Darko Šarić

Iz Pljevlje v velike čevlje

Politiki z Vučićem na čelu zdaj, štiriindvajset ur po prijetju, govorijo o zmagi proevropskih vrednot in novih standardih v odnosu do organiziranega kriminala. A prav zato je Šarićevo prijetje tudi farsično. Organiziranega kriminala takšnega ranga ne bi bilo, če ga ne bi organizirala politika. Šarić je zgolj izkoristil »gužvo« in se v sistemu povzpel med najbolj vplivne kokainske šefe na svetu. Kokain pa je med drugim droga elit, tudi politikov. Tam se vse vrti v krogu.

Etos Darka Šarića je svojevrsten, etnografi pa bi utegnili reči, da je značilen: predvčerajšnjim so ga po dvesto sedemdesetih dneh iskalne akcije v torek zgodaj zjutraj pripeljali v Črno goro. Pred nadaljevanjem poti v Beograd, kjer so ga čakali na policiji, je imel pomemben družinski opravek: pri politiki si je izgovoril pol ure miru za srečanje z materjo in obema otrokoma. Mož pač živi v svojem lastnem mitu, ki je hkrati kolektivna bajka. Črnogorska mati je Darka rodila 21. oktobra 1970 v Pljevlji, mestecu na severovzhodu Črne gore, ob meji s Srbijo. Tam je z bratom živel do leta 1989, ko se je na prvo resno pot podal – v Kranj, kjer je služil JLA. Po dostopnih podatkih, objavljenih v srbskih medijih, se je v javnih evidencah naslednjič pojavil leta 1997, ko so ga policisti v Belgiji povezali s pranjem denarja in nekaterimi drugimi kaznivimi dejanji. V Srbiji pa so ga policisti začeli zasledovati leta 2001, ko so dobili informacijo, da naj bi se pošiljka kokaina skrivala v enem od tovorov banan, ki bodo prispeli v Srbijo. Po eliminaciji zemunskega klana, pravijo Šarićevi biografi, se je v Srbiji zdelo, da ne bo nikoli več nobena mafijska združba uspela doseči tolikšne, skorajda absolutne moči. A na izpraznjenem terenu so se okoli leta 2005 pojavili »neki Črnogorci«. »V takšni situaciji in z resno organizacijo – sodelavce je izbiral med sorodniki in najbližjimi prijatelji, naglo je zamenjeval ljudi, zadolžene za nabavljanje in odpremljanje kokaina in preostale posle – je Šarić hitro vzpostavil nadzor nad beograjskim podzemljem,« je dva tedna pred aretacijo zapisal Telesković v Politiki. »Cena kokaina je na trgu naglo padala, hkrati pa se je začela serija krvavih obračunov – v glavnem z nastavljanjem eksploziva pod avtomobile.« Osnove za aretacijo sicer policija nikoli ni imela, saj je bilo dokaze – med drugimi bombo pod nekim avtomobilom v Zürichu, ladjo, polno kokaina, v gršem Solunu ter dvajset kilogramov heroina v garaži Šarićevega brata Duška – nemogoče dovolj zanesljivo povezati z njegovim imenom.

Posel kot običajno

Za kamere si je v torek nadel prijazen nasmešek, na letalu pa je bil po poročanju Politike tudi oster. Pridušal naj bi se nad dvema srbskima politikoma, ki da sta ga sprva ščitila, potem pa izdala. Kdo sta, priče pogovora niso želele izdati, poznavalci pa pričakujejo, da Šarić ne bo »padel« sam. »Zdaj bo preračunaval, kaj se mu splača,« je v pogovoru za Dnevnik ocenil beograjski profesor kriminologije Zlatko Nikolić. »Uveljavljanje anglosaksonskega prava kriminalcem omogoča, da se pogajajo. Zato vsi pričakujejo, da bo Šarić spregovoril in izdal imena tistih, ki so ga doslej ščitili. Nihče od tovrstnih kriminalcev se ne proda poceni,« pravi Nikolić. »Ko bo tonil, bo s seboj potegnil še druge in si s tem poskušal izboljšati položaj v sodnem procesu. Ne bi me čudilo, če bi kakšna zadeva priplavala na površje tudi v Sloveniji.« Med drugim smo v Dnevniku pisali o nekdanjem stečajnem upravitelju Branetu Goršetu, ki je po ugotovitvah preiskovalnih organov v preteklosti poslovno sodeloval s podjetji, povezanimi z Darkom Šarićem. Podjetja so bila registrirana v različnih davčnih oazah.

Šarić je imel veliko sodelavcev in veliko jih je, ki si zaradi informacij, ki jih ima o njih, ta hip želijo njegove smrti. Domneva se, da se je oblastem predal tudi zato, ker je ugotovil, da bo – pred svojimi ljudmi – varnejši v zaporu kot na prostosti. Sodni proces proti sedemnajsterici njegovih domnevnih sodelavcev se je odvrtel že tudi v Sloveniji in letos se bo proces nadaljeval. Bolj kot s prodajo mamil – to je skladiščno delo, ki ga opraviš ponoči, ko polivinilaste pakete preložiš z ladje na čoln – je imel Šarić skrbi s tem, kako zasluženi denar spremeniti v kapital. Zato je potreboval podjetja in dejavnosti. Tudi v Sloveniji. »Prepričan sem, da je tranzicijsko razprodana in frustrirana Slovenija še vedno Meka za pranje denarja,« pravi predsednik Društva kriminalistov Slovenije Jakob Demšar. »Zato se lahko dogaja, da razni upokojenci, taksisti in natakarji kupujejo celotne gospodarske družbe. Baje, da so denar prihranili z delom v tujini. Za takimi 'kapitalisti' in 'vlagatelji' pa se prav gotovo lahko skrivajo tudi kalibri tipa Šarič,« opozarja Demšar. »Že iz teorije kriminalistike vemo, da je umazan denar, skrit v kovčkih, vreden toliko kot straniščni papir. Zato ga je treba vložiti v legalne dejavnosti. Obstaja velika verjetnost, da se bo Šarič poskušal pogoditi s srbskim tožilstvom za manjšo kazen, tudi tako, da bo povedal, kje se suče njegov denar v Sloveniji. Bojim se, da nas bo ob teh novih ugotovitvah še močno bolela glava.«

Posebno vprašanje pa je tudi, ali je s Šarićevim padcem obglavljena tudi njegova organizacija. Med srbskimi poznavalci dogajanja se namreč pojavljajo domneve, da Šarićev šef – ki naj bi bil eden od znanih prebivalcev Nikšića v Črni gori – naprej opravlja posle. Kot običajno.