Anka Lipušček Miklavič

Od tega so odvisni vsi tisti kmetje, ki se ukvarjajo z mlečno proizvodnjo. Od Posočja, bohinjskega konca do Banjške planote. In če ti kmetje živijo in delajo na vaseh, ostaja obdelana tudi kulturna krajina in je dolina zaradi tega lepša. Poleti ženejo krave na pašo v planine, ki prav tako ostajajo obdelane in izkoriščene. Ne gre samo za mleko, temveč tudi za videz.

Daleč od tega. Če ne bi bilo planin, bi bil stalež živine v tej dolini za 30 do 40 odstotkov manjši. Ko poleti kmetje ženejo živino na planine, lahko krmo v dolini pokosijo in jo spravijo za zimo. Sicer je ne bi imeli dovolj in bi bilo tudi živine manj in bi tako mlekarna v zimskem, spomladanskem in jesenskem času dobila manj mleka. In če se živina pase na odprtem, je bolj zdrava in je zato mleko dobro in kakovostno. To je tista naša soodvisnost.

Ne. Vsak si mora izboriti svoj prostor pod soncem. Pošten odnos je, da naj tisti, ki oddaja mleko, počne samo to, kdor pa želi siriti, naj siri. Tudi ko smo šli v certificiranje za pridelavo zaščitenega sira Tolminc, smo se morali skupaj z njimi zmeniti, da lahko to počnemo eni in drugi. Ne nazadnje je Mlekarna Planika, ki odkupi 90 odstotkov vsega mleka v Posočju, poznana po vsej Sloveniji in odpira poti tudi drugim sirarjem. Včasih so ta sir poznali samo do Ljubljane. Naprej proti Štajerski smo ga prodali le kakšen kolut ali dva, zdaj je že boljše. Tudi pri promociji smo soodvisni.

Mislim da. Je pa res, da moraš delati pametno. Tako kot doma, ni druge filozofije. Osnovno poslanstvo te mlekarne je, da odkupi vse, kar je namolzeno v tej dolini, da to poskusi čim bolje predelati in nato proizvode tudi po čim višji ceni prodati. Pa ne zato, da bomo od tega mastno služili, temveč zato, ker si ti izdelki z višjo dodano vrednostjo tudi zaslužijo višjo ceno. Proizvodnja je tukaj dražja in težja, marsikje morajo tudi s koso še kaj pokositi, povsod se ne da s traktorjem. To ni masovna proizvodnja na farmah, ampak neki drug svet, ki ga je treba razumeti in spoštovati. Zato si tudi zasluži nekoliko višjo ceno.

Ni skrivnost, da imamo nekoliko višje odkupne cene kot drugje. Je pa cena odvisna od poslovanja mlekarne. Če ta posluje dobro, se to odraža tudi pri ceni mleka, če posluje slabše, to spet nosijo lastniki. Ceno pa določamo skupaj.

Če si del te doline in teh ljudi, potem ni težko. Vsi smo odvisni eden od drugega in eden drugega potrebujemo. Če samo omenim naš muzej sirarstva – sodelujemo z Lokalno turistično organizacijo Sotočje, s Fundacijo Poti miru, s Kobariškim muzejem. Vsak v svoji dejavnosti eden drugega promoviramo. Premalo nas je, da si ne bi pomagali.

Zagotovo ti ni vseeno in čutiš veliko odgovornost. Včasih mi, kot rečemo, rama dol pada, ko čutim težo in ne vem, ali bo šlo. Zavedaš se, kaj vse bi to potegnilo za sabo. Nekoč mi je ena gospa rekla, naj se ne sekiram toliko, da če ne bo šlo, bom šla pa kam drugam. Ampak jaz grem lahko samo v Zatolmin, kjer sem doma. Vsi v mlekarni se moramo tega zavedati. Od prvega do zadnjega. Dobro poslovanje ni odvisno samo od prvega človeka. Če ekipa ne bi stala za menoj, lahko hodim po trepalnicah, pa mi ne bo uspelo.

Končala sem biotehniško fakulteto in nisem iz tega menedžerskega sveta. Največ mi pomaga, da sem del tega okolja in da živim to življenje od pridelave do prodaje mleka. Res pa je, da moraš imeti tudi nekaj menedžerskega znanja. V Planiko sem prišla leta 1995, ko jo je Kraš pognal v stečaj in smo mlekarno postavljali na novo. Težko je bilo. Narediti smo morali nove izdelke, nato prepričati trgovce, da so nas spustili na police, in na koncu potrošnike, da nas je vredno kupovati. Nismo bili poznani. Ko sem denimo prišla do trgovcev v Koper in jim želela predstaviti izdelke in povedala, da sem s Planike, so odgovarjali, da pri njih ne prodajajo čevljev. To veliko pove o naši takratni prepoznavnosti. A ta hribovska trma in vztrajnost sta se pokazali za pravi. Leta 1995 so nam napovedovali največ eno leto delovanja, mi pa smo še vedno tu.

Smo četrti največji mlekar v Sloveniji, lani smo odkupili nekaj več kot devet milijonov litrov mleka, imamo 52 zaposlenih. Majhni smo, ampak izredno pomembni za Posočje. Od preostalih mlekarn smo nekoliko drugačni po tem, da proizvodnjo prilagajamo razmeram. Veliko krav gre poleti v planine in takrat izgubimo tudi po nekaj tisoč litrov mleka na dan. Največji odkup imamo od januarja do konca maja in zdaj intenzivno sirimo. Konec maja bomo imeli v zorilnicah toliko sira, da bodo pokale po šivih. S tem sirom zdržimo do jeseni, ko se živina spet vrne v hleve. V vmesnem času delamo dnevno konzumno mleko, kefirje, jogurte, skuto, kislo mleko, in le če ostane kaj mleka, tudi sirimo.

Ko smo začeli predelavo, smo vedeli, da moramo biti drugačni od preostalih že uveljavljenih takratnih devetih mlekarjev, če želimo dobiti prostor med njimi. Začeli smo delati drugačne proizvode in se oprli na tisočletno tradicijo sirarstva v Posočju, ki bi jo bilo greh zanemariti. Začeli smo delati albuminsko skuto, pa kislo mleko, ki je podobno kislemu mleku z naših planin, naše maslo je bolj intenzivno rumene barve, na kar vplivajo prehrana in pasma krav ter način predelave. Smetano še vedno vlijemo v pinjo in jo medemo pol ure, da nastane maslo. Sir zorimo na lesenih policah, dnevno ga obračamo, ročno peremo. Čeprav je to dražji postopek, vemo, da brez tega to ne bi bili mi. In mleko je izključno od domačih kmetov. Ta filozofija se je pokazala za pravo.

Lani smo podpisali kodeks o pravičnejših praksah. Na tem je treba še veliko narediti, pa vseeno, začetki so. Tako kot pri nas v Posočju potrebujemo drug drugega, tako tudi mi in trgovci rabimo drug drugega.

Vsak si mora v poslovnih pogajanjih izboriti čim boljše pogoje. Eni pravijo, da ta kodeks ni nič naredil, a jaz nisem čisto takega mnenja. Sem pa že povedala, da je te začetke treba nadgrajevati. Zagotovo se zdaj drugače pogovarjamo, si pa seveda želimo, da bi bilo to še boljše in bolj transparentno. Res pa je, pa ne želim nikogar zagovarjati, da so tudi trgovci pod vse večjim pritiskom in da se morajo tako kot mi boriti za vsakega kupca. Res smo v Evropski uniji in odprtih meja, ampak mi imamo na stežaj odprta vrata, da lahko pride noter kar koli. Zavedati se moramo, da če podpiramo domačo živilsko industrijo, bomo podpirali delovna mesta, spodbujali potrošnjo in tako sklenili krog. Avstrija je svetlobna leta pred nami glede osveščenosti domačega kupca. Tukaj si moramo še zavihati rokave. Vsi vpleteni bomo morali prepričati potrošnike, da bo bolj varno, če bodo kupovali domače. Ravno zdaj imamo v Evropi spet afero s konjskim mesom.

Napaka je lahko samo ena. In zadnja. Potem podjetja ni več. Mi največ prodamo na primorskem koncu, zato ker nas ljudje poznajo in vedo, kako se tukaj dela. Zavedamo se, da moramo delati še kako odgovorno. Sem podpornik tega, da se preveri vsak izdelek, saj to potrošniku zagotavlja varnost.

S kvaliteto, odgovornim odnosom do tega, kar delamo, načinom predelave in dobrimi izdelki nam je uspelo prepričati kupce, da posegajo po naših proizvodih.

Nikomur ni lahko. Borimo se z zunanjo konkurenco, ki tudi odloča o tem, koliko nas bo na policah in koliko bomo prodali. V trenutku, ko pride mleko na dvorišče, moramo vedeti, v kakšnem proizvodu ga bomo jutri prodali. Roki so kratki. Čedalje večji problemi so s plačilno nedisciplino.

(Smeh.) Da in na to smo ponosni. V sebi imamo planšarstvo in punt. Ne puntamo se na ulici, ampak v vsakdanjem življenju. Imeti moraš hrbtenico, in če se že včasih malo upogneš, se moraš hitro vzravnati, da v teh krajih preživiš. Le en primer: ko pelje šofer našega kamiona izdelke v Ljubljano, mora na pot ob enih zjutraj. To ni enostavno dan na dan. A naučeni smo na take trše pogoje in prav to je zagotovilo, da lahko tu preživimo.