Nekateri avtorji, ki jih citirate v vašem delu, ugotavljajo, da se med novinarji in politiki stkejo tesne vezi, zato je težko ugotoviti, kaj je mnenje novinarja in kaj politika. Kaj ste ugotovili?

Komuniciranje med novinarji in politiki se na twitterju homogenizira, saj je tretjina tvitov med novinarji in politiki retvitov. Pri medsebojni komunikaciji gre v veliki meri za poobljavljanje. Čeprav bi moral twitter, ki je enostaven za uporabo in poceni, odpirati debato in dopuščati različna mnenja, eni in drugi kopirajo stavke in jih ponovno objavljajo. Velik del komunikacije je v bistvu komunikacija kopiraj-prilepi.

Politiki in novinarji se torej s skupnimi močmi oglašujejo.

Tudi. Z retvitanjem se doseg in pomembnost prvotnih tvitov enih in drugih poveča. Smo pa potrdili tudi koalicijski vzorec med določeno stranko in medijema, zadevo, o kateri se zelo dolgo govori. Ta vzorec je nakazal tendence po izključevanju drugače mislečih iz komunikacije. In to kljub dejstvu, da drugače misleči prihajajo iz ideološko sorodne stranke. Ta pojav vsebuje značilnosti tako imenovanega filtrirnega mehurčka. Poimenovanje izhaja iz googlovega iskalnega algoritma, ki je do te mere prilagojen uporabniku, da mu ponudi rezultate glede na določene parametre, kot sta na primer zgodovina brskanja in mesto, kjer se uporabnik nahaja. Tako se definira polje optimalnih rezultatov, izloči pa se drugačne. Če to logiko prenesemo na polje družbenega komuniciranja, v našem primeru na twitter, postane zadeva problematična – ko je posameznik izpostavljen podobnim mnenjem, kot jih ima sam, in se ne sooča z drugače mislečimi, se obstoječa mnenja ne le utrjujejo, temveč tudi stopnjujejo in polarizirajo. Internet je v obdobju optimizma veljal kot velik potencial za javno razpravljanje, v praksi pa se dogaja ravno nasprotno. Podpira fragmentacijo in selektivno izpostavljenost, njegovi uporabniki pa največkrat sodelujemo v prostorih s podobno mislečimi. To se je pokazalo tudi v tej raziskavi.

Rezultati raziskave med drugim kažejo, da tretjina vseh novinarskih sporočil, ki so jih retvitali politiki, zajema devet politikov, od katerih so vsi člani stranke SDS, in pet novinarjev, od tega trije tednika Demokracija in dva tednika Reporter. Vzorec podeljevanja pomembnosti pa se je najbolj jasno pokazal v odnosu med predsednikom SDS Janezom Janšo in novinarko Demokracije Petro Janšo, ki je v enem mesecu retvitala 123 njegovih sporočil, kar je 12 odstotkov vseh političnih sporočil, ki so jih retvitali novinarji. Kako se je to zavezništvo pokazalo v praksi?

Novinarji Reporterja in Demokracije niso (več) retvitali sporočil Nove Slovenije, temveč samo še SDS (in obrnjeno). Stranke NSi ni bilo več zraven, veliko članov SDS pa je hiperproduciralo retvite. Na vprašanje, ali je šlo za sistematično delovanje, bi nam lahko odgovoril kdo iz SDS, vendar so sodelovanje v raziskavi odklonili.

Ločnice med novinarji in politiki se na twitterju brišejo.

O zavezništvu nasploh ne moremo govoriti. Mediji so tedaj na primer na veliko retvitali sporočila Pozitivne Slovenije, kar pa je bilo po svoje razumljivo: PS je bila vladna stranka, zaradi spora med Jankovićem in Bratuškovo pa v krizi, od česar je bil odvisen obstoj tedanje vlade. Takrat je nastopila komponenta senzacionalizma. Ko se je objavil volilni rezultat s kongresa, so ga vsi retvitali. Moramo pa vedeti, da nekatere stranke k retvitanju pristopijo strateško. Ker volilci zaupajo določenim medijem, strankam veliko pomeni, če jih brez komentarja retvitajo uveljavljeni mediji, ki imajo med občinstvom določeno mero zaupanja. Ko se sporočilo poobjavi, dobi namreč avro legitimnosti. Tu govorimo o reprezentativni javnosti. Vladar pride na balkon, se pokaže in to je to. Politika se pred javnostjo kaže, pri sprejemanju pomembnih odločitev pa je ne vključuje. Politiki vidijo v twitterju nekaj, kar lahko koristi samo njim. Tvitajo egocentrično in objavljajo selfije. Nikjer ni problema, pomembno je samo, kje si v tistem trenutku in kako izgledaš.

Zdi se, da nekateri novinarji tega ne razumejo. Tvite se obravnava nekritično, brez vsakršnega razmisleka.

Objavljanje tvitov je cenejše in lažje, umanjka pa funkcija kritičnosti. Tvit je lahko povod za zgodbo, ne sme pa se ga zgolj reproducirati. Ne moreš politika brez razmisleka spustiti v medijski prostor in ga pri tem še legitimirati.

Pokazalo se je, da je kar 97,4 odstotka retvitov med novinarji in politiki je nespremenjenih.

Temeljno vprašanje je, ali lahko novinarji zgolj retvitajo politika. Ko je Immanuel Kant govoril o javnosti kot moralnem imperativu, ni to dojel samo kot pravico, ampak tudi kot dolžnost. Vsak državljan mora na temelju razuma izražati mnenje. Torej, če retvitaš politika, izrazi tudi svoje mnenje. Tudi tuji raziskovalci so prišli do podobnih rezultatov. Zgolj nekaj odstotkov retvitov vsebuje tudi komentar ali neki posredniški vložek. Zelo malo je kritičnih ali pritrdilnih komentarjev. Poobjavljanje pa vodi v poenotenje, homogenizacijo družbenega komuniciranja. Nekateri novinarji pravijo, da je v redu, če jih politiki retvitajo, saj se s tem poveča branost njihovih vsebin. Nekdo je v raziskavi tudi povedal, da je bolje, da te retvita več politikov, ker s tem dobiš status nevtralnosti. Se je pa večini novinarjev dejstvo, da jih retvita politik, zdelo problematično – nekdo tretji lahko to namreč razume kot zavezništvo.

Zdi se, da politiko in novinarstvo na družbenih omrežjih povezuje vzajemna korist, vendar na račun javnosti, ki se jo odriva iz javne razprave.

Agenda političnega poročanja v osrednjih medijih se prenaša tudi na twitter. Twitter ni neko orodje, ki bi spodbujalo javno razpravo in ponujalo nove teme. Reproducirajo se že obstoječe, s tem pa tudi akterji oziroma družbena moč, ki jo obstoječi že imajo. Gre za preslikavo obstoječega. Ko so se pojavila družbena omrežja, so nekateri upali na preobrat v tem procesu. Zdaj pa se dogaja ravno nasprotno. Raziskave potrjujejo, da politično komuniciranje na spletu nima nobene zveze z mobilizacijo in participacijo javnosti. Na twitterju je to lažje izmeriti. Vse skupaj priplava na površje.

Koliko zasebnosti ima novinar na družbenih omrežjih?

Gre za problem, ki ga je twitter še bolj poudaril. Če gledaš skozi spekter objektivizacije poročanja, je to težava, ki jo ugotavljamo v prej omenjenem zajetnem deležu čistih retvitov, ko novinarji poobjavijo sporočilo politika – posredovanje informacij prevlada nad načelom kritičnosti oziroma, kot bi rekel John Dewey, »novica z doslednim ločevanjem od besedila postaja le senzacija«. Medtem ko mora novinar jasno ločevati lastno mnenje od poročanja in se oblikujejo tudi razni pravilniki in konvencije, kako ravnati na internetu, bi morali zgolj stopiti korak nazaj in poudariti, da je novinar samo človek. Če se vrnemo h Kantu, novinar ima svoje mnenje in zato naj to svoje mnenje tudi izrazi. S tem bi rešili tudi problem tako imenovanih razcepljenih osebnosti, ko ima nekdo dva ali več profilov na istem omrežju in nastopa v različnih vlogah.

Vendar nekatere medijske hiše od svojih novinarjev zahtevajo prav to: da morajo na družbenih omrežjih jasno razlikovati med svojo zasebno in profesionalno vlogo.

Ne vem, ali je to rešitev. Rešitev bi bila javna uporaba razuma. To pomeni, da tvoji argumenti temeljijo na razumu in da si dolžan ta razum uporabljati. Lahko gremo tudi naprej. Država bi morala zagotoviti institucionalne pogoje, da bi se raven tega razuma zviševala, dogaja pa se ravno nasprotno.

Intervju