Skrivnost je v tem, da je Tate Modern gibanje samo po sebi. Odziva se na spremembe v svetu umetnosti in na vse večje želje po udeležbi, ki prihajajo iz publike. Četudi je Tate gromozanska zgradba, v resnici ne dajemo poudarka velikosti, veličastnosti. Velik poudarek dajemo demokraciji. To je kraj, kjer je lahko vsakdo on sam. Kraj, kamor lahko pride vsakdo, da občuduje umetnost in umetnike, je pa tudi kraj za srečanja z drugimi ljudmi. Videz stavbe to ponazarja. Turbinska dvorana je bila nemudoma uspeh, saj so ljudje lahko v njej počeli, kar so želeli. Arhitekt Rem Koolhaas je nekoč rekel, da je naš muzej par excellence javni prostor, povsem neomejen si v njem. In tudi videz nove zgradbe, ki bo odprta prihodnje leto, bo simboliziral prav to – da gre za kraj socializacije.
Je bilo vse to del vizije ob ustanovitvi leta 2000 ali se galerija dejansko odziva na potrebe časa?Vizionarstva pri ustanavljanju Tate Modern ni manjkalo, sploh ker ni bilo niti malo samoumevno, da bi lahko Velika Britanija dobila tak muzej. Dežela je v 80. letih prestala veliko krizo, ki bi jo lahko imenovali kar Margaret Thatcher, ki je opustošila marsikaj in vsekakor tudi kulturno ponudbo. Tate je nastal iz nekega optimizma, ki se je začel porajati v devetdesetih in ga je v tistem času na politični ravni odražala laburistična stranka. Tate je bil eden od izrazov nove politike, ki je bila odziv na dolga leta varčevanja in politične diskriminacije. Našla je svoj izraz tudi v glasbi tistega obdobja, v brit popu. Tate je del te zgodbe, del mnogo večjega britanskega gibanja, ki je zahtevalo natančno določen tip svobode v obliki možnosti odkrivanja, kdo sploh smo, in odprtega izražanja.
A galerij in muzejev večina ljudi nima za kraj druženja. Ste bili presenečeni, ko ste ugotovili, da skoraj polovica vaših obiskovalcev pride prav zaradi druženja?Zelo. Pa smo rezultat preverili. Kaže, da so umetnostne institucije ljudje končno prepoznali kot skorajda homeopatski pripomoček, s katerim se je mogoče vrniti v prvotno stanje fascinacije nad življenjem. Živimo namreč vse bolj togo, konstantno smo za ekrani, google in facebook sta naš vir življenja, delamo vse te neumne selfije in predvsem – sploh se ne znamo spočiti in živimo le zase. Očitno želijo ljudje na novo premisliti, kaj sploh pomeni deliti življenjski prostor z drugimi ljudmi. Na novo hočemo pogledati tudi na pojem solidarnosti, ki postaja vse pomembnejša tema sodobnosti.
Tate je prvovrstna atrakcija v enem najbolj zanimivih mest na svetu. Kaj je njegova prednost pred drugimi razstavišči in muzeji?London ni enostavno mesto. Zelo je zasičeno, utrudljivo, po svoje klavstrofobično. Celo večnost potrebuješ, da se premakneš od točke A do B. London je brez urbanistične vizije. Nobenega razvojnega načrta ni. Tisti, ki ima denar, lahko zgradi še tako grd nebotičnik. London sploh ni mestna družba. Je mesto turbokapitalizma. Mesto za bogate. London je mesto neenakosti. V Londonu potrebuješ dve ali tri službe, da preživiš. In v Tate Modern se nenadoma znajdeš v tem velikem prostoru na osvobojenem ozemlju, kjer so vsi enaki – ker se vsi soočajo z enako umetnostjo, ki jo skušajo doumeti. Pomagata tudi arhitekturna zgodba muzeja in naša politika. Ponujamo ga kot odprt liberalen prostor, ki ga najlepše simbolizira naša turbinska dvorana. K nam lahko obiskovalec prinese kavo iz Starbucksa in ima piknik na tleh dvorane, če želi. Tudi varnostnikov ne kličemo tako, pač pa so specialisti za izkušnjo okolja.
Kaže, da gre za odličen dokaz, da ljudi moderna in sodobna umetnost še malo ne odvračata – pač pa prav nasprotno.Trenutno imamo veliko razstavo Sigmarja Polkeja. Pred 20 leti bi imeli nekaj tisoč ljudi, ker se je šele uveljavljal, sedaj pa se na razstavo zgrinjajo množice, četudi je izjemno zahteven. Množice niso tako neumne, kot pravijo, ljudi močno zanimajo stvari, ki jih še ne poznajo. In predvsem želijo videti in razumeti sami, v to trdno verjamem. Tate omogoča prav to. Skozi prostorsko postavitev in različne funkcije razstave ponudi informacijo, a tudi doživetje, ki ustvari občutek, da sodeluješ, ne da bi moral biti nastopajoči ali umetnik. Čutiš se del nečesa večjega. Lahko verjameš ali ne. Lahko rečeš da ali ne. Lahko ostaneš ali greš. Ampak si del nečesa večjega. In vedno se lahko vrneš.
Kaj pa od sodobne galerije pričakujejo avtorji? Kje iščete ravnotežje med zadovoljevanjem umetnikov in javnosti?Pravzaprav tudi producenti vse bolj želijo biti del teh novih trendov, gibanj v svetu umetnosti in njenega galerijskega predstavljanja. Velik poudarek dajemo dejstvu, da je ločevanje med kulturnim producentstvom in občinstvom vse manjše in vse manj pomembno. Umetniki danes ne želijo več biti specialisti. Ne želijo biti zunaj življenja, hočejo biti v njegovi sredici. Časa šokiranja in s tem ločevanja od ljudi je konec. Veliko več odobravanja je do umetnikov, ki povezujejo. In te povezave, ki jih ustvarjajo, imajo en sam cilj – da bi izboljšale resnično kvaliteto življenja. Vse njegove vidike. Da bi ustvarile razmere za življenje, v katerem smo zmožni sprejemati odločitve in odgovornosti. Za življenje, kjer razumemo, kako pomembno je spanje. Veliko umetnikov se danes ukvarja s spanjem kot z obliko subverzivnosti, kot opozicijo prekarnosti, v katero smo vse bolj prisiljeni. Vse te težave, ideje, ki ležijo naokoli, na vse je mogoče naleteti v muzeju.
Kako pa ste uspešni pri vabljenju mladih?Število obiskovalcev, mlajših od 35 let, se stalno povečuje in dosega 60 odstotkov. To nam uspeva tudi s konceptom članstva. Imamo približno 200.000 članov in to je nekakšna družina Tate Modern. Koncepta seveda nismo izumili mi, med mediji ga uporablja denimo Guardian. Pa podjetja, kot je BMW. Z ustvarjanjem skupnosti okoli sebe ustvarjajo nekakšen kult iz sebe. Uspešnost tega načina je razumljiva – ljudje smo naveličani, da živimo sebična, nase osredotočena življenja. Želimo biti del skupnosti.
Kaj pomeni članstvo v klubu Tate Modern?Predvsem je sestavljeno iz občutka dobrodošlosti. Občutka, da jih jemljemo resno. Članstvo stane od 62 funtov naprej in v zameno ponujamo pakete zanimivih aktivnosti, zaradi katerih se res počutiš, da je poskrbljeno zate. In mnogim članom sploh ne gre toliko za to, kaj bodo dobili za ta denar, pač pa, kaj bodo lahko sami doprinesli v skupnost članov. Ljudje še posebno v Londonu zelo hitro izgubijo občutek pripadnosti in celo identitete. In v takem mestu je še posebno pomembna pripadnost, ljudje iščejo vse možne načine. Vse bolj je pomembna ta ekonomija pripadnosti, sodelovanja in solidarnosti. Muzeji, vsaj Tate, tako danes postajajo glasniki vrednot, ki smo jih v časih pred krizo začeli izgubljati zaradi načina, kako živimo, ter tega, kdo in kako nam vlada.
Kako vidite prihodnost muzejskih in galerijskih institucij?Muzeji so kraji paradoksov. Paradoksov, ki jih v množičnih medijih ni več. So kombinacija starega sveta in premislek novih časov. Lahko vidiš celoto, lahko vidiš detajle. Lahko vidiš dragoceno in ceneno. Veliko, majhno. A vztrajam, muzeji ne ponujajo rešitev. Predstavljajo paradokse, ki so nam prepuščeni v premislek. Dokler na tak način verjamejo v človeka in mu ponujajo možnost povezovanja s sočlovekom, se zanje ne bojim.