna področja, od protipoplavnih študij do stanovanjske politike, ki bi morale biti izdelane za vse ravni planiranja, od državne do občinske. Nekoč smo to že imeli, a smo nato pristojne institucije razpustili, strokovnjaki pa so si našli druge službe. Pred štiridesetimi leti je za prostorskim razvojem stala zelo močna državna ustanova, imenovana biro za regionalno prostorsko planiranje. Ta je v Sloveniji uvajal sistem policentričnega urbanega razvoja, ki bi med drugim pospešil krepitev regionalnih središč. Po osamosvojitvi se je ta politika z ustanovitvijo tolikšnega števila občin in še nekaterimi drugimi spremembami zrušila. Danes se tako soočamo s pomanjkanjem potrebnih strokovnjakov, razvoj v občinah pa večkrat sloni na zastarelih prostorskih aktih, ne na novih študijah in okoljski presoji. Trajnostni razvoj pa zahteva drugačne pristope za umeščanje objektov v prostor. Včasih občudujem župane, da so sploh sposobni voditi prostorsko politiko. V Nemčiji imajo celo posebne šole za župane in občinske svetnike, v katerih ti pridobijo znanje, kako ljudem zagotoviti kakovostno življenje in razvoj, kar vključuje urbanistično, stanovanjsko, komunalno, okoljsko in druge politike. Kajti kdor ni iz stroke, zelo težko obvladuje to zahtevno in kompleksno dejavnost. V Sloveniji jo morda vse preveč prepuščamo dnevni politiki.

Tako je. Toda mi niti na državni ravni nimamo urejenih zadev. Država recimo še ni sprejela državnega strateškega prostorskega načrta, čeprav bi ga morala že pred leti. Zadeve zato rešuje s parcialnimi državnimi prostorskimi načrti in strategijo prostorskega razvoja iz leta 2004. Da ni vse v redu, vidimo tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Čeprav gre za strateško pomembne državne infrastrukturne projekte, država zanje nima izdelane projektne dokumentacije. Ko želi pridobiti evropski denar, jo zato zagrabi panika. Na te pomanjkljivosti opozarjajo tudi ekonomski strokovnjaki, ki se ukvarjajo s črpanjem evropskih sredstev. Projekte delamo z zamudo in verjetno nam evropska sredstva zato polzijo iz rok. Pravilo prostorskega planiranja je narediti prostorski dokument in ga nato spremljati ter vse odklone sproti spreminjati in dopolnjevati.

Nekatere evropske države so z zakonom predpisale, da je treba vsak strateški prostorski dokument v državi na štiri leta revidirati in po potrebi spremeniti. Če bi tudi mi to delali sproti, bi imeli kakovostne podlage pripravljene v vsakem trenutku. Vendar bo v Sloveniji zelo težko zgraditi evropsko primerljiv sistem, preveč smo se zapletli. Želja vsake vlade je poenostaviti izdajanje gradbenih dovoljenj, o spremembi sistema na tem področju pa ne razmišlja. Projektov na zalogo ne delamo. Primer so recimo obvoznice, ki bi jih morali zgraditi v nekaterih naseljih zaradi obremenjenosti s tranzitnim prometom. Šele ko ugotovijo, da bi lahko prišli do kakšnega denarja, začnejo projektirati. Delno je za to kriva dediščina nekdanjega sistema.

Včasih je bilo zelo enostavno priti do zemljišč za gradnjo, ker smo jih pridobivali s kompleksnim razlaščanjem. Tega v sedanjem sistemu ni, obstaja množica drugih instrumentov zemljiške politike, ki jih nimamo uzakonjenih ali pa jih ne izvajamo. Vsekakor pa bomo potrebovali tudi drugačno zakonodajo s področja urejanja zemljišč in zemljiške politike.

Nujno je treba sprejeti nova pravila za to področje. Razdrobljeno prostorsko zakonodajo je treba strniti v en zakon s posebnim statusom, sektorsko zakonodajo pa podrediti tej krovni zakonodaji. Ustanoviti je treba močno strokovno institucijo na vladni ravni, ki bo sposobna svetovati in usmerjati celoten prostorski razvoj Slovenije na različnih ravneh, sodelovala pa bo tudi s sosednjimi državami in Evropsko unijo. Danska ima recimo pod okriljem ministrstva za gradnjo prav takšno institucijo. Poleg tega bo treba strokovne službe za prostorski razvoj organizirati tudi na ravni pokrajin ali obstoječih statističnih regij. To bi veliko pripomoglo k ažurni izdelavi prostorskih dokumentov na občinski ravni. Župani bi dobili usmeritve, država bi začela opravljati kontrolno vlogo, kar pomeni, da bi spet pridobila nadzor nad razvojem v prostoru.