Jezik me fascinira. Nikoli nisem bil vizualni tip človeka. Ne zapomnim si obrazov, ne znam risati. Ko nekdo pripoveduje, nimam vizualne prestave. Vse procesiram verbalno. Kar koli sem počel, ima povezavo z jezikom. Žene me raziskovanje jezika v obe smeri. Želim iskati stvari, ki so bile v jeziku, in odkrivati nove.
Vaš spomin je črkovni in tako se rojeva bujna domišljija, ki je imate menda precej?Domišljije je kar dosti. Predvsem zvečer, ko grem spat. Predstavljam si, kako bom spal celo noč in me otrok ne bo zbujal. (Smeh.)
V enem od tvitov ste pred tedni zapisali, da ste se v snežnem metežu vozili s Primorskega proti Ljubljani. Kakšno domišljijo je to vzbudilo v vas?Sneg je skrivač. Ko začne padati, ti bolj zabije pogled kot katere koli druge padavine. Razmišljaš, kaj se bo iz tega snega izvilo. Sneg bogato deluje na domišljijo. Je kontrapunkt teme. Noč je temna, sneg je bel. Obenem ta belina, sploh če si sredi padavin, tudi zakriva. In vse je tiho. Če je povsem belo ali povsem temno, se sprašuješ, kakšno bitje, kakšna pošast, kakšen strah se bo izvil iz tega. Nevaren je predvsem zato, ker ga ne vidiš, dokler ni pri tebi.
In tako si ustvarjate domišljijski svet o pošastih, ki bo pripeljal do fantazijskega romana.(Huronski smeh.) Uf. Joj, vprašanje je, ali ga bom kdaj napisal. Roman me straši. Imeti moraš veliko idej, in to koherentnih. Raje pišem krajše zgodbe. Čeprav je res, da pri romanu lažje blefiraš. Pri 200 straneh že lahko na kakšnih desetih straneh kar nekaj napleteš, ker ne veš natančno, kaj bi. Pri kratki zgodbi pa morajo stati stvari na svojem mestu. Rad se ukvarjam s parodijami na znane slovenske like, na pripovedi, ki jih imamo v kolektivni zavesti. Sem sredi ustvarjanja knjige, ki ne bo ne roman ne zbirka kratkih zgodb, ampak bo parodična zadeva. Temelji na Povodnem možu na facebooku, parodiji, ki sem jo naredil pred dvema letoma za kulturni praznik. Ali pa je bilo za Prešernov rojstni dan, ki bi moral biti kulturni praznik. Če praznuješ kulturni praznik na dan smrti človeka, ki velja za največjega pesnika, to pove nekaj o narodu, katerega vodilo je očitno: umetnik je crknil, zdaj ne bo več cuzal našega denarja, zdaj se lahko zabavamo.
Kaj je za vas slovenstvo?Kako v današnjem svetu sploh še funkcionirajo narodi? Včeraj sem bral super esej, ki ga je napisal Jasmin B. Frelih. Citiral je nekega znanstvenika, kako formacija narodnih identitet sovpada s pojavom časopisnega tiska. Pravi, da je narod skupina ljudi, ki obstaja znotraj istega podatkovnega mehurja. To so ljudje, ki dobivajo informacije iz istega vira. Kako na to gledati danes v razpršeni dobi informacij? Raper Samo Boris je rekel, da smo Slovenci ponosni na Triglav, kot bi ga sami zgradili. Ne bi govoril o ponosu. Toda z veseljem živim znotraj te kulture, ki mi je toliko dala. Gledam, kaj je vse nastalo v slovenskem jeziku. Mislim, da smo Slovenci zelo pogojeni z jezikom. Sploh z dvojino, ki je super. Ta skoraj unikum nam da možnost reči, da smo nekaj posebnega.
Zakaj smo tako obremenjeni z našo domnevno posebnostjo?Ne vem. Morda res zato, ker smo bili vedno na dnu hierarhične lestvice, kajti kdor koli je imel pet minut časa, je rekel, da nam bo vladal. Ali zaradi želje po samodokazovanju. To je vidno od Tavčarjeve Visoške kronike do Pankrtov in njihovega Janeza, kurbinega sina, ki išče samopotrditev. Morda zaradi svoje majhnosti iščeš, s čim bi lahko izstopal, kako bi bil lahko posebna snežinkica. Pa saj nismo tako majhni, sploh jezikovno. Nekateri pravijo, da bomo izumrli. Ne bomo. Po številu govorcev smo v vrhnjih petih odstotkih jezikov.
Ta podatek lahko zveni tudi kot tolažba.Nismo tako ogroženi. Strah, da bi izginili, privede do tega, da imamo vsake toliko časa valove nepotrebnega purizma v jeziku. Vseskozi smo živeli z zavestjo, da je edina in zveličavna norma jezika knjižna. Koliko časa je preteklo, preden so se začele podirati meje v resni literaturi. Andrej E. Skubic odlično raziskuje, kaj se da, sploh s Fužinskim bluesom. Po drugi svetovni vojni so bile narejene smernice, da se ustvarja le v knjižnem jeziku.
Prej ste govorili, da so viri, prek katerih se ljudje informirajo, danes razpršeni, kar vodi v brisanje mej med nacionalnostmi, v to, da bomo vsi postali državljani sveta. Vam je ta ideja blizu?Ja. Zakaj se ne bi vsi dobro razumeli? Pod besedno zvezo državljani sveta si predstavljam prosto pot informacij in tudi drugih stvari, a da se jezikovna identiteta ohranja. To naj ne pomeni, da bi se moral cel svet uniformirano podvreči enemu jeziku.
S tistimi, ki pravijo, da slovenščina ni tako bogata kot angleščina, se ne strinjate?Zagotovo ne. Slovenščina je zelo bogat jezik.
Jo premalo poznamo?To je to. Smo v obdobju norih inovacij. Stalno je treba iskati nove besede, da z njimi poimenujemo pojme, ki jih pred petimi leti še nismo poznali.
To nas kar malo straši.Ja. Glede računalniške terminologije smo v koraku s časom. Koliko se pozanimamo o tem, pa je drugo vprašanje. Smešno se mi je zdelo, ko so kakšni glasbeniki dejali, da pojejo v angleščini, ker se v slovenščini ne morejo izraziti. Ko si slišal, kaj so peli, si ugotovil, da ne poznajo dovolj dobro ne slovenščine ne angleščine. Slovenščina je bogat jezik. Malo je treba za ušesa pocukati tiste, ki bi se morali odgovorno obnašati do jezika. Mediji in založniki včasih z jezikom ravnajo kot svinja z mehom, ker v gonji po čim večjem zmanjšanju produkcijskih vložkov pozabijo na kakovost jezika. Nevarno je, da tisti, ki bi morali uporabljati knjižno slovenščino, nimajo tega odnosa do jezika.
Katera beseda vam je najljubša?Žmoht. Ker pooseblja tisto, kar iščem v jeziku, sočnost, živost, sokove, ki živo brbotajo. Zdi se mi, da je žmoht zvočno veliko sočnejši kot sočnost.
V čem vidite žmoht?V kratkih prebliskih Arjana Pregla, ki se je odločil, da bo namesto slikanja pisal kratke stavke. Pa v eseju Jasmina B. Freliha, ki sem ga prej omenil. Tam se cedi ven pronicljivost. V knjigah Andreja E. Skubica, ker raziskuje jezikovne ravni. Ker v njih vidiš, kako se lahko izražaš v neknjižnih formah. Žmoht so pesmi Daneta Zajca, temačen žmoht, ampak žmoht. In slike Jožeta Tisnikarja. Krokarski žmoht, mrliški žmoht, ampak žmoht.
Življenje brez žmohta ni življenje?Točno tako. Tudi ajmoht ima kdaj žmoht.
Pa vampi tudi. Jih imate radi?Nekoč sem imel šalo, da so vampi videti kot preproga za pred banjo. Da postanejo užitni, jih moraš sedem ur kuhati v ekonom loncu. To pomeni, da niso hrana, ker kar koli kuhaš sedem ur v ekonom loncu, postane hrana. Vržeš noter Wernerjevo zgoščenko, čakaš sedem ur in doživiš največji žur v življenju. Toda vsi so mi pravili, da moja tašča dela odlične vampe. Poskusil sem jih in me je spreobrnila.
Zakaj je ravno Werner tako priljubljen?(Smeh.) On je državljan sveta. Moj prijatelj Mladen Pahović je dejal, da je Hrvat z nemškim imenom, ki v slovenščini poje na grški melos. Je poosebitev Evropske unije. Zakaj je to popularno? Ti ljudje so praviloma dobri poslovneži. Preveč oholo bi bilo, če bi jaz nekomu odrekal, kaj mu je lahko všeč. Lahko povem, da je to pofl. Ampak če se nekdo najde v tem, naj se. Vprašanje pa je, katerim stvarem nameniti več prostora v soju žarometov in katerim manj.
Eden temeljnih problemov pa je, da je pofl ovrednoten višje kot kakovosten proizvod?Bom prikimal. Pofl hoče zavdati žmohtu. Kaj ni zavdati lepa beseda? Rezka je. Ko slišiš zav-da-ti, veš, da tisti, ki ti hoče zavdati, nima poštenih namenov.
V predstavi Petdesetih odtenkov njive se tudi dotikate problemov slovenstva?Bolj opažanj.
Je njiva pozitivna, negativna ali nevtralna?Nevtralna. Njiva je vseskozi z nami. Moraš se je oklepati, če si Slovenec. Je metafora za slovensko bit. V predstavi se dotikam našega odnosa do kulture, pisateljev, tega, da se vedno razdelimo na dva pola. Trudim se, da se ne bi postavljal nad to. Tudi jaz sem v tem. Lahko se še tolikokrat delam norca, pa bom tudi jaz kdaj rekel, ko bo kdo prišel na obisk: »Pa ravno danes si prišel, ko nimam pospravljeno.«
Kulturni praznik je za nami, ampak ni še prepozno za kakšno kulturno sporočilo...Uživajte v jeziku. Meje doživljanja sveta so omejene s tem, kako si sposoben to izraziti. Seveda vseh občutkov ne moreš besedno izraziti, zato morda to ni najpametnejša izjava v mojem življenju. Jezik ni bavbav. Jezik je tukaj zato, da nam pomaga komunicirati.
Jezik je svoboda?Jezik je žmoht.