Srečo je zelo težko univerzalno definirati, vsekakor pa sreča ni derivat nakupovanja in ljudje zaradi neke kupljene stvari nismo bolj srečni. Dolgoročno nas materialne stvari ne osrečujejo. Če ostanem v sferi materialnega, nas v večji meri osrečijo prijetna doživetja in stvari, ki jih podarjamo drugim, torej altruizem, dobrodelnost, in pa tesne družinske in socialne vezi. Res pa oglaševalska industrija skuša v nas ustvariti občutek, da je samo še tisti set nožev ali koktajl obleka tisto, kar nam še manjka, da bi postali srečni. Ampak teh »nekaj« je vedno nekaj, vedno nekje zmanjka. In tako pridemo do fenomena, da ima sosed, znanec, prijatelj, sorodnik, skratka ljudje, s katerimi se hote ali nehote primerjamo, vedno boljši avtomobil, večjo hišo, bolj uspešne otroke. Dobro se počutimo takrat, ko smo primerljivi z njimi, a ko nam nekje zmanjka, ker pač mora zmanjkati, je to pogosto razlog za naše občutke prikrajšanosti in nesreče.
Ni nujno, da so ljudje zaradi revščine nesrečni, ni pa sreča odvisna od materialnega blagostanja, kajne?Seveda, sreča je tudi stvar prepričanja, pa tudi socialnih in kulturnih okoliščin. Raziskave kažejo, da so v deželah, kjer so osnovne biološke in eksistencialne potrebe zadovoljene, ljudje bolj srečni. Vendar prebivalci iz najbolj premožnih držav niso nujno tudi najbolj srečni. To je zelo zanimiv izziv za raziskovalce. Tako imenovani Happy Planet Index (HPI) se uveljavlja kot alternativna mera proučevanja blagostanja narodov, kajti BDP izpusti marsikateri vidik blagostanja. HPI skuša dognati, do katere mere posamezne države sveta, glede na povprečno dolgoživost, ekološki odtis in doživeto blagostanje, prispevajo k dolgemu, srečnemu in trajnostnemu življenju. Čeprav imajo v povprečju premožne države ta indeks višji, se pojavi paradoks – bolj premožne države imajo namreč bolj alarmanten ekološki odtis, zaradi česar se skupna ocena HPI zniža. Slovenija se po tem indeksu uvršča pri povprečni dolgoživosti izjemno dobro, pri doživetem blagostanju srednje dobro, pri ekološkem odtisu pa slabo.
V katerih državah so najbolj srečni in kaj na to vpliva?Države z izjemno visoko stopnjo doživetega blagostanja so Danska in druge skandinavske države, Kanada, Venezuela, Švica, Nizozemska, Avstralija, Avstrija. Na drugi strani ima Kitajska precej nizko stopnjo doživetega blagostanja, ne sicer tako nizko kot nekatere afriške države, recimo Togo, Čad, Tanzanija, Bocvana. Toda niso samo ekonomski razlogi tisti, ki narekujejo stopnjo blagostanja, temveč urejeno družbeno okolje in urejene politične razmere. Državam v blagostanju so skupne demokracija, svoboda tiska in ekonomska svoboda, torej obstoj alternativ, srednji sloj pa je razmeroma širok, saj je razpon med najvišjimi in najnižjimi dohodki majhen. Precejšnja egalitarnost vpliva na dobro počutje.
Bojim se, da v Sloveniji v zadnjem času ne gremo proti višji stopnji blagostanja. Značilnost ta hip je avtoritarnost politike. Srečni ljudje živijo v demokratičnih državah, pri nas pa smo priča omejevanju dostopa do referendumov, mačehovskemu obnašanju pri pogajanjih, hitremu sprejemanju zakonskih odločitev, omejevanju dialoga.
Raziskave sicer kažejo, da je sreča manj odvisna od trenutnih razmer, vseeno pa ekonomska kriza pri ljudeh poraja tesnobne občutke, strah pred prihodnostjo, negotovost glede zaposlitve. Posledica je lahko naučena nemoč, ko ljudje čutijo, da kljub prizadevanjem ne morejo ničesar spremeniti. To je v nasprotju s samoučinkovitostjo, torej občutkom, da lahko z lastnim delovanjem spreminjajo okoliščine sebi v prid. Ni pa občutenje sreče izključno odvisno od našega delovanja, poleg nekaterih drugih dejavnikov je menda kar v tridesetih do petdesetih odstotkih genetsko pogojena.
Malo gena za srečo potrebujemo, preostalo menda lahko razvijemo. Pa v resnici sploh imamo tak gen?Ali gen sreče dejansko obstaja, še ni znanstveno potrjeno, so pa hipoteze, ki na to nakazujejo. Ne glede na to, ali ta gen obstaja ali ne, imamo veliko priložnosti, da srečo vzgojimo. Trpljenje in blagostanje sta dve strani istega kovanca, in če zanikamo obstoj trpljenja kot integralnega dela našega življenja, jo bomo slabše odnesli. Pozitivna psihologija se s trpljenjem in frustracijami sicer še najmanj ukvarja. Toda frustracije so pomemben pokazatelj, da je nekaj narobe. Ljudje preveč časa vztrajamo v mislih v prihodnosti, denimo srečni bomo, ko bomo odplačali kredit, ko bomo dosegli napredovanje v službi, ko bomo shujšali. Toda bolj osrečujoče je biti z mislimi v tem trenutku, kajti le tako se otresemo tesnobnih misli, povezanih s prihodnostjo, ki je ne moremo vedno nadzorovati. Zavedamo se stvari, ki jih trenutno počnemo, in stremimo k temu, da jih počnemo na način, ki nam je ljub. Stvari se potem po navadi odvijejo bolje, kot smo pričakovali. Enako neproduktivno je misliti na to, kaj je šlo narobe v preteklosti. Ne preteklosti ne sedanjosti ne moremo spreminjati, lahko pa sedaj ukrepam tako, da povečam svoje blagostanje.
Kar pa ne pomeni, da svoje prihodnosti ne načrtujemo. Srečni ljudje temeljito načrtujejo, da jim bodo dogodki šli kot po maslu. Nikoli seveda ne gre vse tako, a če delamo na tem, bodo stvari bolj verjetno šle tako, kot smo si predstavljali. Sreča ni plod nedejavnosti, usode ali ugodne konstelacije planetov, ampak naše dejavnosti.
Nedavno izdana Velika knjiga o sreči kljub tendenci, da ne bi izzvenela »do sreče v desetih korakih«, se temu ne uspe izogniti. Koliko napora je potrebnega, da smo dejansko srečni?Omenjena knjiga skuša na kratek in poljuden način predstaviti dejavnike, ki jih raziskovalci pozitivne psihologije iz celega sveta preučujejo in povezujejo s srečo. Tovrstne knjige ljudje radi berejo; predstavljajo si, da obstaja univerzalna pot do sreče in da bodo nekaj naredili že s tem, če bodo knjigo kupili in prebrali. S tem seveda ni nič narobe, saj pomeni, da se sprašujejo o kakovosti svojega življenja in skušajo v njem narediti pozitivne premike. V naši naravi je tudi, da se sprašujemo o duševnosti, in to je v redu, če zgolj na osnovi prebranega ne delamo napačnih samodiagnoz.
Če želimo pri sebi nekaj spremeniti in biti srečnejši, moramo spremeniti naša prepričanja o naravi sreče. Nekaj dela je potrebnega, da ozavestimo, kar ugotavljajo raziskovalci sreče, in sicer da nas osrečujejo relativno preproste, dostopne reči, recimo prijatelji, rekreacija, okusna hrana, ravno prav izzivalno delo. Morda se sliši patetično, ampak raziskave kažejo, da hvaležnost in prijaznost naredita več za dolgotrajno občutenje sreče kot zadetek na loteriji ali odlična izobrazba. Vprašanje je tudi, kakšna so naša pričakovanja o srečnem življenju. Sreča pomeni, da naše življenje v grobem ocenjujemo kot dobro, občutimo več pozitivnih čustev kot negativnih. Ni pa sreča nekaj trajnega.
Kar je verjetno dobro, sicer ne bi znali ceniti občutkov sreče. Kaj naj torej počnemo, da bomo čim večkrat srečni?Moj kolega Aleksander Zadel je na predavanju v okviru ciklusa o pozitivni psihologiji dejal, da v medicini vodoravna črta pomeni klinično mrtvega pacienta. Enako je pri sreči: prihaja v valovih, najbolj pomembno pa je, kako razmišljamo in kaj naredimo, ko smo pod vodo, ko nam življenje pokaže zobe – ko smo v stiski, ob smrti partnerja ali izgubi službe. Raziskovalci ugotavljajo, da se ljudje po takšnih dogodkih še dolgo vračajo na svojo izhodiščno raven sreče. Določeni travmatični dogodki, recimo prometna nesreča s posledico paraplegije, dolgoročno ne poruši hedonskega ravnovesja v človeku. Njihove izkušnje in zaznave sebe, drugih in sveta se namreč niso radikalno spremenile. Pomembna je torej naša mentalna naravnanost – pogum, vztrajnost, optimizem in upanje. Za blagostanje je pomembna tudi skrb za zdravje. Težko je sicer reči, ali so zdravi ljudje bolj srečni ali pa so srečni ljudje bolj zdravi. Pa vendarle nekateri rezultati kažejo, da so srečnejši ljudje bolj dolgoživi.
Kot pomemben dejavnik občutenja sreče so tudi naše vsakodnevne aktivnosti. Nekatere nas kar posrkajo vase, v njih uživamo, saj v tem najdemo osebni smisel. Temu občutju psihologi pravimo tok ali zlitje z nalogo. Poiščimo torej takšne dejavnosti, ki bodo osmislile naše življenje in okrepile občutke zadovoljstva.
Katerih prijetnih čustev se lahko še priučimo?Ljudje se lahko priučimo vsega, podobno kot se lahko naučimo skozi naučeno nemoč, da nam nič ne bo uspelo in treniramo to stanje ob spremljavi negativih čustev. Mnoge terapevtske tehnike temeljijo na tem, da postopoma privzamemo ustreznejše mentalne vzorce. Tudi depresiven človek ob psihološki podpori in ob medikamentozni terapiji sčasoma zmore zapustiti posteljo, si pripraviti zajtrk, iti v trgovino, se urediti... Freud je dejal, da v stvarstvu za ljudi ni bilo mišljeno, da bi bili srečni. Toda zavračam vse tovrstne deterministične pristope. Lahko se priučimo miselne naravnanosti, da je življenje dobro.
