Anna Bodrova

Naključje, kaj pa drugega. Na univerzi sem najprej študirala srbohrvaščino. Bila sem v drugem letniku, ko me je vodja peterburškega Društva prijateljev Slovenije Triglav dr. Marianna Beršadska povabila na neko prireditev. Udeležili so se je slovenski diplomati pa tudi predstavnik NLB, gospod Pavel Šavli. Ker sem se takrat ukvarjala s petjem, sem v ruščini zapela neko za to priložnost napisano pesem. Naključje je hotelo, da sem imela prav tisti dan rojstni dan. Na prireditvi so mi čestitali, g. Šavli pa mi je glede na to, da je pesem govorila o iskanju Slovenije, podaril povratno vozovnico za Ljubljano. V Sloveniji sem se nato udeležila seminarja slovenskega jezika in kulture in takoj vzljubila Slovenijo in slovenščino, ki je za moja ušesa zelo melodičen jezik.

Na naši univerzi velja tradicionalno pravilo, da mora tisti, ki se odloči za študij zahodnega slovanskega jezika, na primer za češčino ali poljščino, vzeti še južnoslovanski jezik. V tej kombinaciji je mogoče srečati tudi slovenščino. Seveda pa lahko tiste, ki se vpišejo na slovenščino, preštejemo na prste ene roke. Letos se na primer poljščino in slovenščino učijo štiri študentke.

Običajno se prilagodim skupini. Študentje so namreč kar se da različni. Nekaterim opisujem prečudovito naravo, drugim govorim o pomenu hibridnih identitet, o sovplivanju kultur, do katerega prihaja tudi na tako majhnem ozemlju. Med književniki izbiram kanone: se pravi Cankarja, Prešerna, z veseljem pa berejo tudi Murna ali Jenka. Ker učenje jezika in kulture poteka vzporedno, sem vsaj v začetku odvisna od prevodov slovenskih del v ruščino.

Zelo priljubljen je Drago Jančar, v ruščino so bila prevedena skoraj vsa njegova dela. Včasih me študentje presenetijo: neka študentka je v ruščini prebrala Cankarjevo Hišo Marije pomočnice in bila nad njo celo navdušena. Neka druga, zelo nadarjena študentka, obožuje Slavoja Žižka; prav zaradi njega se je vpisala na slovenščino. Ta ista študentka je po obisku poletnega seminarja slovenskega jezika in kulture v Ljubljani prebrala tudi Vojnovičev roman Čefurji raus. In to v izvirniku, pa čeprav se je pred tem slovenščino učila le eno leto. Ni ga mogla prehvaliti.

V ruskih šolah se zelo poudarja veličina in superiornost ruske kulture, zelo močan je tudi mit o močni ruski duhovnosti. Rusi sebe doživljajo kot duhovno zelo razvite ljudi. Študente zato pogosto sprašujem, v čem je ruska literatura bolj veličastna od drugih, »manjših« kultur, koliko slednje sploh poznajo. Počasi le uvidijo, da za vrednotenje kultur kategorije, kot so malo ali veliko, niso najprimernejše.

Za potopise sem se odločila iz več razlogov. Doktorirala sem iz avtobiografske proze, poleg tega pa sem se kanonizirane literature že malo naveličala. Zaželela sem si nekaj marginalnega, marginaliziranega, in odkrila potopis. Slovenski ženski potopisi iz 19. in 20. stoletja pa so trikrat marginalizani, kot potopisi, kot ženski in kot slovenski, saj Slovenci še niso imeli države. Prav zato se je svetovna popotnica Alma Karlin odločila za nemščino; slovenščina pač tedaj ni bila državni jezik.

Po vsem svetu je enako: ženska literatura se šele izvija iz marginalnosti. Razlika je v tem, da se ponekod pri tem bolj potrudijo. V Sloveniji, se mi zdi, so ti zaostanki precejšnji. Janko Kos je napisal Pregled slovenskega slovstva, v katerem je ženskam namenil zelo malo prostora... Ampak vprašali ste, kdo so te potopiske. Naj najprej povem, da so njihovi potopisi izšli le v časnikih, nobeden v knjižni obliki, in vse so bile učiteljice, z izjemo Prešernove sodobnice Luize Pesjak. Pesjakova je napisala dva potopisa: V Draždanih, Draždani so staro slovansko ime za Dresden, in Popotne spomine, slednje na potovanju po Švici in severni Italiji. Marica Strnad je bila učiteljica z zanimivo življenjsko zgodbo. S kaplanom Cizerljem je konec 19. stoletja pobegnila v Rusijo, kjer sta se poročila; Cizerlj je kasneje zapustil Rusijo. Na njeno zgodbo sem naletela v knjigi Pozabljena polovica. O njej je pisala Katja Mihurko Poniž, ki omenja njen kratki potopis V megli, o potovanju z ladjo iz Trsta v Benetke. Nato pa sem v Slovenskem biografskem leksikonu SAZU v članku Franca Koblarja odkrila, da je leta 1899 objavila tudi Pismo iz Rusije in leta 1900 Marsikaj iz Rusije, a pod moškim psevdonimom Karandaš. Karandaš v ruščini pomeni svinčnik. Menim, da se Koblar ne moti, ko jih pripisuje Strnadovi. Strnadova o Rusiji piše, da je barbarska dežela, po drugi strani pa je nad njo očarana. Zelo se, na primer, čudi izobraženosti Rusinj. Marica Gregorič Stepančič je bila učiteljica v Trstu, a le do poroke, saj v tistem času poročene ženske niso smele poučevati. V časopisu Jadranka je izšel njen Izprehod po Skandinaviji. Objavila ga je pravzaprav sama, saj je bila urednica Jadranke.

Da, in potovala je tudi lahko. Po Skandinaviji, po severni Afriki, po Balkanu; z društvom Sokol. Na severu jo je fascinirala lepota dežele, urejenost vlakov, odlična organizacija...

Ne vem, o finančnih zadevah, v nasprotju z Almo Karlin, ne piše. Moža sploh ne omenja. Marija Kmet, po rodu z Dolenjskega, je prav tako živela v Trstu. Po Bosni je potovala sama. Piše, kako zelo ji je tuja in da je Slovencem bližja Amerika kot Bosna. Kljub temu s simpatijo piše o domačinih, tudi o bosanskih Turkih.

Zakaj pa ne. Identiteta Karlinove je sicer hibridna, prav zato je raziskovalno tako zanimiva, a nanjo ste lahko upravičeno ponosni. Je fenomen brez primere. Osem let je potovala, obiskala je neverjetne kraje in si sproti služila denar za potovanje. S pisanjem in poučevanjem. Znan je podatek, izbrskala ga je Barbara Trnovec, da je potem, ko si je plačala prvo ladijsko vozovnico, ostala brez denarja, vendar je to ni odvrnilo od poti. Karlinova je bila v 30. letih prejšnjega stoletja ena od desetih žensk, ki so jim v Nemčiji izkazali čast z uvrstitvijo v koledar. Vseeno je kasneje sovražila naciste.

Ženske, ki so se tedaj odločale za potovanja, so bile močne, pogumne ženske. Po tedanjem pojmovanju jim je pristajal le dom, ne pa širni svet. Potopis je bil zato zvrst z močnimi emancipacijskimi elementi. Njihove avtorice so morale prečkati vsaj dve meji, na terenu in v glavi. Moram nadaljevati pot, je bila fiksna misel Alme Karlin.

Vse to, najhuje pa je, da se krepi nemoč kritičnih intelektualcev. Protiputinovska linija slabi, državni mediji so vse močnejši. Velika večina ljudi jim slepo zaupa. Kot v sovjetskih časih. Na naši univerzi je opaziti močno razslojevanje, ki ga lahko označimo kot konflikt konservativno in liberalno mislečih. Prisotni so pa tudi atavizmi sovjetskega diskurza.

Da, a slišati je, da bodo v bodoče zapirali strani, ki »neupravičeno« kritizirajo Putina. Zaprli so denimo opozicijsko spletno stran www.grani.ru. Priznam, strah me je vrnitve v domovino.