To je velika črna skrinjica, v kateri se lahko znajde vse mogoče. Ko smo na našem inštitutu poskušali definirati ta pojem, smo se sprli. Smo pa vendarle določili nekaj področij, ki naj bi opredeljevala pametno mesto. Eno je vprašanje, kako človek obravnava dediščino, kako jo spreminja in ji daje novo uporabno vrednost. Drugo je način upravljanja in vodenja prometnih in energetskih tokov s pomočjo moderne tehnologije. Zdaj se raziskovalci recimo ukvarjajo z vprašanjem, kako preko navigacijskih sistemov v avtomobilih informacijo o individualnem vozniku, ki na avtocesti stoji v koloni, prenesti v centralni sistem in od tam posredovati naprej drugim voznikom ter tako preprečiti še večji zastoj.
Pa nemško prebivalstvo nima težav z ukrepi trajnostnega razvoja? Podpira na primer omejevanje prometa v mestnih središčih?Da in ne. Če se ljudje zavedajo, da gre za smiseln ukrep, potem ga podprejo. Vprašanje je, kako to zavedanje pri ljudeh razviti, kako vzpostaviti dialog s prebivalstvom in v sodelovanju z njim odločiti, ali je smiselno celotni center zapreti za promet in ga prepustiti samo pešcem. Če tega pogajalskega procesa ni, potem je podporo težko doseči. Pravzaprav sem prepričana, da bo vse, kar bo odločeno mimo javnosti in za zaprtimi vrati, najprej izzvalo protest. V človeški naravi je, da spremembo ne glede na smiselnost ukrepa najprej poveže z nevarnostjo.
Sodelovali ste v velikem mednarodnem projektu Urbanity – 20 years later (Urbanost – 20 let kasneje), v katerem ste odkrivali, kaj se je v tem obdobju dogajalo s sedmimi srednjeevropskimi mesti, Berlinom, Prago, Dunajem, Varšavo, Bratislavo, Budimpešto in tudi Ljubljano. Kaj ste ugotovili?Pri tem projektu ni šlo toliko za zaznavanje sprememb kot za iskanje skupne identitete teh mest. Mesta na vzhodni in zahodni strani železne zavese so se v tistem obdobju razvijala nekoliko drugače, zdaj pa smo na točki, ko je mogoče znova seči v preteklost in poiskati izgubljeno identiteto ter pogledati, kaj je ostalo enako in kje so skozi socialistično gradnjo mest nastale razlike. In seveda – kakšne so posledice teh razlik za mesta. To je bilo izhodišče projekta, ugotovili pa smo, da so prej mesta po navadi načrtovali po načelu od zgoraj navzdol. V idealnem primeru so torej mestni urbanisti pripravili neko vizijo oziroma tako imenovani »masterplan« za celotno mesto. Tako na zahodu kot v nekdanjih socialističnih mestih pa je neoliberalno usmerjeno gospodarstvo privedlo do tega, da so se procesi sprememb začeli odvijati zelo nenadzorovano in se zdaj dogaja neželena urbanizacija.
Torej tudi v Nemčiji pobudo pri načrtovanju razvoja mest prevzemajo posamezne interesne skupine, medtem ko urbanisti v tem procesu izgubljajo svojo avtoriteto?Tudi v Nemčiji imamo ta problem, a morda ni tako očiten kot v Sloveniji, ker je naša politika urbanističnega načrtovanja vendarle kontinuirana in močna. Smo se pa tudi mi poslovili od ideje nekega »masterplana«.
Kaj konkretno to pomeni?Če se recimo osredotočim na javne površine, vam lahko za Berlin povem, da jih tržno gospodarstvo na veliko izrablja, in sicer predvsem za prireditve in predstavljanje svojih izdelkov. Mercedes-Benz, Fashion week, turistične prireditve… oživljajo javne površine, vendar jih hkrati jemljejo lokalnemu prebivalstvu. Ta problem je zelo očiten v središču Berlina, najbrž pa je podobno tudi v Ljubljani in drugih evropskih mestih. Gre za prijetna zgodovinska mestna središča, v katerih pa živi vse manj občanov. Izrinjeni so na mestna obrobja z utemeljitvijo, da je turizem močan ekonomski dejavnik, čemur je težko oporekati. Kljub temu obstajajo načini, kako vsaj delno uskladiti to pisano mešanico interesov.
Kateri?V akademskem svetu govorimo o upravljanju interesov. V Berlinu recimo poskušamo komercialne dogodke na javnih površinah razpršiti po vsem mestu. Dolgoročno to koristi tudi turizmu: gostje prihajajo pogosteje, saj vsakič odkrijejo kaj novega.
Kateri so po vašem izzivi, s katerimi se danes soočajo evropska mesta?Izziv predstavljajo predvsem številna mesta, ki ne rastejo več. V Aziji recimo mesta šele nastajajo, tam ves čas gradijo na novo in pri tem lahko uporabljajo najnovejše tehnologije. V starem, izgrajenem mestu, kjer se prebivalstvo morda celo krči, pa takšni procesi napredujejo zelo počasi. Kajti kapitala za hitre spremembe ni. V Nemčiji se krčijo predvsem vzhodnonemška mesta, iz katerih prebivalstvo odhaja s trebuhom za kruhom, z njim pa tudi kapital, s katerim bi v okviru trajnostnega razvoja obnovili zasebne in preko pobranih davkov tudi javne stavbe. Trajnostni razvoj mesta sicer pomeni, da je treba mesto razvijati čim bolj kompaktno, osebni prevoz z avtom mora postati odvečen, stavbe je treba energetsko obnoviti. Eden glavnih izzivov je gotovo poraba energije, pri čemer ni pomembno le, koliko energije porabi posamezna hiša, ampak koliko je porabi celo mesto. Treba je misliti tudi na podnebne spremembe in jim prilagoditi gradbene tehnike in materiale.
Kako daleč so ti procesi v Nemčiji?Pravzaprav nastaja velik prepad med mesti, ki rastejo, in mesti, ki se borijo, da bi sploh ohranila kakršno koli privlačnost. Takšen je recimo Halle oziroma natančneje nekdanji vzhodnonemški del mesta Halle-Neustadt. Tamkajšnja tipična socialistična blokovska naselja, ki so jih sicer veliko že uničili, niso preveč privlačna. Nasprotno je imel Berlin vedno precej dobro pozicijo, kar dolguje svoji robustni strukturi, ki nudi dovolj prostora za vse interese.
Kako človek sanira mesto, ki se krči?Mislim, da ne obstaja samo en recept. Na koncu je vse povezano z denarjem, zato je treba premisliti, kako v mesto pritegniti tako podjetja kot prebivalce. Eden od načinov so zagotovo kulturne ustanove, pa tudi sodobna infrastruktura, pri čemer ne mislim le na ceste, temveč tudi na moderno tehnologijo, na primer na dostopnost interneta. Mlada podjetja je treba spodbuditi – najbrž z davčnimi ukrepi – da se naselijo v mesto in tam ostanejo. Mesta imajo praviloma v svoji lasti zemljišča in stavbe, ki bi jih morala oddati v uporabo pod ugodnimi pogoji. Ko je kapital v mestu, pa je treba razmisliti, kako povečati vrednost javnih površin oziroma zagotoviti, da jih je dovolj.
Kateri so tisti veliki grehi preteklosti, ki bi jih bilo treba v Evropi odpraviti?Poleg te socialistične gradnje velikih blokovskih naselij moramo razmisliti oziroma najmanj zaustaviti nadaljnje širjenje velikih trgovskih središč na obrobjih mest, zaradi katerih ljudje zapuščajo mestna središča. V ozadju teh trgovskih središč so seveda spet gospodarski interesi, ki zahtevajo velike površine, ki jim jih je v središčih mest težko zagotoviti, vendar pa se je treba zavedati tudi negativnih posledic takšne gradnje. Velika želja v Berlinu, gotovo pa tudi v drugih mestih, je poskusiti obdržati oziroma ponovno vzpostaviti privlačnost mestnega središča, da bi se ljudje zopet naselili vanj. Zato moramo zdaj v Berlinu paziti, da bodo ljudje še naprej lahko živeli v centru, da se torej najemnine ne bodo preveč povzpele, da bodo tam še naprej na voljo tudi manjša stanovanja, da se bo še naprej mogoče sprehoditi do trgovine in kupiti tudi vsakodnevne potrebščine, ne samo spominkov.
Se to doseže s predpisi?Nekaj je mogoče doseči preko političnih odločitev, predvsem pa je potrebnega veliko prepričevanja investitorjev in pojasnil, da bi na primer z gradnjo samo luksuznih stanovanj v centru uničili mešanico, ki je četrt pravzaprav naredila zanimivo. Ljudje se selijo tja, kjer je recimo veliko majhnih trgovinic, ki prodajajo lokalne izdelke. Če preženemo ljudi, ki vodijo takšne trgovinice, uničimo lastno četrt.