Andreja Sedej Grčar

Spremljam. Tudi sama sem bila nekaj let tiskovna predstavnica našega sodišča in zelo me moti, ker je poročanje pogosto aferaško. Novinarji se ne vprašajo, zakaj je sodišče v določenem primeru odločilo tako, kot je. Zanje je sodišče že vnaprej vrhovni krivec za vse... Poglejmo primer Balkanski bojevnik: ko so štirje obsojeni po razsodbi lahko svobodno zapustili sodno dvorano, so mediji takoj zagnali vik in krik, češ da je sodišče naredilo napako, čeprav tožilstvo ni predlagalo podaljšanja pripora. Tudi ob »izginotju« Hilde Tovšak so takoj iskali krivca v sodišču, čeprav je bilo jasno, da ji je bil vročen poziv za prestajanje kazni v zakonskem roku.

Tako on kot mi imamo zagotovo enak cilj, in to je dobro delovanje sodišča. Ves čas ga na primer opozarjamo na neustrezno kadrovsko zasedbo; lani je izšel razpis za tri kazenske sodnike, a jih sodni svet ni potrdil, poleg tega pa so nekateri sodniki tudi odšli in se mesta niso zapolnila. Opozarjamo tudi na težave z izvedenci, ki strokovna mnenja ne izdelajo pravočasno, zaradi česar se postopki vlečejo. V enem od primerov sem od januarja do sredine aprila opravila 15 glavnih obravnav in zaslišala 55 prič, izvedenki pa ni uspelo narediti mnenja v enem mesecu, ker gre za obsežno zadevo. V nekem večjem primeru gospodarskega kriminala pa sta tako ljubljanska kot mariborska ekonomska fakulteta odklonili izdelavo mnenja v roku, ki jim ga je postavilo sodišče.

Lahko pa rečem, da ministrova prva izjava po razglasitvi sodbe v primeru Balkanski bojevnik, češ da bo uvedel službeni nadzor nad delom sodnika, ni bila primerna in tudi ne v skladu v zakonodajo. Nadzor lahko zahteva zaradi časovnega poteka primera, tempa razpisovanja obravnav, nikakor pa ne zaradi vsebine odločitve. V vsebino se ne sme vpletati nihče, ker je predmet presoje pritožbenega postopka.

Tako pa je na primer sodnica iz Srbije vehementno komentirala slovensko sodbo v primeru Balkanski bojevnik, čeprav sodnega spisa še od blizu ni videla. Izjavila je, da so bili pri njih v isti zadevi že obsojeni. Seveda so bili, ampak na temelju priznanja krivde. Torej se sodišče ni spuščalo v presojo dejstev in dokazov, šlo je za povsem drugo dimenzijo in ne za sojenje kot pri nas.

Torej, naj se s sodbo, pa naj gre za »bojevnika«, Patrio ali kaj drugega, osebno strinjamo ali ne, treba jo je spoštovati. Preučilo jo bo še višje sodišče in dokler odločitev ni pravnomočna, se je treba vzdržati komentarjev. Ko je Binetu Kordežu višje sodišče zvišalo kazen na šest let in pet mesecev, je izjavil, da se s takšno odločitvijo ne strinja, jo pa spoštuje. In to je eden od temeljev pravne države: če smo s sodbo nezadovoljni, jo je treba spodbijati v postopkih, določenih v zakonu. Ne pa že vnaprej komentirati in od sodišča pričakovati, da obsodi. Funkcija sodišča je, da sodi. Če bi vedno le obsodilo, nima smisla, da ga sploh imamo.

To je res vredno vsega obsojanja. Da se brez dokazov koga tako etiketira... Za sodnika je najhuje, da se ga označi za koruptivnega, mislim, da hujše zmerljivke ni.

Ob tem je treba tudi nujno reči, da ni razsodil konkretni sodnik, pač pa veliki sodni senat, ki so ga sestavljali dva profesionalna sodnika in trije porotniki, ki so pri odločanju enakopravni.

Težko rečem. Pred našim sodiščem trenutno teče postopek zoper nekdanjega sodnika na celjskem okrožnem sodišču, ki pa še ni pravnomočno končan. In dokler se to ne zgodi, je nedolžen.

Personalni svet višjega sodišča je podal svoje ocene in predsednik okrožnega sodišča se je zoper njih pritožil. O tem bo zdaj razpravljal personalni svet vrhovnega sodišča. Dejstvo pa je, da mora sodnik tudi zasebno varovati ugled sodniške funkcije.

Gre za večno željo politike, a ta standard poznajo tudi v svetu. Zagotavljam vam, da se ne jaz ne nihče od mojih kolegov, ki sodimo v najtežjih kriminalnih zadevah v tej državi, pri svojih odločitvah ne »skriva« za trajnim mandatom. Sodni svet ima merila o pričakovanem obsegu sodnikovega dela, pa se nihče od nas nanje ne ozira. Vsi delamo bistveno več. Držimo se rokov, torej da je sodba napisana v mesecu dni, v težjih zadevah pa v treh. Verjemite, to zna biti težaško delo, kajti veliko spisov je izjemno obsežnih in nam jih tovorijo na vozičkih... Spis v zadevi Balkanski bojevnik ima 35.000 strani. Toliko ljudje ne preberejo v vsem življenju, sodnik pa mora spis natančno poznati. Naporno je tudi voditi glavno obravnavo od devetih do štirinajstih, petnajstih ali še dlje. V zadevi Bavčar-Šrot so končni govori trajali do 22.15. Vse to ne zahteva le sto-, ampak tristoodstotno koncentracijo.

Naš specializirani oddelek za pregon organiziranega in gospodarskega kriminala sestavlja 14 sodnikov, dva opravljata preiskavo, preostali sodimo. Ukvarjamo se z velikimi zadevami, kot so Bavčar-Šrot, Domen Zavrl, številne zadeve Ivana Zidarja in tako dalje. Obravnavamo po dva takšna velika spisa, potem pa še okoli 70 običajnih kazenskih spisov, ki tudi niso enostavni. Ukvarjamo se s pripornimi zadevami, odločamo v zunajrazpravnih senatih, tako da je obremenjenost precejšnja.

Res, to je dobra novost. Tovrstnih priznanj, ki skrajšajo postopke in jih pocenijo, je na našem sodišču trenutno od 45 do 47 odstotkov. Mora pa tudi v teh primerih sodnik zelo dobro poznati spis, saj nato on sporazum sprejme ali zavrne. Kajti sporazum je kot sodba. Če ugotoviš, da je v sporazumu nekaj, kar je v nasprotju z dejstvi v spisu, moraš priznanje zavrniti.

Je pa treba poudariti tudi, da je na podlagi takih sporazumov pred kratkim v petih dneh država v svojo blagajno dobila več kot 2,2 milijona evra. Šlo je za kazenska postopka zoper Darija Južno ter Roka Snežiča in Nenada Đukića. Južna mora plačati rekordno denarno kazen 1,2 milijona evrov, druga dva pa skupno 300 tisočakov. Vrniti morata tudi 672.000 evrov, za toliko sta namreč s kaznivimi dejanji »olajšala« davčno upravo. Tožilec Boštjan Jeglič se je v teh primerih zelo izkazal.

Pomembna novost je tudi alternativno prestajanje kazni, ki se je ravno pri teh sporazumih izkazalo za zelo učinkovito. Zakaj bi obtoženega zaprli in onemogočili, naj raje prispeva v korist družbe. Zakaj ne bi kdo, ki je povzročil hudo prometno nesrečo, delal v rehabilitacijskem centu Soča? Navsezadnje bivanje za rešetkami državo veliko stane, alternativne oblike pa ne.

To sploh ni res. Obravnavala sem primer povzročitelja smrtne prometne nesreče. Z mamo sama živita na kmetiji. Kakšen smisel bi imelo, da bi ga poslala v zapor? Nobenega, samo kmetija bi propadla. Obsojen je bil na leto in devet mesecev zapora, ki ga bo odslužil z delom v splošno korist, zraven pa delal še na kmetiji.

Med sojenjem vse dokaze dobro premelje in razsodi šele, ko mu je zadeva povsem jasna. Seveda pa je pisanje takšnih sodb naporno, saj obsegajo 200, 250 strani. Praktično je treba napisati knjigo. Potem pa se stranke spuščajo v vsako besedo in vejico. Nikjer na svetu nimajo tako obsežnih sodb kot pri nas. V Italiji, Avstriji, Nemčiji obsegajo nekaj strani. Če bi še na tem področju zakonodajalec našel izboljšavo, bi bilo pa res krasno.

Prav nikoli nisem bila deležna kakršnega koli pritiska. Morda tudi zato, ker vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, kaj bi se zgodilo. Da bi mi kdo poskušal dati podkupnino? Skozi zaprta vrata ali okna bi letel ven.

Kar pa se groženj tiče, ne morem mimo bombnega napada na našo kolegico doma v Radovljici, ki še vedno ni raziskan.

Ne, če odločaš na podlagi dejstev in dokazov, ni treba imeti nobenega poguma. Če obstajajo dokazi za obsodilno sodbo, se obsodi, sicer ne. Pa četudi višje sodišče pozneje oceni, da si naredil napako ali da kakšnega dokaza nisi upošteval, kot meni, da bi ga moral.