Andreja Mikuž

Z zelo različnimi. Poleg razvojnih motenj, s katerimi se v naši ambulanti največ ukvarjamo, prihajajo starši najpogosteje zaradi vedenjskih težav in čustvenih stisk otrok, ki postajajo moteči doma, v vrtcu, v šoli. Te so včasih že ali pa se še lahko razvijejo v motnje.

Veliko staršev pri določenih težavah ali vprašanjih želi pomoč strokovnjakov, pa je zaradi neustrezne mreže pomoči v naši državi ne dobi. Nedavno smo v vsej Sloveniji našteli le 45 kliničnih psihologov, ki delajo z otroki, ocenjujemo pa, da bi strokovno pomoč v multidisciplinarnih timih potrebovalo od 20.000 do 40.000 otrok in mladostnikov. Družine na prvi obisk čakajo več mesecev. Pri otroku, ki je star dve leti, ali pri težavah, ki zahtevajo takojšnje reševanje, je to cela večnost. Na drugi strani pa smo v veliki stiski tudi mi, ki naj bi to pomoč zagotavljali, saj zaradi podhranjenosti mreže ne moremo biti na voljo ne pravočasno ne v zadostni meri.

Težje in dražje, predvsem pa ni smiselno prepuščati, da se težave spreminjajo v motnje, in jih šele takrat reševati. Starši bi potrebovali pomoč takrat, ko so prvič motivirani zanjo. Klinični psihologi pogosto opozarjamo ministrstvo za zdravje na pomanjkljivo mrežo strokovnjakov, odziva za zdaj še ni. Še več, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije se je na primer leta 2012 odločil, da bo socialnega delavca v timih centrov za duševno zdravje preprosto ukinil, in to ravno na vrhuncu krize, ko je s socialno stisko povezanih težav vse več. Kljub utemeljenim protestom stroke je pri tem tudi ostalo.

Nespodobno je, da se danes v Sloveniji ob vsem, kar vemo o pomenu zgodnjih izkušenj v razvoju otrok, dogaja, da so ti prikrajšani za hrano in osnovne življenjske dobrine. Naša družba ima po mojem mnenju dovolj virov, da bi to lahko preprečila. Čeprav so akcije, v katerih novinarji pomagate družinam v stiski, vredne vsega spoštovanja, ni prav, da se prek javnega izpostavljanja najhujših in najintimnejših stisk posameznih otrok z imeni, priimki in fotografijami rešujejo temeljne stvari, ki so v domeni socialne države. Najbrž bi o tem morali razmisliti tisti, ki jo vodijo in katerih šopek, ki krasi mizo, pogosto stane toliko kot šolska malica za ves mesec.

Ljudje smo veliko bolj različni, kot smo si podobni. To velja tudi za vrtčevske oddelke in šolske razrede. Tako otroci kot učitelji in starši se zelo dobro zavedajo teh razlik, tako v socialnem položaju kot v sposobnostih, znanju, osebnosti in drugem. Zelo pomembno pa je, da imajo otroci v javnem šolstvu in javnem zdravstvu enake možnosti. Vemo, da je revščina eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za depresivne in anksiozne motnje. Če človek živi v stiski, z danes na jutri, težko otroku omogoči osnovno varnost, gnezdo, v katerem se bo dobro počutil, bo sprejet in kjer bodo njegove čustvene potrebe zadovoljene. Danes vemo, da neprestan stres spremeni način delovanja možganov. A kljub temu teh dejavnikov tveganja pri otrocih ne spremljamo sistemsko, še manj pa jih skušamo sistemsko omiliti. Bolj ali manj je vse tovrstno delovanje naključno.

Morda, vendar pa so učitelji in drugi strokovni delavci vse bolj pod pritiskom podrobno izdelanega sistema, v katerem je treba vse pravilno zapisati in slediti številnim pravilnikom, okrožnicam in projektom, za strokovno delo pa ostane premalo časa in premalo ljudi. Neprestano smo priča pritisku na normative in standarde, v razredih in vrtčevskih oddelkih je vse več otrok, zanje skrbi vse manj strokovnih delavcev. Tako v šolah in vrtcih kot tudi v družinah ob tem zamujamo priložnosti za bližino, bližina in povezanost z drugimi pa sta najboljša zaščitna dejavnika, ki pripomoreta k duševnemu zdravju.

To je socialna mreža, ki ji posameznik pripada, mreža odnosov, v katerih je dejaven člen, nekaj daje in nekaj dobiva. V šoli, ki je storilnostno naravnana, na primer merimo veščine, znanje, kompetence..., malo pa sledimo temu, koliko so otroci zdravi, kako se počutijo sami s sabo in drug z drugim. Šolska in razredna klima sta za zdravje otrok zelo pomembni. Morali se bomo odločiti, kaj želimo otrokom sploh omogočiti. Današnji odrasli se morda tega ne zavedamo dovolj, saj smo sami kot otroci od sistema dobili veliko: javno šolstvo in javno zdravstvo, za večino osnovnih stvari je bilo poskrbljeno, hudega pomanjkanja in velikih socialnih razlik je bilo mnogo manj kot danes. Najbrž moramo opredeliti prioritete – kot družba in kot posamezniki v svojih družinah.

Učitelj bi moral imeti na voljo dovolj časa, da bi lahko svoje učence poznal in razumel, kar pa je v velikih oddelkih z zelo različnimi otroki težko, če ne celo nemogoče. To je predvsem za mlajše otroke izrazito neugodno. Ne razvijejo občutka, da so na varnem, da je zanje poskrbljeno, da je učitelj nekdo, ki se mu lahko zaupajo in jih bo poslušal. Kako bi tudi lahko, če morajo na primer v podaljšanem bivanju zamenjati tri ali štiri učitelje. V prvih razredih je bistvenega pomena socializacija, nastajanje razredne skupnosti. Učitelj, ki ne utegne spoznati otrok, ne more v razredu vzdrževati ustrezne klime, opaziti malenkosti, sprememb, prilagajati vsebin potrebam posameznega otroka.

To verjetno velja samo za del družin, za tiste s specifičnim življenjskim slogom. Ob tem ne smemo pozabiti, da veliko otrok živi drugače: njihovi starši se ne utegnejo ali ne zmorejo ukvarjati z njihovo varnostjo, zadovoljstvom, uresničevanjem njihovih potencialov. Številni otroci pa so res vključeni v veliko organiziranih dejavnosti, imajo vse mogoče igrače, igre in skoraj nič praznega, nestrukturiranega časa. Njihovi starši sledijo prepričanju, da jim morajo za to, da bodo uspešni, omogočiti vse. Vendar psihologi bolj poudarjamo koncept dovolj dobre skrbi.

To je nikalen odgovor na vprašanje, ali je treba otroku res omogočiti vse in ga pred vsem hudim obvarovati. Življenje je naporno potovanje in redko kdo ves čas živi harmonično. Vendar pa sodobni starši že od njegovega rojstva težko prenesejo otrokovo frustracijo. Seveda dojenčka ne moremo in ne smemo pustiti jokati. Ni pa treba, da ob najmanjšem zvoku dobi šest različnih načinov tolažbe: dudo, kapljice, naročje, glasbo, zibanje in še kaj. Za otroka je zelo pomembno, da se nauči, kako se umiriti, da se nauči prepoznati svoje potrebe in kako jih sporočati ter sčasoma tudi odložiti njihovo zadovoljevanje na pozneje. Starši mu pri tem samo pomagamo.

Mnogokrat otroka z različnimi pripomočki, tečaji in posebnimi metodami, ki pogosto nastajajo predvsem iz ekonomskega interesa tistih, ki jih prodajajo, kvečjemu oviramo. Otroci, ki imajo vedno in takoj vse, tudi tisto, česar si še niti niso utegnili zaželeti, so v resnici prav tako prikrajšani.

Za izkušnjo, da nekaj zmorejo. Ta prinaša veselje, ponos, pogum za naslednje podvige. Kljub temu da bi znalo to koga užaliti – večina staršev je povprečnih in imamo povprečne otroke s povprečnimi potrebami. To je v resnici velika sreča. Povprečen otrok namreč ne potrebuje posebne obravnave. Seveda ga ne smemo zanemarjati, a ravno dovolj vsega – tako spodbud in izkušenj kot tudi frustracij – povsem zadostuje. Zato tudi ni nič hudega, če je otrok kdaj razočaran, če ne more zmeraj dobiti vsega, kar želi, ali se izogniti tistemu, kar mu je težko – seveda ne govorim o sistematičnem, namernem spregledovanju njegovih potreb. Občutek varnosti in samozaupanja razvijemo skozi zavedanje, da so naši bližnji v ključnih trenutkih z nami, da se nas trudijo razumeti, da nas podpirajo, da gremo skupaj skozi življenje. Zato je najbrž koristno, če vsak od staršev vsake toliko premisli, kdo je on sam, kdo je njegov otrok in kaj tvorita skupaj.