Dvainštiridesetletni magister strojništva je zaposlen v mariborski podružnici tujega podjetja, ki razvija računalniške programe za inženirske simulacije v avtomobilski industriji. V prostem času je zelo vpet v civilnodružbena gibanja in je dobro leto po najbolj odmevnih mariborskih dogodkih še zmeraj eden izmed aktivnejših vstajnikov v Mariboru. »Veliko ljudi me sprašuje, zakaj se nekdo, ki nima humanistične izobrazbe, tako zelo zanima za družbenopolitične teme. Pri meni je to zanimanje prisotno že od osnovne šole, ko sem na koncu 80. spremljal prehod civilne družbe v politiko,« pravi Krajnc.
Kje je slovensko vstajništvo leto dni v letu po protestnem valu?Prezgodaj je za trditev, da imajo gibanja v resnici dovolj močan potencial za korenite družbene spremembe, vsaj na lokalnem nivoju. Prvi korak pa vendarle kaže, da nekatere stvari niso do konca propadle, zato ni mogoče trditi, da je upor mrtev, spreminja se samo njegova podoba.
Če ni mrtev, to ne pomeni, da je protestno gibanje še živo.Ampak to ni nič skrb zbujajočega. Spreminja se oblika upora, ker smo ugotovili, da se nima smisla upirati samo na ulici. Ljudje naj se upirajo predvsem z ustvarjalnim udejstvovanjem in sodelovanjem povsod tam, kjer lahko s svojim znanjem in izkušnjami največ prispevajo. Formalno organizirano družbenopolitično delovanje je lahko samo njihova dodatna aktivnost, ne pa edina možna. Kar se navsezadnje že dogaja, ustanovljena je bila že prva politična stranka Solidarnost. Čeprav dvomim, da je njihova pot prava.
Zakaj ne?Stranka ni nastala v procesu odprtega družbenega konflikta, ampak po dogovoru neke klike ljudi. Precej očitno je, da so to večinoma ljudje, ki so že bili v političnih povezavah z LDS in z Liberalno akademijo ter so vešči pripovedovanja pravljičnih zgodb o uspehu. S tem, ko so v stranko privabili vstajnike Damjana Mandelca, Uroša Lubeja in Lenarta Zajca, ustvarjajo lažni videz, da gre za vstajniško stranko. Prav tako skušajo s kolektivnim predsedstvom ustvariti vtis demokratične notranje strukture stranke, kljub temu pa je težko verjeti, da stranke v resnici ne vodijo ljudje iz omenjenih starih povezav.
Torej je to po vaši oceni zgolj poskus reinkarnacije pokojnih liberalnih strank?Da.
So tudi vas vabili v Solidarnost?Ne. Moje stališče o Odboru in Solidarnosti jim je verjetno znano iz socialnih omrežij.
Je smiselno, da vstajniška gibanja formalno vstopijo v politiko?Naivno je prepričanje, da se bo sistem spremenil sam od sebe ali da ga bo spremenila politična nomenklatura. Zato je v politiko treba vstopiti, vendar je to treba storiti drugače, kot je to storila stranka Solidarnost. Večji del civilne družbe bi moral po vstopu nadaljevati z delovanjem na enak način kot prej, saj ne bi smeli ponoviti napake s konca 80. let, ko je skoraj vsa politično aktivna civilna družba vstopila v politično polje. Treba je vstopiti in hkrati ohraniti tesno vez s civilno družbo, ki deluje zunaj ustanov.
Ali boste ostali v civilnem prostoruali boste vstopili v politični ring?Nismo se še odločili. Razmišljamo, kaj početi do prihodnjih lokalnih volitev. Odprto zavezništvo za Maribor za zdaj ni dovolj številčno, zato sami ne moremo narediti veliko.
Kakšno je stanje duha v Mariboru konec leta 2013?Precej klavrno, če samo pomislim na včerajšnje kuhano vino zvečer v središču Maribora. (Intervju je nastal pred božičem, op. ur.) Mesto je prazno. Ljudje očitno nimajo denarja.
Pred letom dni je bilo vzdušje povsem drugačno, protesti so številnim vlili upanje, da se bodo razmere spremenile na bolje. Dejstvo, da so uspeli izsiliti menjavo slovenske vlade in župana v Maribora, je nekaterim vlilo optimizem, ki pa se je že zdavnaj razblinil. Vas je tak klavrni razplet presenetil?Ne.
Ste torej pričakovali, da se bo v Mariboru zamenjalo samo to, da bo dobil župana s klobukom, politična kultura pa bo ostala enaka oziroma celo še slabša?Da. Razlogi so se pokazali zelo hitro. Podrobnosti, ki javnosti niso dobro znane, se nanašajo na delovanje in medsebojni odnos vstajniških skupin v skupni koordinaciji. Najprej je skupina Skupaj za Maribor od sebe odrinila skupino 29. oktober. Potem smo od facebook skupine Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora zahtevali, da razkrije svoje anonimne administratorje, vendar tega niso želeli storiti. Ko je Andrej Fištravec postal edini resni kandidat iz skupine Skupaj za Maribor, smo ga bili pripravljeni podpreti z dogovorom o sodelovanju, vendar so ga zavrnili. Skupina Skupaj za Maribor je že dolgo vedela, da bo kandidiral Fištravec, zato so mimo koordinacije stopili v stik z anonimnimi administratorji facebook skupine.
Če bi tedaj Andrej Fištravec sprejel naš predlog o sodelovanju, bi ga aktivno podprli in poskušali doseči, da bi bilo njegovo kasnejše delovanje drugačno od tega, ki ga doživljamo sedaj. Lahko bi bilo takšno, kot sta mu ga skušala svetovati Goran Rajić in Gregor Kosi. Zaradi ravnanja župana in njegove ekipe sta sama izgubila zaupanje vanj in v ekipo, ki je bila pravzaprav njegov volilni štab, zato sta bila izrinjena iz županovega kabineta.
Vse skupaj deluje nekako shizofreno. Mestu se zgodi ulica, ljudje zahtevajo spremembe, nastanejo gibanja, ki naj bi ponudila alternativo, dejansko pa se že takrat ve, da sprememb ne bo.Točno tako.
V Sloveniji do lani nismo imeli izkušenj s tako množičnimi in udarnimi protesti ter s tem, kaj zmorejo doseči. Kaj smo se naučili iz mariborskega razpleta?Da boljše in trajnejše rešitve niso možne, ker so ljudje zaradi kolektivne paranoje dovzetni za manipulacije. Stališča naše skupine so bila vseskozi načelna, transparentna in javna. Skušali smo sodelovati pri zbiranju podpisov in v volilnem štabu, tega pa niso želeli tisti, s katerimi se je bil Fištravec že prej dogovoril o svoji kandidaturi. Spomnimo se tudi javnega pisma Vesne Vuk Godina, ki ga je napisala ob izstopu iz skupine Skupaj za Maribor. V njem je napisala, da se je v volilnem štabu zelo zgodaj pokazalo, da stvari ne potekajo v pravo smer, vendar o tem ni hotela javno govoriti pred volitvami, da ne bi ogrožala volilnega projekta. Ker smo sami o tem takrat že nekaj vedeli, lahko danes rečemo, da bi naše aktivno sodelovanje preprečilo tedanje in sedanje dogajanje okoli Fištravca. Strinjam se tudi z ugotovitvijo Godine, da je Fištravca volilni štab ugrabil, pri čemer mu je zelo hitro postalo všeč biti ugrabljen.
Mene dogajanje na občini bolj spominja na nevesto v dogovorjeni poroki, ki se kljub prisilnemu vstopu v zakonsko zvezo zaljubi v svojega ženina.(Smeh.) Ta metafora je ustreznejša, se strinjam.
Lani so zelo pomembno vlogo odigrala socialna omrežja. Njihov pomen je zdaj povsem zamrl, postala so morda celo kontraproduktivna, če samo pomislimo na klavrno Fištravčevo komuniciranje po facebooku.Dejstvo je, da na tak način ne bo več mogoče mobilizirati množic. Pri takratni uspešni mobilizaciji je šlo za golo naključje. Javna skrivnost je zgodba, kako sta se Saša Pelko (županov pogodbeni svetovalec za odnose z javnostmi ) in Darko Berlič (vodja Fištravčeve predvolilne kampanje, op. p.) dobila ob pivu in se šalila o tem, kako bosta naredila spletno stran. Iz tega se je potem rodila skupina Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora.
Kakšen razplet pričakujete na rednih lokalnih volitvah v Mariboru?Kanglerjeva vrnitev na politično sceno je odvisna od epiloga kazenskih postopkov, ki tečejo zoper njega, in od pravnomočnosti prve obsodbe. Solidarnost bo iskala svojo srečo, če ji bo uspelo konsolidirati članstvo in bodo že do evropskih volitev uspeli predstaviti prepoznavne kandidate. Predvidevam, da se bodo s Fištravcem, ki je že napovedal ponovno kandidaturo, do takrat zbližala skupina Skupaj za Maribor in njen glavni protagonist Boris Vezjak, ki je tudi eden od glavnih protagonistov v stranki Solidarnost.
Bi torej Fištravec utegnil biti župan Solidarnosti?Ne bi me presenetilo.
Bomo v Mariboru še kdaj doživeli 10.000 ljudi na protestu?Zaradi lokalnih dogodkov vsekakor ne. Fištravec je dovolj spreten, da sam ne bo delal katastrofalnih napak, zaradi katerih bi ljudstvo ponovno odšlo na ulice in zahtevalo njegov odstop. V splošnem stanju duha ne vidim več naboja, ki bi ponovno priklical tolikšno število ljudi na ulice, kar pa tudi nima posebnega smisla, kot sem poskušal že prej pojasniti. Tudi če bi se gospodarske in socialne razmere v državi v kratkem še bolj zaostrile, bodo ljudje v veliki večini pripravljeni te še naprej stoično prenašati.