Veliko. Zlasti po osamosvojitvi Slovenije. Do tedaj sta namreč na Hrvaškem delovali samo dve takšni društvi: Slovenski dom v Zagrebu in Bazovica na Reki. Po letu 1992 so začela nastajati nova in zdaj jih že 16. Slovenci smo se samoorganizirali, ker smo začutili potrebo po zbiranju in druženju. Osamosvojitev je za nas predstavljala veliko prelomnico.
Pravite, da ste začutili potrebo. Iz kakšnih razlogov?Zaradi meje smo se nenadoma začeli počutiti tujce, česar za časa skupne Jugoslavije ni bilo zaznati. Društva so v krajih z večjim številom Slovencev začela nastajati povsem spontano. Poleg Zagreba in Reke danes delujejo še v Splitu, Šibeniku, Dubrovniku, Pulju, Lovranu, Zadru, Karlovcu, Labinu, Osijeku, Buzetu, Poreču, Varaždinu, Tršću in Umagu. Zame je bilo doživetje, ko sem moral na meji s Slovenijo prvič pokazati osebno izkaznico, nekaj strašnega. Lepo je bilo pridobiti svojo državo, a ima to tudi slabe strani. Sam sem se večkrat skregal z enimi in drugimi mejnimi policisti ali cariniki. Pritisk mi je dvignilo zlasti vprašanje, kam grem. Zdaj, ko je tudi Hrvaška v EU, se meje več tako ne čuti, pa tudi navadili smo se nanjo.
Kdaj je nastalo prvo društvo, kaj se v njih dogaja in kako se dogovorite, kje bo sedež zveze? Je v Zagrebu zato, ker je to glavno mesto Hrvaške?Zgodovina je dolga. Slovenci smo imeli v Zagrebu svoj časopis že v 19. stoletju. Nato je leta 1929 intelektualni del Slovencev ustanovil društvo Nakič, kar je bila okrajšava za narodni klub in čitalnico. Kmalu po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno še slovensko društvo Bazovica na Reki. Zagrebško društvo, ki je vmes nekajkrat spremenilo ime, je na sedanji lokaciji v Masarykovi ulici že od leta 1947. V prostorih so med drugim večnamenska dvorana s 120 sedeži, knjižnica ter klubski prostor z nepogrešljivim »šankom«. Sicer se društva med seboj programsko povezujemo, enkrat na leto prirejamo tudi meddruštvena srečanja. V vseh društvih izvajajmo dopolnilni pouk slovenščine, ponekod delujejo še pevski zbori, a je zaradi staranja članstva vedno težje najti pevce. V Zagrebu deluje tudi onkraj meja znana skupina tolkalistov Sudar.
Številke kažejo na drastično upadanje števila Slovencev na Hrvaškem. Kaj je razlog?Razlogov je gotovo več. Med drugim tudi ta, da s povprečno starostjo 62 let predstavljamo najstarejšo manjšinsko populacijo na Hrvaškem. Zaradi bližine meje in podobnega jezika je gotovo tudi dosti primerov asimilacije. Poleg tega mladi v sebi ne nosijo več pravega nacionalnega naboja. Več jim pomeni iskanje prave šole, poklica. Številke so za nas res porazne. Samo v Zagrebu je naše število v dobrih dvajsetih letih upadlo s 7300 na 2300. Od vseh manjšin na Hrvaškem najbolj upada število Slovencev. Ti se danes več ne priseljujejo na Hrvaško, tok gre v drugo smer. Hrvatje hodijo v Slovenijo študirat in dosti jih tam po diplomi tudi ostane.
V kolikšni meri se mladi rod še čuti Slovence?Se čuti, a bolj malo. Svet se giblje drugam. Slovenci smo bolj koncentrirani v velikih mestih, kjer je identiteto težje ohraniti kot na podeželju, kjer imajo denimo Čehi in Rusi svoje cele vasi. Tam zadošča, da obvestilo o kakšnem dogodku nabijejo na električni drog in so vsi obveščeni. V Zagrebu je obveščanje neprimerno bolj zahtevno opravilo. Poleg tega so še drugi razlogi, da se mladi ne opredeljujejo za Slovence. Enostavno ne čutijo te potrebe. Preveč so obremenjeni z drugimi stvarmi, kot so šola, šport in podobno, zaradi česar ne čutijo potrebe prihajati v društvene prostore in si krepiti narodno zavest in slovenščino. Zelo malo je mladih, ki bi jih zanimalo sodelovanje folklorni skupini ali pevskem zboru.
Po hrvaški zakonodaji ste Slovenci priznani kot manjšina, vendar v parlamentu, saboru, nimate zagotovljenega poslanskega mesta. Kako gledate na to?Po zakonu imajo manjšine pravico do osmih poslancev. Od tega trije sedeži pripadajo Srbom, pet pa preostalim 21 manjšinam, pri čemer imajo po en sedež zagotovljen samo Italijani, Čehi in Madžari. Od preostalih dveh sedežev en pripada zastopniku narodov nekdanje Jugoslavije in en preostalim manjšinam. Ker je Bošnjakov na Hrvaškem že 50.000, je logično, da na volitvah vedno zmaga njihov predstavnik. Pod takšnimi pogoji Slovenci v saboru torej nikoli ne bomo imeli svojega predstavnika. Predlagali smo že, da bi zadevo uredili tako, da bi imeli predstavniki albanske, bošnjaške, črnogorske, makedonske in slovenske manjšine iz svojih vrst vsako leto drugega predstavnika, vendar sabor tega predloga ni potrdil. Čeprav je tale bošnjaški poslanec tudi naš poslanec, nas v razpravah nikoli ne omeni. To bo kdaj koli težko spremeniti.
Se zaradi tega čutite prikrajšane pri izvajanju ustrezne manjšinske politike in ustvarjanju primernih pogojev delovanja slovenskih društev?Saj ne, da v saboru ne bi želeli imeti svojega predstavnika, vendar to ni najpomembnejši faktor. Z ustavnim zakonom o zaščiti manjšin je Hrvaška zadeve precej lepo uredila, na voljo imamo sredstva za delovanje, ki jih operativno razporeja vladni svet za nacionalne manjšine. Denarja bi bilo resda lahko več, a nekako shajamo. Kadar koli v kakšnih pogovorih omenimo, da bi Slovenci želeli imeti v Saboru stalnega zastopnika, dobimo odgovor, da ga tudi Hrvatje nimajo v slovenskem parlamentu. Toda to ni isto. Hrvatje so v Sloveniji novejša manjšina, mi pa smo na Hrvaškem prisotni že dolgo obdobje. Pomagali smo graditi hrvaško družbo, bili uspešni v kulturi, športu, obrti, umetnosti in znanosti. To je velika razlika.
Pred časom so bila v odnosih med Slovenijo in Hrvaško prisotna precej ostra trenja. Kako se je to čutilo med Slovenci na Hrvaškem? Ste bili pripravljeni posredovati v smislu umirjanja strasti?Tisto stanje smo čutili kot nekakšno refleksijo na našo skupnost. Hrvatje so želeli, da se do nastale situacije opredelimo, mi pa smo se, čakajoč, da se stvari uredijo, temu izogibali. Kot pripadniki manjšine se tu v Zagrebu nismo čutili ogrožene. Nič ni bilo razbitega, tudi nobenih žaljivih grafitov ni bilo opaziti. To je značilnost velikega mesta. Poleg tega smo Slovenci s Hrvati zgodovinsko zelo povezani, med sabo nismo bili nikoli v vojni. Je pa res, da smo v času povečane napetosti med državama naivno pričakovali, da nas bo kdo iz slovenske vlade kaj vprašal, a ni bilo nič od tega. Kot da naš glas ne bi bil pomemben. Ni nam bilo prijetno ob tistih prerekanjih. Manjšina vedno trpi. Ne vem niti, koliko bi naše mnenje pomagalo. Takrat bi bilo morda res dobro, če bi imeli v saboru svojega predstavnika.
Kako čutite skrb matične države za vašo manjšino?Slovenija za manjšine skrbi prek svojega urada in ministra, z razpisi društvom pomaga tudi finančno. Bojim se, da bi marsikaj od tega, če ne bi bilo urada in ministra, zamrlo. Imam namreč občutek, da se Slovenci ne zavedajo prav svojih manjšin. Slovenci na Hrvaškem sicer delujemo zelo pozitivno, predstavljamo velik povezovalni faktor, med nami ni nobenih delitev na leve in desne.
