V papirništvu se stroji vrtijo 24 ur na dan in 365 dni na leto, ključni so materialni in energetski tokovi, torej stroški. Proizvodi, tehnologija in produktivnost morajo biti globalno konkurenčni, saj v zadnjem desetletju 90 odstotkov prihodkov dosežemo na tujih trgih. V papirništvu namreč cene izdelkov stalno padajo, stalnica so tudi presežki kapacitet.
Letos boste dosegli 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. To je skoraj trikrat več od slovenskega povprečja. Je to zgolj posledica avtomatizacije proizvodnje ali tudi motivacije zaposlenih?Gre za kombinacijo več stvari. Z naložbo, ki smo jo zaključili na začetku leta 2012, smo ključni kartonski stroj usposobili za proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Dokaj hitro so se začeli vračati učinki naložbe. Sočasno smo naredili domačo nalogo pri produktivnosti, stroškovni učinkovitosti, kakovosti, senzoriki… V naši panogi, pri proizvodnji najbolj razširjenih in konkurenčnih kartonov, je 130.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega skoraj maksimum.
Prav nizka dodana vrednost je po oceni ekonomistov ena od ključnih težav našega gospodarstva. Kako jo rešiti?Najbolje je to storiti z inovacijami. Z njimi spremeniš produkt in prodajno storitev, ki ti jo trg prizna skozi ceno. Ta zraste, zato so boljši tudi prodajni učinki, in če stroški ostanejo na enaki ravni ali ob tem celo padejo, si zmagovalec.
Je kriza vplivala na povpraševanje po različnih vrstah papirja? Je zaradi digitalizacije medijev na udaru povpraševanje po časopisnem in revijalnem papirju?V obdobju zadnjih šest do osem let sta revijalni in časopisni papir najbolj pod pritiski. V tem času se je povpraševanje zniževalo v višini od enega do 1,5 odstotka na leto. Potrošnja embalažnih in higienskih papirjev ter kartonov pa narašča. Pri premaznih kartonih nismo zabeležili padca globalno, razen nekaj mesecev leta 2008 in 2009. Papirnice po Evropi so stale, po štirih mesecih pa se je trg ponovno postavil na noge. Naša prednost je, da smo na spremembe vedno pripravljeni, saj smo fleksibilni, finančno stabilni in nezadolženi. To fleksibilnost nam zagotavlja zelo širok proizvodni program: polovico premaznih kartonov izdelamo iz vračljivega papirja, polovico pa iz svežih vlaken.
Vam lastnik, avstrijska družba Mayr-Melnhof, pušča dobičke za razvoj družbe?Dobiček pripada lastniku. S tem menedžment v podjetjih ne bi smel imeti težav. V preteklosti so menedžerji pogosto govorili, da je dobiček njihov, torej od podjetij. Ena od mojih ključnih nalog je, da maksimiziram višino dobička. Druga moja naloga je, da skušam prepričati lastnike, da je smiselno vlagati v družbo. Če mi to uspe, sem naredil vse. Ali lastnik pušča denar v družbi ali si ga prek dividend izplačuje, je popolnoma vseeno, v kolikor je zaslužek na kapital visok. Lastnik odloča o naložbah in s tem o razvoju družbe na dolgi rok, ne pa menedžer. Trudimo pa se, da lastnik spozna priložnost zanj in posredno tudi za družbo ter zaposlene.
Kakšen je položaj Količevo Kartona znotraj korporacije Mayr-Melnhof, ki doseže dve milijardi evrov prihodkov na leto in zaposluje 8600 delavcev?Mayr-Melnhof je organiziran v dveh divizijah. Proizvodnja kartona vključuje sedem tovarn, od katerih je ena Količevo Karton. Drugo divizijo predstavlja predelava kartona, ki po svetu vključuje 36 tovarn. Ta divizija predeluje karton v kartonske zloženke. Od vsega kartona v višini 1,6 milijona ton, ki ga proizvede Mayr-Melnhof, ga Karton Količevo izdela 15 odstotkov oziroma 245.000 ton.
Kako vaš lastnik ocenjuje slovensko poslovno okolje?Če bi jih vprašali, bi verjetno dobili odgovor, da ni slabo, vsaj kar zadeva pretekli čas.
Številni strokovnjaki in ekonomisti se strinjajo, da ne znamo izkoristiti svojih prednosti. Ena od teh so gozdovi. Zakaj lesa, čeprav smo tretja najbolj poraščena država v Evropi, v Sloveniji ni dovolj?Do zdaj nam te težave ni uspelo reševati ustrezno. Na neki način je težavo februarja letos rešilo vreme oziroma žled: zdaj lahko v Sloveniji končno pridobimo zadostne količine lesa. Značilnost lastništva gozdov v Sloveniji je izrazita majhnost parcel. V državni lasti je 22 odstotkov gozdov. Posameznih zasebnih lastnikov, ki so vknjiženi v zemljiško knjigo, je med 400.000 in 500.000, povprečna velikost gozda posameznika pa znaša med 1,5 in dva hektarja. Veliko lastnikov, ki so ga podedovali, niti ne ve, kje je njihov gozd. Tudi to so razlogi, zakaj stroka in lastniki niso bili sposobni narediti podobnega organizacijskega okvira, kot ga imajo v Avstriji, ki odlično deluje. Tam so majhni lastniki združeni v zadruge, ki zagotavljajo njihove optimalne interese pri sečnji in prodaji lesa.
Kaj bi se moralo spremeniti?Nujno bi morali združiti razpršene zasebne lastnike. Ti bi morali po nekoliko atipični slovenski maniri priznati združenje, ki pa mora delovati samo v njihovo korist. Združenje ali zadruga bi moralo poskrbeti za ustrezno mehanizacijo, jo najeti ali kupiti, in se postopoma uveljaviti na trgu. Žal se to ne more zgoditi v pol leta, niti v dveh letih. Na Avstrijskem Koroškem so žage predimenzionirane tudi za 50 odstotkov. Mej ni, razdalje znašajo nekaj deset kilometrov. Kupci pridejo, les plačajo takoj in na ta način v kali zatrejo kakršno koli pobudo Slovenije.
Preden so se na slovenskem trgu znižale cene plina, ste se veliko pritoževali. Proizvajalci papirja ste namreč velik porabnik plina.Ko sem bil najbolj glasen, je bil plin tudi 35 odstotkov dražji kot pri naših konkurentih. To je bila posledica cenovne politike prevladujočega ponudnika (Geoplina, op. p.) na industrijskem odjemu, ki je obvladoval 90 odstotkov trga s pet- ali desetletnimi pogodbami, ki so temeljile na tako imenovani plinski formuli. V vmesnem času se je izoblikoval vzporedni trg s tržnimi, spot cenami. Naši konkurenti v tujini so postopoma prevzemali tržno ceno, mi, ki smo imeli sklenjene pogodbe, pa smo bili odvisni od oljne formule. Postopoma je nastajala razlika v ceni, vse do 35 odstotkov. Pogodbe so se iztekle, sedanje cene pa nimajo več v nebo vpijočih cenovnih razlik.
Kje najbolj občutite težave Slovenije?Kot državljan v tem, da prihajajoče generacije nimajo perspektive.
In kot podjetje?Ne čutimo težav. Statistiki me pogosto sprašujejo, kakšne so omejitve, s katerimi se srečujemo. Vedno odgovarjam, da nimamo omejitev. Ekonomsko okolje Slovenije ni perfektno, vendar ga ne morem izrazito kritizirati, razen v segmentu, da je letna bruto plača nad 16.000 evrov obdavčena z drugo najvišjo lestvico. Ta meja bi se morala spremeniti, saj so vključeni posamezniki iz nižjega srednjega sloja. Spremeniti bi morali tudi razmerje med posrednimi in neposrednimi davki, kjer bi moral biti delež slednjih višji.
Kaj bi morali država spremeniti?V čim krajšem bi morala izpeljati tri ali štiri projekte od A do Ž. Davčno reformo, zdravstveno reformo, strukturne spremembe in delovnopravno zakonodajo. Politiki in sindikalisti imajo polna usta o aktivni fleksibilnosti. Hitro za zgled postavijo Dansko in Švedsko.
Bi se v primeru lažjega odpuščanja zgledovali po menedžerju prejšnjega stoletja Jacku Welchu, nekdanjemu dolgoletnemu predsedniku uprave General Electric, in vsako leto zamenjali desetino zaposlenih?Nikoli. Slovenija ni Amerika. Če bi lahko brez težav odpustil 35 zaposlenih na leto, ni nobene možnosti, da bi na tako majhnem trgu dobil 35 boljših. Zavezujem pa se, da bom zaposlil dva do tri odlične, visoko izobražene ambiciozne sodelavce elektro ali strojne stroke, lahko začetnike, ki bodo svoj osebni razvoj poistovetili s Količevo Kartonom ali z Mayr-Melnhofom.
Politični vrh je pogosto v dilemi, katera državna podjetja prodati. Kaj bi jim svetovali?Tu vlada zmeda. Aerodrom je bil prodan, vendar gre za vrsto lastnine, ki bi se morala prodajati zadnja. Telekoma ne bi prodal. Njegova prodaja ni potrebna, saj je razvojno prodoren. Toda na koncu bo prodan, saj smo se k temu zavezali Bruslju. Prodal bi družbe, ki proizvajajo izdelke za široko potrošnjo. Te res nimajo kaj iskati v državnem lastništvu.
