Devetintridesetletna doktorica sociologije nad predčasno zaključenim mandatom državne sekretarke v vladi Boruta Pahorja ne more biti zadovoljna, saj je z ekipo ministra Ivana Svetlika doživela kar štiri referendumske poraze, vse svoje slabosti pa je medtem pokazala tudi takrat pripravljena socialna zakonodaja. Kot pravi, se v vmesnem obdobju ni povsem ločila od politike. Ker je za razliko od drugih strokovnjakov prepričana, da lahko politiko spreminja tudi od znotraj, s ponudbo za ministrski položaj ni oklevala.

Kako je sodelovati v vladi, na katero vse močneje in glasneje pritiskajo mednarodni trgi?

Ni lahko, ker si venomer v vlogi kriznega menedžerja, ki mora velike težave rešiti v zelo kratkem času. Vprašanje je, ali se zavedamo, da ne gre več za vprašanje političnih strank, socialnih partnerjev, različnih ideologij in interesov, temveč da gre za državo. Verjamem, da imamo vse zmožnosti, da se sami izkopljemo iz tega položaja.

Po dobrem letu dni ste se vrnili na ministrstvo ter Ano Vodičar in Dragico Bac nemudoma imenovali na stara direktorska položaja. Zakaj je bilo to potrebno?

Minister je kot vodja nekega podjetja. Ker sam ne moreš pokrivati celotnega področja, ki je v pristojnosti ministrstva, in se hkrati ne moreš vtikati v vsako odločitev, potrebuješ ljudi, ki jim verjameš in na katere se lahko zaneseš. Postavila sem ljudi, s katerimi sem v preteklosti dobro sodelovala. Ana Vodičar je zagotovo ena izmed njih, pa ne zaradi družinskega zakonika, ki jo v javnosti vse prevečkrat pooseblja, temveč zato, ker je na svojem področju uredila veliko zadev. Za Dragico Bac velja podobno. V prejšnjem mandatu je pripravila pomemben projekt, in sicer spremembe zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki se dolgo časa ni premaknil z mrtve točke.

Ali imenovanje Ane Vodičar pomeni, da se boste vnovič lotili ureditve družinske zakonodaje in problematike istospolnih?

V koalicijski pogodbi je kot ena izmed nalog te vlade navedena tudi resolucija o družinski politiki. Pred dnevi smo od Sveta Evrope prejeli opomin, ker nimamo urejenega področja v skladu s podpisano konvencijo o telesnem kaznovanju. Problem ne dovolj učinkovite zaščite otrok je še vedno aktualen. Družinski zakonik je treba spremeniti, podobno velja tudi za pravice istospolnih. Pri tem imam v mislih predvsem otroke, ki živijo v istospolnih družinah.

Ker zakon o dedovanju neregistriranim istospolnim parom ne omogoča dedovanja po umrlem partnerju, je ustavno sodišče pred dnevi za mnoge sprejelo prelomno odločitev in zakonodajalcu naložilo odpravo diskriminacije.

Res je. Moram pa poudariti, da sem na neki način razočarana nad odločitvami ustavnega sodišča. Predvsem zato, ker se pri referendumu o družinskem zakoniku ni ukvarjalo z vsebino razlogov za preprečitev referenduma, ampak se je odločalo na podlagi proceduralnih razlogov. Zdaj pa, ko ima pred seboj vsebino posameznih vprašanj, se odloča na podlagi obrazložitev, s katerimi smo nasprotovali referendumu o družinskem zakoniku. Eno izmed področij diskriminacije, ki smo ga takrat navedli, je bilo tudi dedovanje. Potem ko je bil referendum o zakonu, s katerim smo sistemsko urejali stvari na tem področju, dovoljen, bomo zdaj glede na logiko ustavnega sodišča per partes reševali zadeve. To razumem kot nekakšno spodbudo državljanom, da vlagajo pritožbe na ustavno sodišče.

Kako pa nameravate sami reševati problematiko, s katero se pri nas srečujejo istospolni?

Na kakšen način bomo uredili to področje, je stvar dogovora, tako s strankami kot s predstavniki civilne družbe, pri čemer pa moramo imeti v mislih tudi rezultat referenduma. Že prihodnji teden se bom na to temo srečala s predstavniki civilne družbe. Sama si sicer želim, da se zadeve uredijo sistemsko, saj na področju človekovih pravic težko delujemo drugače.

Boste na te pogovore povabili tudi na primer Aleša Primca, ki je s svojimi somišljeniki in predstavniki Cerkve zrušil družinski zakonik?

Absolutno. Kot ministrica sem prisegla, da bom delala v interesu vseh državljanov. Želim slišati tudi njihova stališča in ne želim biti diskriminatorna.

Kako pa komentirate izbor ljudi, ki jih je predsednik DZ Janko Veber povabil na posvet o ustavnih institutih neposredne demokracije?

Ta izbor ni bil najbolj posrečen. Ne samo zaradi tega, kdo je bil povabljen, temveč predvsem zato, koga ni bilo tam. Ta dogodek razumem predvsem kot napako v obilici dela.

Kakšna je zapuščina vašega predhodnika Andreja Vizjaka?

Pohvalo si zasluži predvsem zaradi socialnega dialoga. Dejstvo pa je, da z zakonom o delovnih razmerjih in pokojninsko reformo ne bi bil tako uspešen, če ne bi bilo na teh projektih toliko narejenega že v času ministra Ivana Svetlika. V tako kratkem mandatu se je bilo lažje pogajati o nekaterih členih, kot pa napisati zakon in se o njem pogajati s socialnimi partnerji. Na drugih področjih je bilo zato narejenega manj. Večino stvari, ki jih primem v roke, ugotovim, da so zastale tam, kjer smo jih pustili v času Pahorjeve vlade.

Je za slabo pripravljen Zujf odgovoren tudi Vizjak?

To je bila napaka celotne vlade in ne samo ministra Vizjaka. Zujf je predvsem pokazal, da ni mogoče na silo in na hitro izpeljati določenih stvari. Razumem, da je bila vlada takrat v stiski in je želela na hitro privarčevati z zakonom, ki je megalomansko posegel v številne druge zakone. Vendar je Slovenija pravna država in takih rokohitrskih posegov ne dovoljuje. Težava pa so tudi ukrepi na podlagi ideoloških delitev. Vlada je spodbujala delitve v krizi, ko bi morali državljani stopiti skupaj. Ko so ljudje ogroženi, niso sposobni skupnih akcij, ampak vsak rešuje samo svojo kožo. Danes si tega ne smemo več dovoliti.

Govorite o napakah, ki jih je storila vlada Janeza Janše, niste pa omenili socialne zakonodaje, ki je bila pripravljena v mandatu, ko ste bili državna sekretarka na ministrstvu za delo. Spremembe na tem področju namreč niso dosegle predvidenih učinkov, prej nasprotno, mnoge je ta zakonodaja še globlje pahnila v revščino.

Na žalost so se zadeve odvile drugače od naših ciljev in pričakovanj. Problem, ki ga vidim danes, je bil dohodek, saj smo upoštevali tistega iz leta 2007. Takrat je bila namreč struktura dohodka bistveno drugačna. Največja odstopanja so se zgodila pri varstvenem dodatku, kar je najbolj problematično. Na podlagi izračunov smo predpostavljali, da bo tretjina prejemnikov na istem, da bo pri drugi tretjini zmanjšan, pri preostali tretjini pa zvišan. In kaj se je zgodilo? Največji delež se je zaradi vknjižbe na premoženje odpovedal varstvenemu dodatku, hkrati pa tudi tisti, ki so zanj zaprosili, zaradi premoženja do njega niso bili upravičeni. Ključen cilj socialne zakonodaje je bila prerazporeditev pomoči, da jo tisti, ki jo potrebujejo, dobijo več. Do takega učinka pa je prišlo zaradi specifičnega odnosa Slovencev do lastnine in težkih gospodarskih razmer. Zdaj razumem ta odstopanja kot obvezo, da napake popravimo. Med drugim razmišljamo tudi o deležu otroškega dodatka, ki ne bi bil upoštevan v premoženje družine.

Glede odmere otroškega dodatka se pojavljajo očitki, da se v premoženje družine ne bi smelo upoštevati vozila, stanovanja in kreditov.

Spremembe socialne zakonodaje bodo šle v smeri, da bo znesek kredita, ki ga družine namenjajo za reševanje svojega stanovanjskega problema odštet od razpoložljivega dohodka družine, ki se upošteva pri odmeri višine otroškega dodatka. Marsikaj se je v tem obdobju znotraj dohodkov družin spremenilo tudi z uvedbo Zujfa: pripadniki srednjega sloja z majhnimi otroki so na primer izgubili otroški dodatek, plačujejo višjo ceno vrtca, kar jim predstavlja visok strošek, javnim uslužbencem so se znižale plače, brezposelnih je več... Ne smemo več upoštevati dohodka za leto ali leto in pol nazaj. To se mora spremeniti. Če nekdo izgubi službo, bo lahko zaprosil za novo odmero socialnih transferjev.

Težava je tudi v tem, da se v premoženje mlade družine upoštevajo sredstva, ki jih varčujejo za rešitev stanovanjske problematike, na drugi strani pa se plačilo za najem stanovanja ne upošteva.

Če se med premoženje upošteva tudi nakup stanovanja, je prav, da se tudi prihranki za stanovanje upoštevajo. Vendar je pri tem pomembna višina teh prihrankov. Zdaj se upoštevajo celotni prihranki, sami pa razmišljamo, da bi določili določeno mejo, pod katero se privarčevana sredstva ne bi upoštevala. Ne govorimo zgolj o prihrankih za stanovanje, tu so tudi prihranki družin, ki jih ustvarjajo za svoje otroke ali kaj drugega. Glede najemnin na črno pa je dejstvo, da bo moral vsak posameznik kljub stiskam zahtevati svoje pravice. Oddajanje stanovanj na črno in plačevanje najemnin na črno je treba urediti.

Kdaj nameravate urediti te pomanjkljivosti?

V načrtu imamo, da na področju socialne zakonodaje do junija ali julija pripravimo zakon, ki bi ga lahko državni zbor obravnaval jeseni. Ker ima socialna zakonodaja z enotno vstopno točko dobro podlago, je treba najbolj problematične zadeve čim prej odpraviti, da bi ljudje lahko verjeli v socialno državo. To je zelo pomembno za izhod iz krize. Državljani morajo imeti občutek, da se lahko zanesejo na državo. Žal smo se znašli v situaciji, ko država ne prenese več vseh pravic, ki smo si jih z leti pridobili, zato je toliko bolj pomembno, da ne ustvarjamo dodatnih krivic in bremena razdelimo pravično.

Kaj pa sami pričakujete od države? Je na voljo dovolj sredstev, da bi lahko v krizi zaščitili najrevnejše?

Problemi so resni, vendar obvladljivi, če stopimo skupaj. Če ne bomo vsi skupaj razmislili, kaj je v danih razmerah najpomembnejše in česa se lahko v krizi za določeno obdobje odpovemo, nam teh težav ne bo uspelo rešiti. Paziti moramo, da naši ljudje ne bodo živeli v revščini in bedi ter da bodo za svoje delo dobili primerno plačilo. Je pa res, da moramo vsi skupaj pogledati, kje lahko še privarčujemo.

Pričakujete drugi Zujf?

Interventni ukrepi bodo potrebni, več pa bo znanega v naslednjih tednih.