Najprepoznavnejši vzhodnoevropski politik se seli v Bruselj. Svoje pogajalske spretnosti iz domačega političnega parketa, kjer velja za umirjenega, a odločnega politika, bo moral poslej dokazati pri usklajevanju stališč 28 držav članic. S političnim somišljenikom iz Evropske ljudske stranke, prihajajočim predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem, si bo delil ključne prednostne naloge Unije: gospodarsko okrevanje, ukrajinsko krizo in reformiranje Unije, ki bo moralo biti pogodu tudi Veliki Britaniji. Sedeminpetdesetletni politik se teh nalog ne bo lotil brez izkušenj, a njegov izkaz ni enoznačno pozitiven.
Edini z dvema mandatoma
S spretno gospodarsko politiko mu je v času vseevropske recesije uspelo Poljski kot edini državi članici ohraniti pozitivno gospodarsko rast, za kar je požel mednarodno odobravanje. Toda v njegovem drugem mandatu, tako mu očitajo domači kritiki, za reformiranje države ni storil prav veliko. Velja za klenega Evropejca, ki ima v trenutni sestavi premierjev evropskega sveta največ izkušenj na bruseljskem parketu. Od leta 2007, ko je na parlamentarnih volitvah zmagal s svojo drugoustanovljeno stranko Državljanska platforma, že namreč sedem let vodi Poljsko. Je tudi edini premier, ki mu je po padcu komunizma uspelo volilce prepričati o dodelitvi drugega zaporednega mandata. Od začetka ruskega stegovanja lovk po Ukrajini se je v obdobju padajoče priljubljenosti doma profiliral kot oster kritik Rusije. Prav to naj bi mu v bruseljskem kadrovskem kupčkanju slednjič tudi pripomoglo dobiti položaj v vodilnem evropskem triu. Evropski voditelji so namreč želeli tudi z imenovanjem novega predsednika evropskega sveta Moskvi poslati jasno sporočilo o politični odločenosti osemindvajseterice, čeprav ni jasno, kako močno je Bruselj sploh pripravljen napenjati mišice s Kremljem.
Za Poljsko je imenovanje Tuska na čelo evropskega sveta največji zunanjepolitični dosežek države. Toda v domovini ga niti najmanj ne slavijo tako kot pontifikat Janeza Pavla II. Poljski mediji so polni očitkov, da premier kot prvi zapušča potapljajočo ladjo njegove liberalno-konservativne Državljanske platforme. Kar leto dni pred parlamentarnimi volitvami in le nekaj dni pred imenovanjem na čelo evropskega sveta je z obljubami o petinskem povečanju davčnih olajšav za družine s tremi otroki ali več ter s trikratnim povečanjem minimalnih pokojnin začel populistično predvolilno kampanjo. Vprašljivo je, ali bo Državljanski platformi uspelo tako nadoknaditi padec na javnomnenjskih lestvicah priljubljenosti za koalicijo desnosredinskih strank pod vodstvom stranke Zakon in pravičnost Lecha Kaczyńskega. Podpora Državljanski platformi v Tuskovem drugem mandatu pada, močno pa se je zamajala tudi po nedavni prisluškovalni aferi.
Časnik Wprost je namreč objavil izseke leto dni starih pogovorov med notranjim ministrom Bartlomiejem Sienkieviczem in guvernerjem centralne banke Marekom Belko, iz katerih je razvidno, da je Belka vladi za dvig priljubljenosti ponujal konjunkturno pomoč centralne banke v zameno za zamenjavo finančnega ministra Jaceka Rostovskega. Ob Tuskovem preoblikovanju vlade novembra istega leta so Rostovskega dejansko zamenjali. Državno tožilstvo zdaj preiskuje, ali je bila s tem dogovarjanjem kršena neodvisnost centralne banke. Po izbruhu afere je Tusk prehitel svoje politične nasprotnike, da bi se organizirali, in nemudoma v parlamentu postavil glasovanje o zaupnici vlade, ki ga je tudi dobil. Umik prekaljenega politika iz poljskega notranjepolitičnega zakulisja v Bruselj bo Tusku z nastopom dveinpolletnega mandata predsednika evropskega sveta s 1. decembrom prinesel diplomatsko imuniteto pred kazenskim pregonom.
Bolj karizmatičen od predhodnika
Tusk je diplomirani zgodovinar, a svojega poklica v času komunizma ni mogel opravljati, saj mu ga je komunistična oblast, proti kateri se je bojeval, to prepovedala. Svojo politično kariero je namreč začel v 80. letih, ko je v rodnem Gdansku vodil študentsko krilo gibanja Solidarnost. Prav zaradi prepovedi opravljanja poklica si je moral kar osem let svoj denar služiti kot fizični delavec na nevarnih višinskih delih, denimo s čiščenjem dimnikov. Po padcu komunizma je bil skoraj nepretrgoma poslanec. Njegov nagli politični vzpon se je začel šele dobro poldrugo desetletje po padcu železne zavese. Leta 2005 je na predsedniških volitvah še izgubil proti Lechu Kaczyńskemu, s katerim mu je pozneje uspelo vzpostaviti sicer naporno kohabitacijo na čelu Poljske, nato pa se je že dve leti pozneje z zmago na parlamentarnih volitvah prebil na premierski položaj. Ves čas je močno zagovarjal svobodno trgovino, nujnost nadaljevanja evropske širitve in privatizacijo državnih podjetij. Uspelo mu je izboljšati še od druge svetovne vojne napete odnose z Nemčijo. Zaradi svojih spravljivih tonov je postal tudi zaupnik nemške kanclerke Angele Merkel, ki je močno podpirala njegovo izvolitev v vodilno bruseljsko trojico.
Čeprav Tusk v Bruselj ne prihaja kot poliglot, v središče evropskega odločanja prinaša druge vrline. Zagotovo je bolj karizmatičen kot odhajajoči predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy. Kot prepričan zagovornik dobrih evroatlantskih odnosov zagovarja večjo težo Nata na vzhodnoevropskih mejah in goji dobre odnose z ZDA. Postaja najvidnejši glas novih držav članic, ki so celo desetletje od vstopa zahtevale pomembno pozicijo v bruseljskem birokratskem aparatu in slišnost njihovih pogledov pri starih državah članicah. Mu bodo prisluhnile? »Novi obraz v EU«, ki bo integracijo predstavljal navzven in določal dnevni red srečanj evropskih voditeljev, se že uči angleščine, delovnega jezika zasedanj evropskega sveta. Šaljivo obljublja, da bo do 1. decembra v njej že kar domač. »I will polish my English,« je z besedno igro in kančkom smisla za humor dejal po svoji izvolitvi. Velja za skromnega politika, ki še zdaj kot premier vozi staro toyoto, medtem ko mu varnostniki sledijo v blindiranih limuzinah. Toda za skromnost v Bruslju ne bo imel časa.