Tega, da je potrebno živeti v strpni skupnosti, se nismo naučili, ker nimamo državljanske tradicije zrelosti in ne znamo ločiti, kaj je strateško in kaj je operativno. Strateško pomembnih vsebin ne bi smeli zlorabljati za dnevno politične cilje. Če hoče nekdo za svoje strateške cilje uporabiti polpreteklo zgodovino, jo brez sramu in zadržkov zlorablja, ker žal to deluje. Če pa hočeš ljudi argumentirano prepričati o svoji ideji, potrebuješ čas, energijo in navsezadnje tudi argumente. In če argumentov nimaš ali misliš, da jih druga stran zlorablja, se čutiš nekritično pristojnega, da zlorabljaš interpretacijo za doseganje kratkoročnih ciljev. Problem takega načina delovanja pa je, da si s tem omejujemo možnosti za učinkovito doseganje strateških ciljev.
Hočete reči, da politikom v dvaindvajsetih letih ni uspelo argumentirano predstaviti svoje ideje ali vizije?Tako je. Nimamo politika, ki bi bil sposoben jasno in artikulirano postaviti interese naroda pred svoje lastne. Potrošniška družba ne samo v Sloveniji, temveč v celotnem zahodnem svetu nima sposobnosti samorefleksije. Tako smo prazni znotraj sebe, da se odzovemo na vsako provokacijo, ki si jo nekdo izmisli. Težava je v tem, da nekritično sprejemamo informacije od zunaj, brez sposobnosti, da bi se znašli v šumu teh informacij in sprejeli relevantne zaključke oziroma odgovorno odločitev ter končno nekatere politike poslali v zgodovino.
Leta 2011, ko smo imeli vlado Boruta Pahorja, ste v intervjuju za Mladino dejali, da nam manjka vizije, velikih in majhnih ciljev. V tem kratkem obdobju smo dobili že tretjo vlado, pesimizma in nezadovoljstva pa je v slovenski družbi še več.Na koncu intervjuja sem tudi rekel, da smo že tako daleč, da je nemogoče ta proces hoteno zaustaviti. Zadeve se bodo zato uredile sistemsko v trenutku, ko nam bodo dokončno ušle iz rok. Takrat so me kolegi ekonomisti opozarjali, da je zelo nevarno govoriti o revoluciji. Vprašal sem jih, za koga je to nevarno. Za tiste, ki imajo kapital, in za oblast? Revolucija za reveža načeloma ni nevarna. Za tiste, ki živijo pod pragom revščine, je edina možnost, da pridejo do virov. Revolucija je strašljiva za tiste, ki imajo kapital. Ne smemo pozabiti, da kriza, kot jo mi doživljamo, ni nastala zato, ker je nekdo zažgal nekaj vagonov denarja na poti iz Aten, Rima ali Madrida proti Bruslju. Ta denar še vedno obstaja, samo da je na napačnem mestu. In danes je še bolj napačno razporejen, kot je bil leta 2008 – še bolj je skoncentriran v središčih kapitala. Vsi jamrajo, če so borze v Frankfurtu, Tokiu ali Londonu en teden šibke. Ampak toliko denarja, kot ga je tam zbranega, ga ni bilo še nikoli v zgodovini človeštva. Borze, najbogatejši ljudje in banke delujejo. Leta 2008 smo rekli, da je potrebno najprej rešiti banke in da bomo potem spet dobili nazaj delovna mesta. Rešili smo banke, delovnih mest pa ni od nikoder.
Podjetnik in angelski investitor Jugoslav Petković, ustanovitelj spletne trgovine Mimovrste, je pred kratkim za Dnevnik dejal, da v ZDA vladata vsesplošni optimizem in občutek, da je vse mogoče, v Sloveniji pa pesimizem in obup.Na obeh koncih sveta se gara, vendar z razliko, da eni vidijo smisel v tem, drugi pa ga ne vidijo. Ameriška družba je specifična v tem, ker je ustvarila tako veliko kritično maso moči, da je lahko svetovni policist in svetovni uzurpator virov hkrati. Američani ne hodijo v Afganistan ali Irak izvažat demokracije, ampak se tam 'pogajajo' glede virov. Imajo ta privilegij, da jih njihov dolg ne zanima. So zunaj koncepta svetovne ekonomije, zunaj pravil igre. Zatona ZDA ne vidim. Prej vidim zaton zahodne Evrope.
Če so bili pred leti nezadovoljni in pesimistični predvsem revni in neizobraženi, sedaj to velja tudi za intelektualce. Namesto da bi poskušali povleči voz naprej, se tudi sami počutijo v brezizhodnem položaju. Interes za rektorski položaj na Univerzi v Ljubljani je bil na primer zelo pičel.Gre za dialektični boj med kakovostjo in količino. Ko imaš v družbi toliko 'intelektualcev', kot jih je sedaj, je logično, da pride do upada njihove kakovosti. Dilema plagiatov je dilema naše družbe. Kdo pa je v naši družbi verodostojen? Kandidata za rektorja sta se pričkala, kdo ima več citatov. Kaj ni to bolno? Mene zanima, kdo ima vizijo razvoja ljubljanske univerze, ne pa to, kdo je napisal več člankov, ki jih je nekdo citiral. To je patologija. Voliti bi morali takšnega rektorja, ki bi prevzel odgovornost, da bomo imeli jutri vrhunsko družbo, da bomo imeli družbo napredka, da bomo znali dati ljudem vizijo, da bomo znali narediti študente podjetne, da bodo znali reševati težave in sodelovati.
Kaj vas je nazadnje pozitivno presenetilo, navdalo z upanjem?Vedno poudarjam, da sem optimist in da me ni strah. Ko greš v gostilno in veš, kaj ješ in koliko imaš v denarnici, te na koncu ne sme biti strah poravnati računa. Upam, da imamo dovolj na široko odprte oči, da vemo, kaj se nam lahko zgodi. Če vemo, da bo prišel cunami, se ni treba učiti plavati hrbtno ali prsno. Vprašati se je treba, kako bomo preživeli. Odgovori, ki so jih prinesle vseslovenske ljudske vstaje, me polnijo z optimizmom. Prav tako podjetniška iskrica pri mladih, ki gredo v svet in ugotovijo, da smo pri nas enako inteligentni ali delavni kot drugod in da lahko s tujci tekmujejo. V vsaki zdravi družbi je dva odstotka najbolj pametnih in proaktivnih ljudi, pri nas pa vlada prepričanje, da je takih 30 odstotkov, da vsi, ki imajo diplomo, predstavljajo cvet naše družbe. Pozabite na to. Veliko število diplomantov je posledica načina financiranja našega visokega šolstva. Vsakdo mora končati študij zato, da nekdo na koncu verige dobi plačo. Potem pa se nekateri jezijo, da nekdo z diplomo dela v trgovini. Ja, točno to, ker drugam ne sodi. Kdo ima še na fakulteti imidž tistega, ki študente meče na izpitih?!
Zakaj vas vseslovenske ljudske vstaje polnijo z optimizmom?Da so ljudje apatični in pasivni, je posledica naučene nemoči. To pomeni, da si dolgo neučinkovit pri nečem, kar počneš. Tako se naučiš, da kar koli narediš, ne pomaga. Politika takšno vzdušje v družbi izkorišča. Če ljudje ne hodijo na volitve, ker nič ne deluje oziroma pomaga, je to politikom všeč. Fraze, da so volitve praznik demokracije, so največja izmišljotina. Politike zanima samo to, da pridejo na volitve tisti, za katere vedo, kako bodo glasovali in ki jih imajo pod nadzorom, ostali pa naj ostanejo doma. To je ideal potrošniške družbe, v kateri uživa tudi politika. Prodaja namreč nekaj, kar ne deluje. Nastopi pa trenutek, ko dovolj velika množica ljudi spozna, da je naučena nemoč le fikcija. Takrat se lahko zgodi revolucija z nepredvidenimi posledicami. In šele takrat, ko postane ta množica nevarna, bi elite rade kupile socialni mir in bi se začele pogovarjati. Spremenile bi ustavo, pogovarjale bi se s protestniki...
Medtem pa nekateri jočejo pred sodiščem. Kako ste razumeli jok, ki ga je sprožila sodba v zadevi Patria?Bil je patološki, vendar s pravimi čustvi, saj se lahko tudi na silo postaviš v tako stanje. Ne smemo pozabiti, da imamo okoli kulta osebnosti vedno ljudi, ki lahko jočejo krokodilje solze. Prav tako ne smemo pozabiti, da so pogosto največji borci za neko idejo jutri njeni največji nasprotniki. Če pride na primer v ZDA do seksualne afere, obstaja velika verjetnost, da so zanjo odgovorni republikanci, ki so običajno najbolj goreči zagovorniki poštenja in iskrenosti. To pa velja tudi pri nas. Tisti trenutek, ko se nekdo pretirano joče za svojim voditeljem, ga lahko pojutrišnjem mirno pribije na križ. To je zelo nevarna igra. Če partnerja ne moreta živeti drug brez drugega, je to zelo lepo, dokler je zveza romantična. Ko pa ne gre več, pride do streljanja, kar se je pred kratkim zgodilo v Domžalah. Da si nekdo dovoli spustiti z vajeti ljudi do take meje, je nevaren precedens v naši družbi. In tega se zelo bojim.
Koliko se morajo državljani sploh ukvarjati z dnevno politiko?Toliko, kolikor se jih dnevna politika neposredno dotika in kolikor na primer zahtevajo shod za javno zdravstvo in ostale vstaje. Sam sem blizu Leninovi in Gramscijevi ideji o poklicnih revolucionarjih. Tistemu tipu demokracije, v kateri nekdo dejansko nosi odgovornost za to, kar je prav. Ne moremo vprašati dveh milijonov ljudi, kaj je prav. Nisem privrženec tega. Temeljna družbena vprašanja glede zdravstva postavlja ljudstvo, odgovore naj določijo zdravniki, politika pa naj sistem vzpostavi. Sedaj smo dobili jedro zdravnikov, ki vedo, kako sistem deluje in si tudi predstavljajo, kako bi moral funkcionirati, da bi vsi imeli nekaj od tega. Naj povedo in za to naj nosijo tudi odgovornost. To je zame prava demokracija.
Kako pa bi se po vašem mnenju odzvali politiki, če državljani in tudi mediji ne bi dajali tolikšnega poudarka dnevnopolitičnim dogodkom?Paranoični bi postali. Izgubili bi tla pod nogami. Če se zaletavaš v zaprta vrata in imaš cilj, veš, kam usmerjaš energijo. Če pa so vrata odprta in se nimaš s kom prepirati, je to največja paranoja politike. Zato pa potrebujejo 'Piranske zalive'...
