Po 60 letih delovanja Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) se vodstvo in sodelavci organizacije ponovno ukvarjate s stvarmi, ki so jih vaši predhodniki že zdavnaj uredili, ste dejali pred nedavnim. Kaj ste s tem mislili?

ZPMS je bila pred 60 leti organizacija, ki je na področju skrbi za otroke in družine postavljala standarde. V tistem času se je država v vseh pogledih postavljala na noge in prav ZPMS je bila tista, ki je osrednjo pozornost namenjala skrbi otrok in družin. Zavzemala se je za socialno varstvo otrok in družine, razvoj rejništva, za razvedrilni program na letovanjih za otroke – v 50. letih so jih prvič peljali na morje. Prizadevala si je za vzpostavitev otroških igrišč, za šolsko kuhinjo, za predšolsko vzgojo. Postavljala je standarde, kaj so dobre igrače, zavzemala se je za ustanavljanje pediatričnih ambulant, za humano bivanje otrok v bolnišnicah, bila je stičišče strokovnjakov in vir zamisli, kako skrbeti za vsestranski razvoj otrok.

Takrat se je država ukvarjala sama s sabo in za skrb za otroke ni bilo toliko prostora. Je današnji čas po tej plati podoben takratnemu?

ZPMS je bila tista, ki je začela opozarjati, da otrok ni pomanjšan odrasel, da ima svoje specifike, da je treba za otroke poskrbeti. Tudi tako, da morajo dobiti malico v šoli. To je bilo eno od ključnih prizadevanj v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je, ponovno, tudi v tem času. Z akcijo Siti besed smo opozarjali na isto: da otroci morajo imeti malico v šoli.

Sicer pa so bile takratne težave vseeno nekoliko drugačne. Ko smo pripravljali zbornik ob 60. obletnici delovanja, smo na primer našli tale podatek: V petdesetih letih, ko je zveza začela opozarjati družbo na pomen razvoja otrok, je na haloškem območju mleko uživala le tretjina otrok. Mnogo več jih je že za zajtrk pilo alkohol – jabolčnik, šmarnico ali celo žgane pijače.

Je za današnje stiske otrok kriva kriza?

Menim, da je takšno stanje povzročil splet naključij. Seveda, kriza je pokazala zobe. Imamo pa tudi drugačen družbeni sistem in s tem se je marsikaj spremenilo. Ne živimo več v tako imenovanih zlatih časih, ko so bili otroci naše največje bogastvo in ko sta bila na primer celovita sistema šolstva in zdravstva brezplačna in dosegljiva vsem. Zdaj niso več vsi otroci enaki. Razslojenost v naši družbi je ta hip zelo velika. Razkorak med tistimi, ki imajo malo, in med tistimi, ki imajo zelo veliko, je ogromen. Mi pa smo tisti, ki opozarjamo, da morajo biti otroci deležni enakomernega razvoja, enakih možnosti, da razvijajo svoje sposobnosti.

Kako to počnete?

Na primer na letovanjih, ki so eden od naših osrednjih programov, so v isti skupini tisti otroci, katerih starši plačajo polno ceno letovanja, in tisti, katerih bivanje na morju plačamo s pomočjo donatorjev in sponzorjev mi. Mi ne delamo razlik. Tam so vsi otroci enaki, imajo enake možnosti. To je naše osnovno vodilo.

Zelo dobro poznate razmere, v katerih živijo otroci, imate informacije s terena. Ali obstajajo stvari, ki bi morale biti dandanes zagotovljene vsem otrokom v državi, pa niso?

Vsi otroci bi morali imeti enake možnosti za razvoj, pa jih nimajo. Sem štejem vse: to, da morajo vsi otroci dobiti malico in topli obrok v šoli, da imajo možnost sodelovati v prostočasnih dejavnostih, da gredo lahko na morje, na letovanja, da gredo v kino, na izlete. Vse to otrokom zagotavlja enake možnosti za razvoj. A že v šoli jih otroci nimajo. Včasih sicer v šolah ni bilo toliko dejavnosti, a tiste, ki so bile otrokom na voljo, so bile brezplačne. Danes pa so možnosti za razvoj otrokovih potencialov zelo velike na vseh področjih, vendar so dejavnosti plačljive. Kolesa zgodovine sicer ne moremo obrniti nazaj na tako imenovane zlate čase, lahko pa v naši organizaciji otrokom pomagamo vsaj pri letovanjih, prostočasnih dejavnostih med konci tedna, prazniki, počitnicami in podobno.

Je zavedanje o razslojenosti družbe vendarle prineslo kaj dobrega? Večkrat slišimo, da nas kriza spodbuja k solidarnosti. Ali to drži?

Sodelavci s terena povedo predvsem, da je socialnih težav ogromno in tudi potrebe po humanitarni pomoči so velike. Zato se je začelo celo dogajati, da so ljudje začeli ZPMS enačiti s humanitarno organizacijo, čeprav smo razpoznavni tudi po drugih programih, kot so bralna značka, letovanja za otroke, prostočasne dejavnosti, otroški parlament, mladi raziskovalci zgodovine, Evropa v šoli in podobno. Še name, ki sem prostovoljna predsednica, se obračajo mame, ki prosijo za pomoč. Pomagamo jim z oblačili, botrstvom, s štipendijami. Treba pa je vedeti, da je kriza zajela tudi našo organizacijo.

Je okrnila vaše dejavnosti, vaše programe?

Denarja iz proračuna ne dobivamo. Moramo se preživeti z javljanjem na razpise, odvisni smo od donatorjev in sponzorjev.

Ogrožen naj bi bil na primer celo obstoj TOM telefona, edinega telefona za pomoč otrokom in mladostnikom.

Da bi ga ohranili, ker je izjemnega pomena, smo pripravili akcijo zbiranja denarja, saj je tistega, ki smo ga dobili z razpisi, premalo. Z SMS-sporočilom na številko 1919 lahko tudi bralci donirajo en evro za ta telefon, če vpišejo v sporočilo besedo TOM, in pet evrov z besedo TOM5. Klicatelji, ki so povprečno stari med 12 in 15 let, svetovalce na drugi strani sprašujejo o odraščanju, o ljubezni, spolnosti, zanimajo jih odnosi s starši, z vrstniki, imajo težave s samopodobo. Lani smo med vsemi klici zabeležili kar 4.800 svetovalnih klicev, vsak dan povprečno po 13. Precej je tudi dejanskih klicev na pomoč in tako so svetovalci lani v 72 primerih klicatelje po razkritih stiskah napotili na policijo zaradi nasilja, zlorab in podobnih težav. Odkrivajo tudi resne psihične težave otrok, kot so na primer misli na samomor.

Že veste, kako se bosta nadaljevali akciji Botrstvo in Siti besed?

Trenutno imamo 2200 botrov. Razmišljamo o nadgradnji, o botrstvu za dijake, kar delno tudi že poteka. Za akcijo Siti besed pa je nekaj denarja še na voljo. Na področju malic se je zakonodaja spremenila, tudi zaradi naših opozarjanj, mi pa želimo, da bi imel vsak otrok v šoli topel obrok. Konec šolskega leta bomo videli, kakšno je stanje na terenu in kako bomo akcijo nadaljevali.

Kako ste sami doživljali zgodbe lačnih otrok?

Zgodbe so tako pretresljive, da se zdijo že kar neverjetne. Marsikdo me vpraša, ali je to res. A žal so resnične.

Omenili ste, da se je zakonodaja na področju malic spremenila verjetno tudi zaradi vašega opozarjanja. Kako močni ste kot organizacija ali v povezavi z drugimi organizacijami pri spreminjanju sistema, zakonov?

Želimo biti ogledalo te družbe, iz katerega se zrcalijo potrebe otrok in družin. Državo in pristojne na to ves čas opozarjamo. Želimo biti še bolj glasni in še bolj uslišani, kajti s svojimi prizadevanji ne bomo odnehali. Že dolgo časa na primer opozarjamo, da prepoved telesnega kaznovanja otrok ni vpisana v noben zakonik, zakon. In z opozarjanjem ne bomo prenehali. Ker imamo podatke s terena, pa bi nas lahko pristojne ustanove še bolj obravnavale kot svojega partnerja. Tako pa se včasih zdi, da so tovrstne teme obrobne in se politika z njimi ne ukvarja dovolj. Naj se sliši še tako obrabljeno, treba se je zavedati, da so otroci naša prihodnost.

Kakšna prihodnost pa po vašem mnenju čaka Zvezo prijateljev mladine Slovenije?

Zveza se odziva na potrebe sedanjosti in se jim prilagaja. To lahko ponazorim s TOM telefonom: Mladim se skušamo približati po sodobnih komunikacijskih poteh - veliko uporabljajo računalnike, zato smo lani vzpostavili novo spletno stran in klepetalnico, kjer prav tako lahko dobijo pomoč kot po telefonu. Vedno moramo iti v korak s časom, tudi pri drugih programih. Letovanja na primer ves čas prenavljamo, spreminjamo, dograjujemo, da ostajajo zanimiva. Obstoječe programe bomo torej, kolikor nam bodo finančne razmere dopuščale, nadaljevali in jih prilagajali potrebam. Novih pa za zdaj ne načrtujemo.