Izkušnje policistov so dobrodošle, vendar je zasebno varovanje zelo specifičen posel. Policija je državni represivni organ, ki mora ukrepati. Preventiva je šele na drugem mestu. Pri zasebnem varovanju pa gre skorajda izključno za preventivno dejavnost, ki se opravlja na osnovi pogodbe. Seveda so v zakonu predpisani nekateri ukrepi, ki jih lahko – ni pa nujno – uporabi varnostno osebje; tudi fizično silo, sredstva za vklepanje in podobno. A marsikaj je odvisno od naročnika, ki lahko reče, kaj se sme in kaj ne.
Kot šef ljubljanske policijske uprave ste bržkone ukrepali tudi proti zasebnim družbam za varovanje, ker so, na primer, njihovi zaposleni prekoračili pooblastila, izvajali fizično nasilje in podobno.V prejšnji vlogi se spomnim dveh izjemno neprijetnih zadev, ki sta zasebno varovanje spravili na slab glas. To sta zadevi Lipa in Global. V zadevi Lipa je šlo za popolnoma nestrokoven pristop, sploh pri obvladovanju množice. Global pa je prav tako strašljiva zgodba. Zasebno varovanje se je iz teh dveh primerov ogromno naučilo.
Na žalost je prva asociacija, ki se pojavi pri ljudeh, ko omeniš varnostnika, še vedno prav nasilje.Menim, da je to stereotip. Prav omenjena Lipa in Global sta veliki črni piki, ki ju je v očeh javnosti dobilo zasebno varovanje in sta danes morda preveč poudarjeni.
Stereotip se nikoli ne zgradi samo na dveh črnih pikah, temveč na podlagi ponavljajočega se vzorca.Vsekakor. V preteklosti so bili madeži, a izpostavil sem le dva najbolj tragična primera. Danes so zadeve bistveno drugačne, tako da ne moremo več kar na splošno govoriti o nasilju varnostnega osebja.
Varnostnih služb se je v preteklosti oprijel sloves na pol mafijskih združb. Nekateri gostinski lokali so z njimi sklepali pogodbe, da bi se obvarovali pred njihovimi lastnimi člani, ki so bili v popoldanskem času »reketaši«?Mogoče je bilo v preteklosti tako, čeprav takih izkušenj nimam. Za obdobje, ko sem na zbornici, pa lahko zagotovim, da takih podatkov nimamo. Vsi, ki so člani zbornice – in vsa resna varnostna podjetja so naši člani – absolutno niso del kriminalnih združb.
V kolikšni meri pa se kontrolira morebitna nasilna ali celo kriminalna preteklost bodočih varnostnikov?Zelo natančno. Po zakonu o zasebnem varovanju je pravzaprav sama preveritev varnostnikov podobna preveritvi policistov. Notranje ministrstvo – ne mi! – opravi vsa preverjanja, preden nekomu izda službeno izkaznico. Tudi kasneje se preverja, če je varnostnik zagrešil kaznivo dejanje, ki bi lahko vplivalo na njegovo delo, in lahko se mu odvzame službena izkaznica.
Pa vendarle je med tistimi, ki varujejo javne prireditve in nočne lokale, mogoče opaziti veliko znanih pretepačev.Domnevam, da gre v teh primerih za nelegalne zaposlitve, saj ministrstvo takšnim zagotovo ne bi izdalo izkaznice. Je bil pa to v preteklosti velik problem.
Po naših podatkih zaposlovanje na črno še vedno obstaja, je pa tega bistveno manj kot v preteklosti. Če dobimo tovrstno informacijo, jo nemudoma posredujemo inšpektoratu.
Kakšne pogoje mora izpolnjevati nekdo, ki želi postati varnostnik? Se poleg formalne izobrazbe preverja njegove sposobnosti komunikacije, artikulacije, splošnega dojemanja…Osnovni pogoji so končana osnovna šola, starost 18 let, državljanstvo EU in znanje slovenskega jezika. Kandidat mora biti tudi čist v smislu preverjanja preteklosti. Da bi varnostnik pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, mora opraviti tudi več kot sto ur usposabljanja. Šele potem lahko opravlja osnovna varovanja, kot so na primer varovanje trgovin, receptorska dela, intervencija, prevoz denarja ali varovanje javnih zbiranj. Za vsak poklic so določeni vstopni pogoji. Za varnostnika – nadzornika je že potrebna srednja izobrazba in dve leti delovnih izkušenj. Varnostni menedžer, na primer, mora imeti najmanj višjo izobrazbo. Tudi tisti, ki želijo varovati gostinske lokale, morajo na dodatna usposabljanja. Zdaj ti varnostniki sodijo med najbolj usposobljene kadre. Včasih pa ni bilo tako. Prav primer Globala je povzročil spremembe. Izjemno veliko energije smo porabili, da smo preventivo v zasebnem varovanju postavili na prvo mesto; zelo velik poudarek smo dali treningom, komunikaciji in psihologiji. Novost je tudi, da mora varnostnik licenco podaljševati vsakih pet let.
Kakšna usposabljanja pa mora opraviti varnostnik, ki varuje večje vsote denarja, kot jih je, na primer, Sintalov varnostnik Borut Hriberšek, med ljudmi znan tudi kot Robin Hood?Najprej mora pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo, sledijo razna interna usposabljanja. Za zasedbo tako odgovornega delovnega mesta mora izpolnjevati tudi dodatne pogoje. In to ne more biti nekdo, ki je ravnokar postal varnostnik. Pri tem primeru pa je treba poudariti nekaj drugega, kar nas je v zasebnem varovanju zelo zmotilo: tega človeka, ki mu je bilo zaupano tako odgovorno in pomembno delo in je bil za to poklicno usposobljen, se je razglasilo malodane za narodnega junaka. To je šlo absolutno predaleč! Poštenje je vrednota vsakogar; pri tistem, ki poklicno opravlja tako delo, pa je zaveza k poštenju in odgovornosti še toliko bolj izpostavljena. Konec koncev je bil za to tudi plačan.
Sam je poudaril, da je bil slabo plačan, da se mu ni plačevalo vseh nadur, dodatka za nočno delo in podobno. Ni nemara prav slabo plačilo razlog, da se dogajajo takšne stvari?Vsak človek v vsakem sistemu na neki način predstavlja določeno tveganje. Ne obstaja sistem, ki bi bil stoodstotno varen, saj so v vsakem sistemu posamezniki, ki v določeni situaciji pokažejo svojo ranljivost. A velika večina varnostnikov je zaupanja vrednih. Kar pa zadeva plače: zasebno varovanje je gospodarska dejavnost in deli usodo gospodarstva. Trg je živ organizem in funkcionira po svoji logiki. Cene se oblikujejo glede na povpraševanje in ponudbo. Pri tako množični ponudbi varnostnih storitev, kot jo imamo v Sloveniji, imajo seveda naročniki možnost, da cene klestijo in posledično smo priča tudi dumpingu.
So torej varnostniki dovolj plačani?Menim, da je malokdo v Sloveniji za svoje delo dovolj plačan. Tudi policisti niso dovolj plačani. Plačilo je relativna kategorija.
Se v Sloveniji potrebe po varovanju povečujejo? V kakšni obliki?Naročniki se čedalje bolj zavedajo varnosti in stremijo k odpravljanju tveganj. Trenutno so v največjem porastu potrebe po tehničnem varovanju. Ravno na tem področju pa ugotavljamo veliko črnega trga. Nelicencirane družbe ponujajo varnostne storitve, česar ne bi smele. Vgrajujejo naprave, ki niso standardizirane. V oglasih najdete cel kup takšnih in drugačnih ponudb. To je velik problem, zato ves čas apeliramo na nadzorne organe, da naredijo več kot doslej.
Letos Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja praznuje 20. obletnico delovanja. S kakšnimi dosežki se lahko pohvalite ob jubileju?Zasebno varovanje je v Sloveniji praktično iz nič postalo pomembna strokovna panoga. V obeh segmentih – tako fizičnega kot tehničnega varovanja – je v tem času stroka izjemno napredovala. V 20 letih so se pojavljale različne anomalije, ki smo jih zaznali in jih tudi sami znali odpraviti. Danes se lahko mirno primerjamo z najboljšimi v Evropi. Postavili smo standarde na področju tehničnega varovanja in različna strokovna priporočila, česar drugod po Evropi skorajda ni. Veliko smo naredili tudi na programih usposabljanja, na katalogih spretnosti in znanj varnostnika. S takimi gradivi se lahko pohvalijo redkokje.
Danes ste podpisali protokol o sodelovanju zasebnega varovanja in policije. Čemu je namenjen dokument? Kakšne novosti prinaša?To je velik korak v smeri, da vsi tisti, ki so odgovorni za varnost, stopijo skupaj, in naredijo še več kot doslej. Novosti je veliko, najpomembnejši del pa je izmenjava podatkov, usposabljanja in nudenje medsebojne pomoči.