Darko Krajnc in Tanja Ferlin

Tanja Ferlin: Zelo. Naenkrat nismo bili več štirje. V družino sta prišli deklici, ki sta bili, čeprav se ne sliši lepo, za nas popolni tujki. Imeli sta drugačne navade in na začetku je bilo kar težko, vendar sta ju hčeri lepo sprejeli. Zelo veliko smo se pogovarjali. Ko sta nam deklici pripovedovali o težkih preizkušnjah iz svojega življenja, smo vsi jokali. Resnično smo jima želeli pomagati. Vedno sem občudovala rejnike, sem pa včasih imela občutek, da vsem otrokom v rejništvu ni lepo. Videla sem stvari, ki mi niso bile všeč. Sama sem si vedno prizadevala za to, da so otroci, ki so prišli k nam v rejništvo, imeli vse, kar sta imeli moji hčeri. Nobenih razlik nismo delali.

Darko Krajnc: Tudi v moji rejniški družini niso delali razlik. Star sem bil dve leti, ko so me sprejeli. Starša sta bila prijazna, poštena človeka in sta me znala spodbujati. Dala sta mi veliko ljubezni, me naučila potrebnih stvari za življenje, zato bomo vedno ostali tesno povezani. Še vedno ju obiskujem v Slovenskih goricah, k njima pa pogosto zahajata tudi moji starejši sestri, ki sta živeli z biološkimi starši in jima je bilo v življenju veliko težje kot meni. Ko sem bil še majhen, so me večkrat spraševali, ali želim spoznati svoje sorodnike, vendar sem srečanje z njimi odlagal na kasnejši čas. Takrat enostavno nisem čutil potrebe, da bi jih spoznal. Bil sem star že 29 let, ko sem se prvič, po 27 letih, srečal s sestrama, s katerima imam zdaj redne stike. Biološki oče je umrl deset let prej, preden smo se s sestrama spoznali, mame pa nisem nikoli videl. Na čas rejništva imam lepe spomine. Že res, da sem bil tudi jaz med odraščanjem upornik in da je včasih prišlo do manjših konfliktov, a smo jih hitro pogladili.

Tanja Ferlin: Seveda. Najstnikom se zdi, da jim omejujemo svobodo, ki je zanje tako zelo mikavna. Hitro ti zabrusijo, da nisi njihova mama. Takrat pač ne morejo razumeti, zakaj jim ne dovolim, da bi ponoči hodili naokoli ali pa da bi zabredli v alkohol, ki vodi v propad. Ker pogosto izvirajo iz družin, kjer je bilo pijančevanje velik problem, je treba biti pri tem še posebej vztrajen. Treba jih je naučiti, da bodo potem, ko bodo polnoletni, poznali pivsko kulturo in da bodo z vinom nazdravljali samo ob posebnih dogodkih. Neka deklica, ki je bila pred leti pri nas, mi je večkrat dejala, da svojo mamo vidi kot boginjo, ker ni tako stroga, kot sem jaz. Zdaj ko je polnoletna, odkrito prizna, da sem imela prav, ker sem ji postavljala meje.

Darko Krajnc: Treba je razumeti, da so ti otroci razpeti med dvema družinama in da si ustvarjajo idealne podobe, kako naj bi kaj bilo. Kot rejnik ne smeš nikoli kritizirati njihovih bioloških staršev in moraš biti zares spreten, da lahko otroka vodiš skozi te zapletene odnose. Rejniki niso terapevti, psihologi ali pedopsihiatri. To so dobri ljudje, ki otroku pomagajo živeti v urejenem okolju, razvijati njegove sposobnosti in mu dati možnost, da izlije svoja čustva in jih predela. Če je le mogoče, bodo naredili vse, da se bo otrok nekoč vrnil k svojim staršem. Vedno namreč obstaja upanje, da se bo družina uredila.

Tanja Ferlin: Ko bi ljudje vedeli, kaj vse se dogaja za zidovi domačih stanovanj, bi se zgrozili. Zavedati se morate, da centri za socialno delo nikoli ne odvzamejo otrok brez tehtnega razloga. Ko nam jih dodelijo v rejništvo, nam nikoli ne razkrivajo njihovih osebnih tragedij. Zagotovo marsičesa tudi ne vedo. Rejniki smo tisti, ki otroka počasi spoznavamo in odkrivamo njegovo dušo. Kadar se odprejo, nam povedo zgodbe, ki zabolijo globoko v srce. Povejo nam, da so morali s starši hoditi v gostilne, sicer so bili tepeni, da so bili spolno zlorabljeni, da je bila njihova mama prostitutka in še bi lahko naštevala. Globoko v sebi so zelo prizadeti in prestrašeni. Včasih celo ne pustijo, da bi jih objeli, in se zavarujejo s čustvenim zidom. Bojijo se namreč, da bodo spet razočarani in zavrženi, zato zelo težko zaupajo. Svojo nemoč in jezo nemalokrat izrazijo z agresijo. Tudi v naši družini se je že zgodilo, da je otrok s škarjami razrezal nove copate nike, nalašč popackal stene in razbijal po vratih. Ko sem ga želela objeti in pomiriti, me je odrinil.

Darko Krajnc: Družinski terapevti razlagajo, da agresija ni namenjena rejnikom. Otroci morajo izliti svoja negativna čustva, ki jih gojijo v glavnem do razmer, v katerih so se znašli, pa tudi do svojih bioloških staršev. Lahko gre za različna vedenja, manifestacije stiske, uničevanje lastnine, v nekaterih primerih prihaja tudi do samopoškodb. Morda je težko razumeti, ampak ti otroci pridejo v rejniško družino z zelo težko »prtljago«. Starejši ko so, težje se prilagodijo novemu okolju.

Darko Krajnc: Imajo, vendar je strokovnjakov premalo, čakalne dobe pa so predolge. Poleg tega opažamo, da strokovnjaki nimajo dovolj znanja s področja rejništva. V društvu si prizadevamo, da bi imele rejniške družine vsaj na začetku, ko otrok pride k njim, več pomoči. Ko smo se na ministrstvu pogovarjali o novem družinskem zakoniku oziroma o družinskih sodiščih, smo zahtevali, da morajo biti primeri s področja rejništva prednostno obravnavani in da jih morajo voditi sodniki, ki bodo posebej izobraženi za to področje dela. Žal mi je tudi, da se mnenje rejnic in otrok pogosto presliši. Rejnica je namreč tista, ki z otrokom živi in ga v tistem trenutku najbolj pozna.

Darko Krajnc: Trenutno imamo od 700 do 800 rejniških družin, v katerih je nameščenih več kot 1000 otrok. Od 100 do 150 družin je v pripravljenosti, da sprejme otroka, ko bo treba.

Darko Krajnc: V rejništvu se je zadnja leta res veliko stvari spremenilo na bolje, vendar popolnoma zadovoljni še ne moremo biti. Že v prvem zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti leta 2003 smo uredili, da je lahko otrok v rejništvu, dokler se šola oziroma najdlje do 26. leta starosti. Še vedno pa ni dobro urejeno vprašanje preživnin. Država bi po našem mnenju morala skrbeti za uresničevanje plačevanja preživnin prek preživninskega sklada.

Tanja Ferlin: V praksi se namreč pogosto dogaja, da starši ne plačujejo redno preživnine in da se moramo rejniki sami pogajati z njimi, da dobimo denar. Država nam seveda namenja rejnino, ki pa je zmanjšana za znesek preživnine. Če se s starši ne da lepo pogovoriti, smo prisiljeni denar izterjati prek sodišča. Pravdanja pa so naporna in slabo vplivajo na medsebojne odnose med rejniki in biološkimi starši. Tega si nihče od nas ne želi. Želimo si, da bi se razumeli, da bi starši prihajali na obisk k svojim otrokom.

Prav tako se mi ne zdi prav, da smo v sodnih postopkih, kadar pride do različnih konfliktov, rejniški starši stranke v postopku. Prav bi bilo, da bi bila stranka v postopku država oziroma center za socialno delo. Problemi so tudi pri zdravstvenem zavarovanju otrok in prijavi stalnega bivališča. Otroci so namreč zavarovani prek staršev, ki enkrat imajo službo, drugič je nimajo. Tudi stalno prebivališče imajo pri starših, ki se pogosto selijo in nastajajo nepotrebne težave. Otroci bi morali imeti stalno prebivališče pri rejniških družinah, da bi imeli urejene dokumente.