Pomembna je bila zaščita. Zelo važno je bilo tudi, da se je pravočasno prezračilo trte, se pravi, da se jim je odstranilo dovolj listja. V zadnjih letih smo zaradi izredno visokih temperatur to početje kar malce opustili. Če namreč liste odstraniš in začne žgati sonce, se poškodujejo jagodne kožice. S tem dobi vino neprijetne tone po opečenem grozdju. Pri nas doma smo na srečo letos potrgali liste bolj kot po navadi, kot da bi slutili povodenj. Kdor je to storil, bo imel nedvomno boljši pridelek. So pa velike razlike med sortami: odlično se drži chardonnay, ki ima bolj redke grozde, lepo zori tudi laški rizling. Traminci, sivi in beli pinoti pa so problematični, ker imajo grozde bolj zbite.
Pravijo, da se bo pri letošnjem pridelku bolj kot kadar koli poznalo, kdo ima vinograde na pravih, vinogradniških legah.Drži. Pred desetimi leti, pred vstopom Slovenije v EU, ko se je na veliko propagirala obnova vinogradov, se je naredilo ogromno napako. Nismo namreč obnovili absolutnih vinogradniških leg, zato ker so na velikih strminah, na katerih je težko delati. Te lege se zdaj zaraščajo. Tak primer so Haloze. Sadili pa smo po dolinah, kjer je v takih letinah, kot je letošnja, še več vlage in posledično je večja težava z boleznimi, predvsem z gnilobo.
Je državni denar za sofinanciranje obnove vinogradov in kleti še na voljo?Še, ampak se bolj malo izkorišča. Obnovitev vinograda je namreč precej velik finančni zalogaj, predvsem na absolutnih vinogradniških legah.
Kaj slaba letina, kot je letošnja, pomeni za vinarja?Vsekakor pomeni težavo. Je pa res, da smo postali v zadnjih letih kar malce razvajeni, saj je za nami pet res krasnih letnikov. Na Štajerskem v tem času sploh nismo poznali sladkanja in spraševali smo se že, zakaj se to sploh dopušča. A očitno napovedi meteorologov, da bodo samo še sušne letine, ne držijo. Po drugi strani so prav zaradi nepredvidljive narave naši dedje govorili, da mora imeti vinar v času trgatve vselej eno letino v kleti, eno v žepu, eno pa na trtah. Zavedati se moramo, da bodo vedno nihanja, smo pač delavnica pod milim nebom. Zato se ne moremo obnašati kot na primer podjetje, ki izdeluje vijake in ki bo danes surovino kupilo v Nemčiji, jutri na Kitajskem in pojutrišnjem v Koreji, ker je tam cenejša. Mi obdelujemo ene in iste parcele, ne moremo pobegniti od svojih kmetij. Prav zato potrebujemo tudi prej omenjeni status.
V Sloveniji potrošnja vin upada, vinarji tarnate, da stroški pridelave rastejo, v trgovinah pa je mogoče kupiti poceni vina z vsega sveta. Kje vidite rešitev?Slovenija je majhna, zato lahko velikim državam konkurira le s kakovostjo. Pa naj bo manj vina ob takih letinah, kot je letošnja! Namesto 80.000 ali 100.000 litrov naj ga bo v kleti le 30.000 litrov, a to kvalitetnega! Zato je letos zelo pomembno, da smo dosledni pri trgatvi. V današnjih časih prav zaradi kakovosti tudi manj obremenjujemo trte. Spomnim se, ko sem začenjal, so v naših krajih rezali po tri, štiri šparone. Ko je bila dobra letina, je to še nekako šlo, ko pa pride deževna, je tako grozdje dobro le za kis. Za kakovost se je že naredilo res veliko, to je bil glavni ukrep tudi za krizo v vinogradništvu in vinarstvu, ki se je začela že nekaj let pred globalno recesijo. Če se ta premik pred 15 leti ne bi zgodil, bi bilo danes še veliko huje.
V kolikšni meri so za preživetje družinskih vinarjev pomembni tuji trgi?Vsaka izvožena steklenica sprosti domači trg, predvsem pa doda kamenček k mozaiku Slovenije na svetovnem vinskem zemljevidu. Če družinski vinarji ne bi šli v svet, Slovenije na tem zemljevidu sploh ne bi bilo. Mi smo tudi največ naredili za to, da so se za slovenska vina začeli zanimati vinski pisci, vinoljubi, enologi… Ti ljudje namreč delajo ime Sloveniji kot vinski destinaciji, kar je bistvenega pomena tudi za vinski turizem. Se pravi, da se pripelje ljudi v Slovenijo, kjer se jim vino prodaja na domu. Od tega ima lahko veliko celotna regija, tega se premalo zavedamo. Moj prijatelj Alois Gross tik za avstrijsko mejo pridela do 250.000 steklenic na leto, od tega pa jih kar 80.000 proda na domačem dvorišču.
Prav prepoznavnost Slovenije naj bi bila še vedno ena večjih šibkih točk za prodajo slovenskega vina.To je še vedno velik problem, čeprav nam je skupaj z Vinsko družbo Slovenije, ki združuje velike kleti, vendarle uspelo narediti korak naprej. ProWein v Düsseldorfu, ki je poleg veronskega Vinitaly najhitreje rastoči sejem v Evropi, sem obiskoval še kot študent. Tedaj so bile velike kleti v eni hali, manjše kleti pa razpršene vsepovsod. Kako bo tako tujec prepoznal Slovenijo? Potrebno je združevanje in to nam v zadnjem času uspeva, saj smo v tujini pod isto streho. Na sejmu v Düsseldorfu je prišel do mene Rus, ki se je zanimal za renski rizling. Že v startu je želel kupiti nekaj deset tisoč steklenic. Rekel sem mu, da pri nas pri družinskih vinarjih tega ne bo dobil, in ga usmeril na ormoško klet. Butične vinoteke, ki iščejo nekaj posebnega, pa so naša priložnost. Tako mora to potekati. Za vse je dovolj prostora.
Kako pa Slovenija kotira na azijskem trgu?Tam nas ljudje še vedno v veliki meri povezujejo z Jugoslavijo. Pa Tita poznajo, sploh starejši. Sam sem vesel, da je Slovenija samostojna država, ampak človek mora spoštovati svojo zgodovino, le tako nas bodo spoštovali tudi drugi. Mi pa se sramujemo, da smo bili del Jugoslavije in da smo doma z Balkana, kar je v tem primeru zelo slabo za posel.
Menda za evropski denar, ki je namenjen za promocijo vin zunaj Evrope, na tako imenovanih trgih tretjih držav, ni ravno velikega zanimanja…Kolikor vem, denar za promocijo res še ni počrpan. Težava je, ker je treba vse vnaprej plačati, potem se šele povrnejo stroški. In pogoji so zelo strogi, kar je sicer prav. Skratka, kljub polovični refundaciji stroškov promocije je to za posameznega vinarja precej velik vložek. Je pa to vsekakor dobro za promocijo evropskih vin na tretjih trgih. Evropa se namreč zaveda, da ne sme spati, ker na globalnem trgu nismo konkurenca evropski vinarji med seboj, ampak so naša konkurenca predvsem vinarji iz novega vinskega sveta.
V vseh panogah se poudarjajo strategije. Kako je pri vinarstvu? Katere sorte se danes priporočajo za sajenje? Bomo še vedno sadili sauvignon in ga poskušali prodati v Francijo?(smeh) Sauvignon in chardonnay pridelujejo povsod, zato danes gotovo vidim priložnost v lokalnih sortah. Pri nas je to na primer ranina, v Istri malvazija in refošk, v Brdih rebula in tako naprej. Žal pa to ni zapisano v strategiji, ki je zastarela. Zato se sadi vse živo, po novem tudi syrah, kar je nesmiselno. Na to že dolgo opozarjamo v našem združenju, toda na odbor za vinogradništvo in vinarstvo, ki deluje v sklopu kmetijskega ministrstva, nimamo nobenega vpliva. V odboru je na žalost bore malo vinarjev, veliko pa predstavnikov kmetijskih zadrug, trsničarjev, gospodarske zbornice… To je velik problem, saj o vinarskih zadevah ne odločamo vinarji. Trta pa ni koruza; ne moreš danes saditi chardonnaya, jutri ranine, pojutrišnjem pa merlota.