Ta naslov je nekoliko provokativen, res pa je, da po naših opažanjih mladi k iskanju zaposlitve pristopajo preveč pasivno. Veliko jih misli, da zadošča že zgolj pisanje prošenj. Po drugi strani pa ugotavljamo, da so mladi, ki se udeležujejo različnih programov in projektov neformalnega učenja, tako v Sloveniji kot v tujini, bolj samozavestni, saj se lahko pohvalijo z novimi znanji in izkušnjami.
Vaš projekt je obsegal tako teoretično kot praktično usposabljanje. Kako je potekalo?S projektom NVO inkubator smo želeli 20 mladim zagotoviti znanja, kompetence in praktične delovne izkušnje za delo v nevladnih organizacijah in jim obenem olajšati vstop na trg dela. Zaradi kadrovske in finančne podhranjenosti nevladnega sektorja večina zaposlenih in prostovoljcev opravlja veliko stvari naenkrat. Hkrati smo načrtovalci in izvajalci projektov, koordinatorji, finančniki in predstavniki za odnose z javnostmi. Kakorkoli že, nevladni sektor ponuja intenzivni, kompetenčni in osebnostni razvoj, mlad človek se lahko v kratkem času nauči ogromno.
V prvem delu projekta, ki je trajal pet dni, so mentorji preko metod neformalnega učenja predstavili vsebinsko načrtovanje, koordiniranje, odnose z javnostmi, finančno vodenje, pomen medkulturnega učenja, timsko delo in načrtovanje projektov. V drugem delu so udeleženci pridobljeno znanje nadgradili s prakso, ki je obsegala 130 ur dela v eni od sodelujočih nevladnih organizacij – zavodu TiPovej!, Socialni akademiji, Društvu za kulturo inkluzije, zavodu Nefiks in zavodu Voluntariat. Mladi so sodelovali pri izvajanju tekočih projektov, obenem pa so razvijali tudi lastne projektne ideje.
Lahko navedete kakšen zanimiv projekt, ki so si ga zamislili?Zelo zanimiva je bila projektna ideja za ureditev vrtičkov na terasah blokov, kjer bi lahko sosedje pridelovali zelenjavo in zelišča, na tak način pa bi se obenem začeli znova zbliževati. Dekleta so imela tudi idejo za vrtec, kjer bi se namesto tekmovalnosti učili etičnega, prijaznega odnosa do sočloveka in narave.
Kaj so mladi od projekta odnesli in kaj si lahko od pridobljenih znanj obetajo v prihodnosti?Udeležencev projekta zaradi finančnih omejitev nismo mogli obdržati, so pa s sodelovanjem pri projektu pridobili znanja, kompetence in zveze, s katerimi bodo veliko lažje prišli do dela tako v raznih nevladnih organizacijah kot tudi v zasebnem sektorju. Z izkušnjami, ki jih prinese delo v nevladnih organizacijah, se lažje organiziraš, hitreje poiščeš rešitev za konkretni problem in razvijaš samoiniciativnost, s tem pa postaneš bolj zanimiv tudi za vse ostale sektorje. Izboljšaš si tudi možnosti za morebitno samozaposlitev.
Pisanje prošenj, kot pravite, ne zadošča. Koliko sploh mladi obvladajo veščine iskanja zaposlitve?Premalo. Številni znajo napisati življenjepis, drugega nič. Po drugi strani prehitro zapadejo v pasivnost ali pa pričakujejo preveč. Pred kratkim sem imela intervju za neko študentsko televizijo, kjer so me spraševali, zakaj bi se sploh udeleževali takšnih projektov, če pa z njimi niso nič bolj zaposljivi. Delno je to res, saj se neformalno pridobljeno znanje pri delodajalcih žal še vedno ne upošteva dovolj. A takšno razmišljanje ne vodi v pravo smer. Če nekaj počneš, če si aktiven, pridobivaš znanje. Ko imaš izkušnjo dela, ko znaš nekaj organizirati, izpeljati, to znanje ostane za vedno, samo nadgrajevati ga je treba. Poleg tega spoznavaš nove ljudi, organizacije, sam sebe začneš dojemati drugače. Na pogovoru za službo te ni več strah, v sebi imaš moč, lahko se zagovarjaš, lahko pokažeš, kaj znaš. Ko se tako predstaviš, te delodajalec dojema drugače.
Najverjetneje te ne bo nihče zaposlil zaradi tega, ker si bil prostovoljec, zaposlil pa te bo, ker znaš koordinirati, ker znaš delati v mednarodnem okolju, ker veš, kako poteka timsko delo ali delo z evropskimi razpisi. V naših projektih mlade tudi učimo, da znajo svoja znanja artikulirati in ustrezno predstaviti na razgovoru. Tudi tega mladim manjka.
Se vam zdi, da zavod za zaposlovanje, ki naj bi bil glavni nosilec teh prizadevanj, uspešno opravlja svojo nalogo?Zavod za zaposlovanje si te funkcije še ni naložil dovolj resno. Kot organizacija z dolgoletnimi izkušnjami z mladimi vemo, da je za delo z mladimi potreben poseben pristop, usposabljanja morajo biti prilagojena njihovim potrebam.
Zavod namenja za aktivno politiko zaposlovanja letno približno 80 milijonov evrov. Če mladi nimajo veščin iskanja zaposlitve, potem nekaj ne deluje. Kaj bi se zavod lahko naučil od vas?Zelo zanimivo vprašanje. Osebno politike zaposlovanja mladih na zavodu ne poznam, pri svojem delu pa opažam, da mladi ne vedo, kako naj si pridobijo spretnosti za izboljšanje zaposlitvenih možnosti. Glede tega bi bilo treba mlade bolje informirati. Ko sem bila sama brezposelna, me je presenetilo, da zavod ni poznal programov za mlade, ki jih je v Sloveniji in v tujini ogromno. Gre za programe usposabljanj, izmenjav, evropske prostovoljske službe, ki so skoraj zastonj, a lahko mladi z njimi pridobijo veliko znanj.
Je pa problem tudi pri mladih, saj resnično niso dovolj aktivni. Tistim, ki pridejo k nam, vselej rečem, naj poskušajo izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja zavod, predvsem pa, naj se čim več angažirajo sami. Ko sem bila še brezposelna, sem se sama pozanimala za mednarodno prostovoljstvo in razne projekte. Na Voluntariatu sem začela delati preko javnih del, in to predvsem zato, ker sem bila aktivna in me je moja referentka poznala. Vem, da je včasih težko skočiti iz domačega udobja, a se splača, osebnostno obogatiš. Mislim, da se tega mladi premalo zavedajo.
Koliko pa sta za pasivnost današnjih mladih kriva vzgoja in izobraževalni sistem?Mladi – pa tudi njihove družine in šolstvo – se še ne zavedajo sprememb, ki so se zgodile v družbi. Aktivna participacija v družbi, aktivnost nasploh, krepi delovne navade in odgovornost, kar se kasneje močno obrestuje. Skrajni čas je tudi, da se začne izobraževalni sistem prilagajati in usmerjeno spodbujati mlade, da poleg teoretskega znanja pridobijo tudi praktične izkušnje. Mladi izobrazbo pogosto idealizirajo, menijo, da znajo dovolj in da jim bo že to zagotovilo zaposlitev. Ko se znajdejo na delovnem mestu, pa ne znajo reševati nalog, se organizirati, prilagoditi.
Za projekt NVO inkubator ste prejeli sredstva iz evropskega socialnega sklada v višini 40.000 evrov. Kako organizacije, kot je vaša, sploh preživijo?Težko je. Edini vir dohodka so prijave na javne razpise, nekateri so na nacionalni, nekateri na mednarodni ravni, vse pa je vezano na projektno delo. Žal je zaradi recesije razpisov vse manj, vedno težje je dobiti sredstva.
Zavod Voluntariat je usmerjen predvsem v prostovoljsko delo.Da, v mednarodno prostovoljstvo, kar pomeni, da gredo mladi na različne projekte kot prostovoljci v tujino. Gre za celo paleto projektov, preko katerih si lahko pridobijo delovne izkušnje. Žal se za te programe odloči le peščica mladih. Pri promoviranju bi nam zagotovo zelo koristila pomoč zavoda za zaposlovanje in izobraževalnih ustanov.
Kaj svetujete mladim? Kam naj se obrnejo, da si pridobijo izkušnje, čeprav neformalne?Na kakšno mladinsko nevladno organizacijo ali na kakšen mladinski center. Informacije imajo tudi študentske organizacije. Poleg tega je zelo pomembno, da mladi ne razmišljajo samo o sebi, kje bodo dobili službo. Razmislijo naj tudi, kaj jih zanima ali »muči« v družbenem smislu, na primer glede okolja, glede ljudi s posebnimi potrebami in podobno. Nato naj poiščejo organizacijo, ki se s to tematiko ukvarja. Vsaka organizacija bo takega mladega človeka vesela in ga bo lahko vključila v svoje programe. Mladi naj torej ne iščejo le možnosti za pridobivanje, ampak naj družbi tudi kaj dajo.
